Zdravje ni dobičkonosno
Zdravje je vrednota, ki je na na vrhu seznama večine ljudi. Znanost in tehnologija hitro napredujeta. Nujne so specializacije, ker nihče ne obvlada vsega. To terja sodelovanje in zaupanje. Če strokovnjak »zašuštra« stroj, nastane materialna škoda, če zdravnik napačno zdravi pacienta, pa se zgodi nekaj hujšega. Vse tudi ni ozdravljivo, ni zdravil za vse bolezni. A vsak želi biti zdrav. Kaj vse bi dal, da premagaš bolezen. Zares živiš, ko si zdrav. Ko si bolan, si družbi v breme ... Zdravje je torej univerzalna vrednota. Bolezni prežijo na nas povsod. Bolje je preprečiti kot zdraviti. (Bolje preventiva kot kurativa!) Z zdravjem vsekakor ni pametno trgovati ali hazardirati.
Ko sem bil mlad, smo bili revni. V vojni je bilo skoraj vse uničeno. A zdravnika smo po vojni imeli vsi. Res je bilo treba po nekaj ur čakati v čakalnici. Otroci smo morali obvezno hoditi na preglede k zobozdravniku. Tudi drugi sistematski pregledi so bili in obvezno cepljenje. Poudarek je bil na preventivi. Zdravnikov ni bilo veliko, koncesionarjev sploh ne, pa smo bili vsi solidno oskrbljeni; solidarno, brez doplačil. In medicina je napredovala. Gradili smo hiše, ceste, tovarne, zdravstvene domove, bolnišnice in tudi počitniške domove, da smo bili počitnic deležni vsi, kar je krepilo zdravje. Pa smo živeli v »groznem« socializmu. Zdaj smo na svobodi, bogati, v EU, tehnologija je neprimerljiva s tedanjo, zdravnikov je več in še koncesionarje imamo, pa je že več kot šest odstotkov prebivalstva brez zdravnika; in tudi tisti, ki ga imajo, do njega težko pridejo; in če že pridejo, so povsod čakalne vrste – pa ne nekaj ur, gre za mesece in leta. V zdravstvenem sistemu nastaja kaos, in ne le tam. (Elektroenergetski trg je postal »pošast«!) Za preventivo zdaj skrbi le vsak sam, če lahko. Košarica pravic za zdravljenje bolezni in poškodb, pa za zdravila, mnogim kljub plačilu osnovnega in dopolnilnega zavarovanje ni dostopna. Tudi umirajo, ker ne pridejo pravočasno do zdravnika. A če poleg obveznega in dopolnilnega (ne solidarnega) plačaš še dodatno zavarovanje (kdor lahko!), čakalne vrste ni, se pač revnejšim podaljša. Bilo bi bizarno, če ne bi bilo res!
Pa to ni najhujše. Za privatizacijo zdravstva gre. Za javno-zasebno partnerstvo (kjer javno financira, zasebno pa ustvarja dobičke)! Za koncesionarje, zasebnike gre in za »dvoživke«! Mnogi zdravniki uživajo vse dobrobiti javne službe. Žal so zanje plače prenizke (med 50 najbolje plačanimi v državi je »samo« 48 zdravnikov); dopusta nimajo malo, izobraževanja tudi ne, ustvarjajo pa menda nekateri (umetno) čakalne vrste in usmerjajo paciente k zasebniku, kjer jim bodo na voljo popoldne. Delajo popoldne (lahko tudi dopoldne) pri zasebnikih (za »lepe pare«), kjer za javni denar opravljajo najbolj donosne storitve, delajo tudi v prostorih javnega zdravstva, z zdravniki in opremo iz javnega zdravstva, ker se to izplača zasebniku in »dvoživki«; oglašujejo poceni storitve brez napotnice, takoj; zasebne zavarovalnice in drugi »bogatuni« že gradijo zdravstvene ustanove, kot tako menda dela napredni svet. Pa kaj bi našteval. Zaupanje v ta sistem strmo pada. Žal neupravičeno tudi večini osebja, ki srčno in zagnano rešujejo življenja v javnem zdravstvu. Zdravniki opravljajo pomembno delo, visoko strokovno, kjer sta potrebni velika natančnost in koncentracija, kajti vsaka napaka je lahko usodna. Dohodki za to so morda še prenizki, mladi zdravniki so slabo plačani. Morda zato mnogi zdravniki delajo po več služb hkrati, podnevi in ponoči, petke in svetke. Očitno so »supermeni«, ker počitka ne potrebujejo. Tovornjakar (na minimalcu) je kaznovan, če dela dlje, kot sme! Zdravnik nima omejitve. Kam gremo? Tja, kamor je pot trasiralo že zobozdravstvo. S tem imamo bogate izkušnje. A brez zob (če nisi bogat) še zdržiš, tu pa ne gre le za kvaliteto življenja, ampak za življenje samo.
Pa tudi to ni najhujše! Kaj počne farmacija, da je posel donosen, si lahko samo mislimo, ker mora ustvarjati dobiček za lastnike. Če bi delala v korist zdravja, bi bilo manj dobička. Vodilni ne bi bili le brez nagrad, nazaj med »rajo« bi jih nagnali. So kot vse druge multinacionalke. Če bi delale v korist narave in ljudi, bi bile manj donosne. Cilj je tekmovati, sesati, kar je vrednega v dosegu, uničevati konkurente, spodbujati potrošnjo in posledično onesnaževanje, postati čim prej monopol, da lažje obvladuješ vse, ne le delavcev, tudi politiko, in s tem še hitreje kopičiš moč in bogastvo – na račun narave in ljudi. Vse to nas potiska v kaos, kar je povsem nasprotno od solidarnosti in zaupanja, kot sem zapisal na začetku. In ni naravno!
Narava je močnejša od nas, in ko je dovolj načeta, udari nazaj: zmanjka virov, pa delavcev in kupcev, podnebje se spremeni in tako nastane kaos, kar bomo plačali vsi, tudi vampirji, ki nam in naravi pijejo kri. Če nas še pravi čas ne sreča pamet, tako da rečemo vampirjem »ne!«, bo kruto za vse. V napačno smer je krenilo zdaj še naše zdravstvo. Konec je preventive in zdravja, ker to ni dobičkonosno. Denar naj sledi pacientu, ki je seveda bolan (zdravi niso dobrodošli!). Zasebnik bo prijazno ponujal usluge zdravljenja, pa tudi rehabilitacijo in še lepotne operacije … Pacient bo gospod, če bo imel debelo denarnico. Drugi bodo pač ostali brez zdravstvenega varstva. A zasebnik bo moral poskrbeti, da tudi gospod ne bo zdrav, sicer bo ob dobičkonosnega pacienta. Od revežev in zdravih bogatih ljudi ne bo imel posla. To je najhujše!
