Porajmos, pozabljeni holokavst nad Romi
Drugega avgusta se spominjamo množičnega pomora Romov v uničevalnem taborišču Auschwitz.
Odpri galerijo
Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Foto Reuters
Drugega avgusta se spominjamo množičnega pomora Romov v uničevalnem taborišču Auschwitz v noči z 2. na 3. avgust 1944. Z nastopom Hitlerja leta 1933 so bile Romom v Nemčiji ukinjene državljanske pravice in že marca 1933 so sprejeli dekret o borbi proti »ciganskim pošastim«.
Leta 1936 so zasnovali rasno-higienski in populacijsko-biološko-raziskovalni center kot del ministrstva za notranje zadeve pod upravo Roberta Rittra. Center je imel med vojno veliko vlogo pri sterilizaciji in medicinskem eksperimentiranju na romskih zapornikih. Decembra 1937 je minister Wilhelm Frick objavil dekret o borbi za policijsko preventivo zločinov oziroma t. i. asocialni dekret in zahteval biološko raziskovanje v kriminalističnih postopkih. Prvi načrt, ki predstavlja začetek »končne rešitve ciganskega vprašanja«, je marca 1938 izdelal Werner Best, vodja gestapa in Himmlerjev sodelavec. Tako imenovana »rešitev« je pomenila izgon romskih mož iz romskih taborov v koncentracijska taborišča. Z izgovorom o njihovi asocialnosti in brezdelnosti so bili Romi od pomladi 1938 prepeljani v preventivni pripor v koncentracijskih taboriščih, a ta je pomenil popoln odvzem svobode brez pravnega postopka in časovne omejitve.
Decembra 1938 je »cigansko vprašanje« prešlo pod pristojnost Heinricha Himmlerja, ki je ocenil, da je treba to vprašanje obravnavati in rešiti znotraj širšega vprašanja očiščenja nemškega prostora Slovanov, Judov in Romov ter v skladu z biološkimi, genealoškimi in antropološkimi raziskavami o »ciganskih rasnih značilnostih«. Za Rome ne bodo veljale odločitve sodišč, temveč takojšnja izročitev »rajhsfürerju« ali uničenje z delom. Temu so septembra 1942 sicer nasprotovali esesovski voditelji priključenih vzhodnoevropskih območij, a se je njihovo nasprotovanje nanašalo zgolj na Poljake, Ukrajince in Ruse, v katerih so videli dobro delovno silo. Vsi pa so se strinjali s kazenskim preganjanjem Judov in Romov, za katere so dodatno pričakovali še obvezno sterilizacijo. Septembra 1939 je bilo prepovedano »klatenje Ciganov« ob nemških mejah, od oktobra tistega leta pa Romi niso smeli zapustiti niti lastnega kraja niti doma (da bi jim s tem onemogočili špijonažo).
S tem ukrepom so lahko lokalne policijske oblasti preštele romsko populacijo in na podlagi tega izvedle deportacije na Poljsko. Organizirane deportacije Romov so se začele 16. maja 1940. Radikalni ukrepi proti Romom so se stopnjevali in razširili na vsa območja okupirane Evrope. Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Tam so bili žrtve psevdoznanstvenih medicinskih raziskav in poskusov. Romsko (»cigansko«) taborišče Auschwitz-Birkenau je bilo še posebej znano po zdravniških poskusih na Romih, dokler niso v noči z 2. na 3. avgust 1944 v celoti likvidirali in pomorili še zadnjih romskih taboriščnikov.
Točnega števila umorjenih v »ciganski noči« v Auschwitzu nimamo, nekateri raziskovalci omenjajo 2897 Romov, drugi govorijo o približno 4000 žrtvah v tej usodni »ciganski noči«, nemško Zigeunernacht. Skupaj je v uničevalnem taborišču Auschwitz umrlo okoli 21.000 Romov in Sintov, ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav. Masakre nad njimi so izvajali tudi v drugih koncentracijskih taboriščih (posebej znani so kruti umori v Jasenovcu na Hrvaškem). Žal dokončne številke žrtev romskega genocida – poleg Romov se nanaša tudi na Sinte – še vedno ne poznamo. Po najbolj verodostojnih ocenah se število žrtev porajmosa giblje med 220.000 in 500.000. S temi podatki operirajo predvsem francoske ustanove, ki se ukvarjajo z raziskovanjem romskega genocida. Tudi slovenske žrtve porajmosa še niso v celoti znane. Med vojno je bila umorjena tudi večja skupina gorenjskih Sintov.
Za zaključek: medtem ko so bili Judje na prvem mestu izvajanja projekta »dokončne rešitve«, so bili v smrtonosno zanko nacistične ideologije ujeti tudi Romi, Slovani, homoseksualci, duševno in telesno prizadeti ter politični disidenti. Nacisti so verjeli, da »nekoristna usta« (na primer kronični bolniki ter duševno in telesno prizadeti) nimajo pravice do življenja. Prvega septembra 1939 je Hitler podpisal odlok, s katerim se takim posameznikom »podari« pravica do smrti.
Leta 1936 so zasnovali rasno-higienski in populacijsko-biološko-raziskovalni center kot del ministrstva za notranje zadeve pod upravo Roberta Rittra. Center je imel med vojno veliko vlogo pri sterilizaciji in medicinskem eksperimentiranju na romskih zapornikih. Decembra 1937 je minister Wilhelm Frick objavil dekret o borbi za policijsko preventivo zločinov oziroma t. i. asocialni dekret in zahteval biološko raziskovanje v kriminalističnih postopkih. Prvi načrt, ki predstavlja začetek »končne rešitve ciganskega vprašanja«, je marca 1938 izdelal Werner Best, vodja gestapa in Himmlerjev sodelavec. Tako imenovana »rešitev« je pomenila izgon romskih mož iz romskih taborov v koncentracijska taborišča. Z izgovorom o njihovi asocialnosti in brezdelnosti so bili Romi od pomladi 1938 prepeljani v preventivni pripor v koncentracijskih taboriščih, a ta je pomenil popoln odvzem svobode brez pravnega postopka in časovne omejitve.
Decembra 1938 je »cigansko vprašanje« prešlo pod pristojnost Heinricha Himmlerja, ki je ocenil, da je treba to vprašanje obravnavati in rešiti znotraj širšega vprašanja očiščenja nemškega prostora Slovanov, Judov in Romov ter v skladu z biološkimi, genealoškimi in antropološkimi raziskavami o »ciganskih rasnih značilnostih«. Za Rome ne bodo veljale odločitve sodišč, temveč takojšnja izročitev »rajhsfürerju« ali uničenje z delom. Temu so septembra 1942 sicer nasprotovali esesovski voditelji priključenih vzhodnoevropskih območij, a se je njihovo nasprotovanje nanašalo zgolj na Poljake, Ukrajince in Ruse, v katerih so videli dobro delovno silo. Vsi pa so se strinjali s kazenskim preganjanjem Judov in Romov, za katere so dodatno pričakovali še obvezno sterilizacijo. Septembra 1939 je bilo prepovedano »klatenje Ciganov« ob nemških mejah, od oktobra tistega leta pa Romi niso smeli zapustiti niti lastnega kraja niti doma (da bi jim s tem onemogočili špijonažo).
Točnega števila umorjenih v »ciganski noči« v Auschwitzu nimamo. Foto Voranc Vogel
S tem ukrepom so lahko lokalne policijske oblasti preštele romsko populacijo in na podlagi tega izvedle deportacije na Poljsko. Organizirane deportacije Romov so se začele 16. maja 1940. Radikalni ukrepi proti Romom so se stopnjevali in razširili na vsa območja okupirane Evrope. Po Himmlerjevem ukazu z dne 16. decembra 1942 so morali biti Romi v nekaj tednih zbrani v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau. Tam so bili žrtve psevdoznanstvenih medicinskih raziskav in poskusov. Romsko (»cigansko«) taborišče Auschwitz-Birkenau je bilo še posebej znano po zdravniških poskusih na Romih, dokler niso v noči z 2. na 3. avgust 1944 v celoti likvidirali in pomorili še zadnjih romskih taboriščnikov.
Točnega števila umorjenih v »ciganski noči« v Auschwitzu nimamo, nekateri raziskovalci omenjajo 2897 Romov, drugi govorijo o približno 4000 žrtvah v tej usodni »ciganski noči«, nemško Zigeunernacht. Skupaj je v uničevalnem taborišču Auschwitz umrlo okoli 21.000 Romov in Sintov, ki so jih pripeljali iz 14 evropskih držav. Masakre nad njimi so izvajali tudi v drugih koncentracijskih taboriščih (posebej znani so kruti umori v Jasenovcu na Hrvaškem). Žal dokončne številke žrtev romskega genocida – poleg Romov se nanaša tudi na Sinte – še vedno ne poznamo. Po najbolj verodostojnih ocenah se število žrtev porajmosa giblje med 220.000 in 500.000. S temi podatki operirajo predvsem francoske ustanove, ki se ukvarjajo z raziskovanjem romskega genocida. Tudi slovenske žrtve porajmosa še niso v celoti znane. Med vojno je bila umorjena tudi večja skupina gorenjskih Sintov.
Za zaključek: medtem ko so bili Judje na prvem mestu izvajanja projekta »dokončne rešitve«, so bili v smrtonosno zanko nacistične ideologije ujeti tudi Romi, Slovani, homoseksualci, duševno in telesno prizadeti ter politični disidenti. Nacisti so verjeli, da »nekoristna usta« (na primer kronični bolniki ter duševno in telesno prizadeti) nimajo pravice do življenja. Prvega septembra 1939 je Hitler podpisal odlok, s katerim se takim posameznikom »podari« pravica do smrti.
