Apatičnega sina bi rad premaknil s kavča

Če boste sina želeli motivirati za šport, sami pa boste zgolj sedeli na kavču, se vam ne bo posrečilo. Kot oče ste za svojega fanta zgled.
Fotografija: Foto Shutterstock
Odpri galerijo
Foto Shutterstock

Pozdravljeni,

sem oče sina edinca, starega enajst let. Vedno se mi je zdelo, da peljem stvari dobro. Poslovno sem relativno uspešen, podjetnik. Postavljanje in razvoj podjetja sta nama z ženo vzela veliko energije. Sin nikoli ni bil problematičen, tako da se mi je zdelo, da dobro vozimo. Zdaj pa me začenja skrbeti. Sprašujem se, ali mi je ob trudu za poslovni uspeh morda spolzelo osebno življenje.

Z ženo skupaj delava. Najin odnos je bolj ali manj tehničen. Menil sem, da je to po več kot 20 letih najbrž normalno. S tem nisem bil srečen, se pa tudi nisem pretirano obremenjeval. V zadnjem času pa opažam pri sinu neko apatijo, nezainteresiranost, odmaknjenost. Ne zanima se za nič. Vse dneve poležava ali postava naokoli. Oživi edino, ko dobi dostop do računalnika, ki ga ima sicer časovno omejenega. Videti je, da ga prav nič ne zanima. Nima prijateljev, s katerimi bi se zunaj družil in igral. Nima nobenega hobija. Šport ga ne zanima, prav tako ne kaže nobenega interesa za karkoli drugega – ne za šolo ne za druženje.

Meni je fanta žal. Žena se je zakopala v delo in se s tem ne ukvarja, jaz pa vidim, kako postaja vse bolj debel, okoren, nezadovoljen in tečen sam sebi in svetu. Rad bi mu pomagal. Sam sem bil v mladosti precej športen. Počel sem vse mogoče, od košarke in plavanja do atletike in golfa. Z leti so prišle obveznosti, obremenitve in časa za šport je zmanjkalo.

Roko na srce, sinu v tem pogledu nisem dober zgled. Že več let nisem športno aktiven. Pravzaprav si moram priznati, da sem se topogledno zapustil. Rad bi podprl sina, ga »zbudil«. Trdno verjamem v pozitivne učinke športa. Ne vem, kako naj sina navdušim za šport in s tem prebudim v njem neko življenjsko energijo.

Hvaležen bom za kakšen nasvet.

Obupani očka

Dragi očka,

v vsakem trenutku življenja delamo najboljše, kar zmoremo, v dobri veri, da delamo dobro. Verjamem, da ste vsa ta leta garanja za napredek svoje družine delovali v prepričanju, da delate najboljše – tudi za sina. Zagotovo je dobil veliko dobrih zgledov in zdravih spodbud. Zdaj res ni na mestu, da bi si očitali in si nalagali bremena krivde. Vzgoja je komplek­sen proces, v katerem se naše staršev­ske vzgojne spodbude povežejo z vplivi genetskih predispozicij in okolja, vrstnikov, šole, medijev ...

Zelo dragoceno se mi zdi, da kljub aktivnemu poslovnemu živ­ljenju prepoznavate spremenjene potrebe svojega sina po vzgojnih spodbudah in iščete načine, kako mu priti naproti. Podpiram vas v prizadevanjih, da bi mu približali šport. Po eni strani, ker iz raziskav dejansko poznamo pozitivne učinke športa na psihofizično stanje, še posebno pri mladostnikih. Po drugi strani pa zato, ker je šport očitno tudi vaša vrednota. Morda je to področje, na katerem se lahko s sinom povežeta tudi čustveno.

Najstniki se mnogo bolj odzivajo na vzgojne spodbude, ki jih dejansko vidijo, doživijo, kot pa zgolj na besede, po motu pokaži mi, kaj delaš, in verjel ti bom, kdo si. Če boste sina želeli motivirati za šport, sami pa boste sedeli na kavču, se vam ne bo posrečilo. Kot oče ste zanj zgled. V najstništvu, ki je za vašega fanta pred vrati, se začne proces identifikacije z moško vlogo. Sinu boste oziroma ste zgled, kaj pomeni biti moški. S tem imate veliko prilož­nost, da mu prenesete svoje ideje, vrednote in življenjsko vizijo.

image_alt
Rad bi, da pride nazaj

Največ boste naredili, če se boste s športom ukvarjali sami. Z lastnim zgledom pokažite, da je to nekaj lepega, pozitivnega. Da se po njem dobro počutite, da vas polni z energijo, vas zanima, privlači. Ko bo sin videl vaš pozitivni odnos do športa, bo tudi sam do njega začel razvijati takšna čustva.

Sprva bo verjetno izziv najti čas in energijo, da bi redno zaživeli bolj športno aktiven življenjski slog. Vaša velika prednost je, da ste nekoč bili športno aktivni – in to na različnih področjih. Razmislite, katera panoga vam je najbližja, kaj bi najlažje in z največ veselja spet začeli prakticirati. Na začetku ne bodite preveč ambiciozni. Bolje je, da si zastavite majhne cilje. Tudi v športnem smislu je na tej točki optimalno, če ostajate v okviru svojih trenutnih zmož­nosti, preutrujenost ne bo nikomur koristila. Sin naj vidi, da se očka ob športu sprosti in uživa, ne pa, da mu je muka, trpljenje in zgolj še ena obveznost v prenatrpanem urniku.

Poskusite ustvariti dnevno oziroma tedensko rutino, kjer boste začeli in sčasoma stopnjevali svoje športne aktivnosti. Rutina nam omogoča, da lažje vztrajamo in nadaljujemo na zastavljeni poti. Predvidljivost je blagodejna tudi za sina. Tako bo dobil izkušnjo, da je šport sestavni del življenja. Vključite ga, vzemite ga kdaj s sabo na igrišče, v telovadnico, pripovedujte mu o svojih doživetjih, notranjih občutkih, tudi o notranjih bojih in stiskah, ki vedno pridejo ob vadbi – bodisi ker je težko začeti, ko še nimamo potrebne telesne kondicije, bodisi ker ne napredujemo tako, kot bi si želeli … Takšni pogovori bodo lahko dobro izhodišče, da se s sinom zbližata in da mu odprete vrata v svet športnega udejstvovanja. Prav tako je to odlična odskočna deska za oblikovanje zaupnega, podpirajočega odnosa.

Dragi očka, čudovit starš ste. Prepoznavate potrebe in čustvena stanja svojega otroka, in to kljub zahtevnim poslovnim izzivom. Poleg tega ste pripravljeni aktivno stopiti v areno življenja, da podprete razvijajočega se fanta.

Vsa vaša življenjska pot, vaša osebna zgodovina, majhne in velike zmage, ki ste jih dobojevali v osebnem in poslovnem življenju, bodo vašemu sinu dragocena popotnica za življenje. Toliko bolj, ker ste svoje izkušnje očitno pripravljeni deliti z njim. Starševstvo je verjetno ena daleč najkompleksnejših in najzahtevnejših razvojnih nalog v našem življenju. Zato ne gre pričakovati, da bi šlo povsem zlahka in brez ovinkov, vzpetin in prepadov. In prav na teh zahtevnih odsekih poti običajno najbolj zrastemo – vsak zase in skupaj.

Veliko poguma in zaupanja v dobro v vas vam privoščim.

Tjaša M. Kos
univ. dipl. psihologinja
tjasa@tjasakos.net

Preberite še:

Komentarji: