Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Deset dni ležiš, pa še plačajo ti

Po vstajenju v projektu Bed rest je deset prostovoljcev spoznalo, kako se počutijo astronavti v breztežnostnem stanju.
Pod budnim očesom aparatur in strokovnjakov. FOTO: Rado Pišot
Pod budnim očesom aparatur in strokovnjakov. FOTO: Rado Pišot
15. 9. 2019 | 12:00
12:13
Človek je vzdržljivo bitje. To dokazuje v okoliščinah, v katere je pahnjen in mora brcati za preživetje, kot tudi pri torturah, v katere ga nihče ne sili. Na katerih se po lastni volji goni do zadnjih, no, predzadnjih atomov moči. Vsakovrstnim naporom se najizrazitejše nasprotje zdi ležanje.

Vendar, eno je, če zjutraj od sedme potegnemo horizontalo do desete, drugo, če ležimo – deset dni. In to zdravega duha, fit telesa. Pa še v znanstvene namene.

Ena od razlik, recimo, da je bistvena, med Zemljo in vesoljem, je, da nam vlada gravitacija, onkraj dojemljivosti večine človeških bitij, daleč zgoraj, pa kraljuje breztežnost. In ležanje je standardiziran način simulacije breztež­nosti, ki jo doživljajo astronavti med vesoljskim poletom. V Splošni bolniš­nici Izola so izpeljali projekt Bed rest, šestega doslej. Prvega so se lotili že leta 2001, tokrat pa so ga prvič izvedli v Izoli.

Pogovarjamo se z Radom Pišotom, kineziologom, direktorjem Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, prej predstojnikom enega izmed inštitutov centra, za kineziološke raziskave. Za kaj gre, na prvo žogo? »Za preiskovanje zgodnjih kazalnikov bioloških in funkcionalnih sprememb na področju personalizirane vesoljske medicine, za iskanje hitrih učinkov negibalnosti oziroma odsotnosti gravitacije.«

Vodja projekta Rado Pišot. FOTO: Draško Golubar
Vodja projekta Rado Pišot. FOTO: Draško Golubar


Seveda med ležanjem v postelji na nas deluje gravitacija, a ne delujejo mišice, ki v običajnem življenju težnosti nasprotujejo, mišičje, s katerim se spravimo v pokončni položaj ... Vodilni partner študije je univerza iz italijanske Padove, v sodelovanju z ZRS Koper, ki je koordinator in izvajalec projekta. Ter z gostoljubno izolsko bolnišnico.

Kdo pa bo postrgal smetano izsledkov? »Italijanska vesoljska agencija, ki je naročnica in financira projekt. S Padovo smo skupaj izpeljali več projektov, med drugim leta 2012 prvi na svetu projekt bed rest na mlajših in starejših hkrati, ter primerjali rezultate.«


Totalni horizont


Kandidatov, zaradi varovanja osebnih podatkov jih za zdaj imenujmo subjekti, je deset, z njimi se je ukvarjalo več kot 50 raziskovalcev z 18 univerz, inštitutov ... Celotna študija traja mesec dni, ker se dva na dan uležeta in dva na dan vstaneta. Potem ko posameznik odleži deset dni. Subjekt leži 24 ur na dan, dlje pač ne gre. Prehranjuje se, toaleta, vse ... Ima le eno blazino, ne sme se opirati na komolce, nog ne sme ne dvigati ne spuščati pod višino postelje.

Na Zemlji breztežnost sicer dosežemo »s paraboličnimi leti, a to traja 20 do 40 sekund, ali z bed restom«, pove Pišot. Mišice, ki vzdržujejo pokončno hojo, med ležanjem ne delujejo. Pišot posebej poudari sodelovanje z izolsko bolnišnico, z dodatkom, da ugotovitve bed resta še kako prav pridejo pri obravnavi pacientov, ki v bolnišnici bivajo, ležijo dlje časa.



»Človek obleži in dostikrat je problem, zaradi katerega obleži, manjši od škode, ki jo povzroči ležanje ...« Kaj prostovoljcem, kandidatom, ki so za svoje »delo« plačani, preiščejo? Kandidati dobijo nagrado, 800 evrov neto, »prijavilo se jih je 127, izbrali smo jih deset plus dve rezervi«. Med deset so jih uvrstili na podlagi življenjskega sloga, izločili so denimo kadilce, vsi so rekreativni športniki, zmernega življenjskega sloga.

Kaj se zgodi, če kdo zboli? »Zanj poskrbi zdravstveno osebje. Vse poteka v skladu z dovoljenji komisije za medicinsko etiko, vsakdo lahko kadarkoli odstopi ...«

Merijo skeletno-mišične odzive, »v mišicah se začne beljakovinski propad, mišica ni v oksidativnem stresu in se začne upadanje mišične mase, tonusa, zniža se aerobna kapaciteta.« Z ultrazvokom in magnetno resonanco spremljajo mišično strukturo, mišično silo in moč.

Obremenitveni test. FOTO: Rado Pišot
Obremenitveni test. FOTO: Rado Pišot


Drugi sklop, druga soba, je merjenje srčno-žilne funkcije, obremenitveni test na kolesu, meri se količina kisika v izdihanem zraku, spremlja se EKG, kisik v krvi ... Aerobna sposobnost se pri starejših v desetih dneh zmanjša za dva, tri odstotke, mišična masa tudi do deset odstotkov.

Tretja soba je nevrokognitivna, raz­iskuje, kaj se dogaja na ravni možganov. Kaj se zgodi, ko človek po desetih dneh vstane? Mravljinci v okončinah, povišan tlak, srčni utrip, zmanjša se zmož­nost koncentracije in izvajanja motoričnih nalog. »Opravljamo funkcionalni MRI, pri magnetni resonanci morajo biti načeloma čisto pri miru, pri funkcio­nalni pa med ležanjem v tunelu fantje opravljajo naloge.

Z nogami migajo po nareku metronoma, pri drugi nalogi samo razmišljajo, da delajo z nogami. In ugotavljamo, da se isti možganski centri odzivajo enako.« Ali pa si najprej ogledajo hojo po hodniku, nato si jo zgolj zamislijo ...


Pred in potem


Torej, vse tri teste na kandidatih opravijo pred desetdnevnim ležanjem in po njem, vmes pa ves čas merijo biokemične parametre, slino, vodo, kri, izvajajo UZ, EKG ... Vsi kandidati so bili pred poskusom zdravniško pregledani, narejena je bila družinska anamneza, »če bi bili sporni, bi jih izločili. Ne nazadnje izberemo fante, ki imajo pri projektu neki interes, eden je denimo že bil na paraboličnih, breztežnostnih letih, trije študirajo ta področja.«

Še to, med projektom pri subjektu lahko odkrijejo morebitno zdravstveno grožnjo, kandidati podpišejo, ali želijo biti s tem seznanjeni ali ne. »Mi iz etičnih razlogov o ugotovitvah seznanimo zdravnike, ti paciente. A hvala bogu tokrat nismo odkrili ničesar.«



Če gremo v vesolje, se človek vpraša: je vseeno, če na vesoljski postaji počivaš ali migaš? »Enako, lahko noriš, kolikor hočeš, a ker si v breztežnosti, mišica nima upora.« Tega umetno dosegajo z elastikami in vzmetmi, jo-jo sistemi, pri katerih elastika umetno ustvari upor. In primerjaje dva vesoljska odpravarja, enemu, ki je imel na razpolago jo-jo sisteme, je mišična masa v treh mesecih upadla za šest, običajnemu astronavtu pa za 25 odstotkov.

»Mi danes znamo priti na Mars, znamo zagotoviti, kako tam bivati, problem je, kako na to adaptirati človeka.« Ga bomo lahko? »Težko, človek se je milijone let prilagajal na kljubovanje sili gravitacije.« Pišot nadaljuje, da pa sploh ne potrebujemo Marsa. Na Zemlji vidimo, da je življenje vse bolj sedeče, »mišice, ki so glavni metabolni organ, propadajo, mišica je tista, ki požre glavno energijo«.

Pa stres, vedno ima negativni prizvok, a mišice in možgani brez njega ne preživijo. Grozi nam, tako sogovornik, cel sistem propadanja. Glede naslednjih milijonov let, bodite pozorni, tudi vas zadeva, bo moral človek ustvariti sisteme umetne težnosti, da bi lahko preživel v vesolju. »Imamo že tako imenovane sisteme centrifuge, v katerih ima človek občutek, kot da je v gravitaciji.«

Če je življenje v vesolju malone neuresničljivo, zakaj se tega sploh lotevate, povprašam, pa brez zamere. »Ne, dobro vprašanje, ravno zato, da ustvarjamo sisteme, s katerimi bi se okoliščinam, v katerih bi v breztežnosti laže preživeli, približali. Osebno ne verjamem, da bi se človek kdaj prilagodil na breztežnost, a z znanjem bomo morali ustvarjati podobna okolja.«

In kaj poreče kineziolog, ki se ukvarja z vlogo gibanja v človekovem življenju, o človeku, ki ne pije, ne kadi, se giblje, pa dobi raka, recimo na prsih, pljučih? »Vzroki so različni: tu je genetika, proti kateri ne moremo nič, lahko gre za rod, vpliv okolja, sevanja.«

Kaj je bolje, biti kadilec, ki se redno rekreira, ali abstinent, nekadilec, ki ves čas sedi. »Lahko bi rekel, da je pretirano sedenje celo bolj škodljivo od zmernega kajenja.« Kaj je zmerno kajenje, pa raje ne bi ugibala, se strinjava, da ne bi iz dima ogenj v kakšni strehi izbruhnil.

Sedimo v avtu, v službi, v prostem času, »toliko, kot mi trošimo informacijsko tehnologijo, ona troši nas. In otroke takoj začnemo navajati, opozarjati na nevarnosti, pazi, boš padel ...« Namesto: pazi, da ne boš obsedel. »Danes je življenje zelo polno brez kakršnegakoli socialnega kontakta ali gibalne potrebe. To je problem.«


Kandidat je vstal!


Prvi subjekt, ki (tistega dne) še ni vstal, je 28-letni Žiga Mlakar iz Ljubljane. Za desetdnevno ležanje se je odločil malo zaradi denarja, »in to je nekaj, v čemer sem dober, ležanje mi gre. To ni za vsakega, moraš biti sposoben, da se ob tem zamotiš.« Rad gleda serije, »pa čez 30 let, ko bodo šli ljudje na Mars, bom lahko rekel, k temu sem pa tudi jaz prispeval.«

Žiga Mlakar obvlada ležanje. FOTO: Grega Kališnik
Žiga Mlakar obvlada ležanje. FOTO: Grega Kališnik


In kaj počne čez dan? Računalnik, telefon, obrokov se zelo veselijo, ker drugih dejavnosti ni. Pa razna testiranja. Občasno fantje kličejo domov, jokal ni nihče, tudi če se subjekti skregajo, ne morejo, ne smejo drug do drugega, »itak smo pa super ekipa. So nekatere stvari, ki jih pogrešaš. Na začetku me je zelo bolel hrbet, spremeniš navade glede osebne higiene, pa nekateri testi so malo boleči, recimo biopsije.«

Drugi, vstali poskusnik je Marko Platajs, s tajnim, operativnim imenom S1, iz Sladkega Vrha, star 33 let. »Želel sem si izkusiti, kako se odzove telo človeka, ki potuje ali bo potoval po vesolju na daljših razdaljah.« Marko je ljubiteljski astronom, doštudiral je zdravstvo, »študiram še astrofiziko, zaposlen sem kot reševalec«.

Ko je vstal, je bil malo neroden, kot žival, ki je pravkar prišla na svet in se spopada z gravitacijo, »zdaj, ko hodim, se počutim odlično«. Ko je vstal, so bili najprej mravljinci v obeh nogah, prvi test je zahteval petminutno nepremično stanje, gledajoč v fiksno točko, »zdržal sem«.

Kaj je bilo najhujše v desetih dneh? »Ležanje človeka ves čas po malem žre, omejenost v prostoru, premikaš se zgolj po vzdolžni osi. Moteči so kratki invazivni posegi, a bolečina je hitro ponehala, težavna je magnetna resonanca, eno uro pri miru, okoli glave ti pa brni, pa vsi ti kabli zaradi EKG.

Je pa dobil, kar je hotel, izkušnjo, in spoznal ljudi, ki so mu postregli z odličnimi informacijami o vesolju in morebitni karieri astronavta. »Po tem testu imam občutek, da sem malenkost bliže ...« Luni? »Dosegu vesolja, biti dejansko astronavt.« Biti bliže ciljem, sanjam, nadaljuje Marko, to je dosežek, da ne teoretiziramo, ampak delamo konkretne korake.

Marko Platajs, s tajnim imenom S1.  FOTO: Grega Kališnik
Marko Platajs, s tajnim imenom S1.  FOTO: Grega Kališnik


Komur se zdi, da ni ustvarjen za večdnevno poležavanje, mu je na razpolago razbremenitveni test, pri katerem dva tedna živite zgolj na eni nogi. Glede na to, da jih kar veliko vse življenje preživi na veliki nogi, se projekt ne zdi neizvedljiv.
Fantom pa ponudim še eno vabo. Nagrado z 800 zvišam na 820 evrov neto, z malenkostnim popravkom, deset dni horizontale brez telefonov, računalnika, interneta vobče ...

Čeravno so morali ležati, se mi je zdelo bolje, da se poberem. To sem storil pokončno.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine