Dr. Alojz Ihan: Če bomo pasivni, nas bo epidemija obvladala

Priznani zdravnik pričakuje, da se bodo okužbe s covidom zasejale že avgusta. Tudi za nas pa bo ključno, kako se bo izšel t. i. britanski eksperiment.
Fotografija: »Zdravja ne bo, dokler ne bomo precepljeni skoraj vsi, zlasti pa najbolj ogroženi nad 50 let,« opozarja priznani imunolog.FOTO: Leon Vidic
 
Odpri galerijo
»Zdravja ne bo, dokler ne bomo precepljeni skoraj vsi, zlasti pa najbolj ogroženi nad 50 let,« opozarja priznani imunolog.FOTO: Leon Vidic  

Po Valiconovi raziskavi kar 85 odstotkov vprašanih pričakuje, da bomo še letos dočakali novo zaprtje države. Kaj menite, kakšni meseci so pred nami?


Različica delta je zelo nalezljiva in bo, sodeč po izkušnjah drugih, pretežno okužila tiste, ki še niso bili okuženi ali cepljeni. Hkrati ni nič manj patogena, čeprav je bil najprej tak vtis. Nastal je, ker imajo v Angliji in Izraelu, od koder je o njej največ podatkov, 95-odstotno precepljenost starejših od 50 let. Zato se je širila med mlajšimi, ki blažje zbolevajo, in je nastal vtis o blažjem virusu. A tam, kjer niso bili precepljeni, na primer v Indiji, Rusiji ali na Portugalskem, je delta napolnila bolnišnice.



V Angliji so šli zdaj v eksperiment, ki bo zelo jasno pokazal, ali njihova zares zavidljiva precepljenost zadošča za skoraj popolno normalizacijo življenja kljub virusu – odpravili so omejitve glede druženja, ni več obveznih pravil fizične razdalje in nošenja mask, režimi organizacije dogodkov so spet po starem, spet so odprta gledališča, kinematografi, nočni klubi. Vsi polnoletni so se imeli možnost cepiti, za tiste, ki se niso, pa velja, da so se pač odločili za okužbo. Zaradi visoke precepljenosti, skoraj 90 odstotkov polnoletnih je dobilo vsaj en odmerek cepiva, ta »angleški eksperiment« pomeni, da bodo med poletjem na neki način načrtno okužili necepljene otroke in mladino. S tem bi radi do jeseni dosegli čvrsto epidemiološko ravnovesje z virusom, temelječe na obsežni skupnostni imunosti, ki je ne bodo ogrozili niti posamezni novi »uvozi« okužb niti nove različice virusa. »Če ne zdaj, kdaj pa,« pravijo zagovorniki te akcije.
 

Skoraj povsod drugod je nasprotno, življenje se spet vse bolj omejuje.


Tudi veliko angleških zdravniških in znanstvenih združenj temu nasprotuje in svarijo, da je ves eksperiment neetičen zaradi namenskega kuženja otrok, ki nimajo možnosti cepljenja. Na to je s pismom v ugledni reviji Lancet v začetku julija opozorilo več kot 120 znanstvenikov. Tudi otroci med 2. in 11. letom imajo namreč v več kot petih odstotkih težave še več mesecev po prebolelem covidu-19 (t. i. dolgi covid); med 12- do 16-letniki je takih nad 10 odstotkov, med dvajsetletniki nad 15 odstotkov. In v resnici še nihče dobro ne ve, kaj »dolgi covid« pomeni za dolgoročno zdravje okuženega. Sklepamo pa, da zelo verjetno nič dobrega glede na doslej znano delovanje virusa na žilje in živčevje.

Naši olimpijci, ki so se cepili pred odhodom v Tokio, so lahko  dober zgled. FOTO: Foto Jože Suhadolnik
Naši olimpijci, ki so se cepili pred odhodom v Tokio, so lahko  dober zgled. FOTO: Foto Jože Suhadolnik


Vseeno pa angleški epidemiologi računajo, da to sproščanje ne bo akutno napolnilo bolnišnic. Zato, ker prevladujejo okužbe mladine in ker je poletje in tudi zaradi lastnosti delte, ki v kratkem času okuži velik del občutljivih ljudi in se zato glavni val hitro izčrpa, kot je bilo v Indiji. Kljub temu je veliko strokovnih opozoril, da so Angleži resda vodeči epidemiologi v svetu, kar izvira iz njihove kolonialne preteklosti, vendar jim je na začetku pandemije že enkrat zelo spodletelo. Takrat so načrtovali in začeli izvajati epidemiološki odziv, ki je pozneje dobil ime »švedski«, vendar se je v močno naseljeni, kulturno heterogeni in z vsem svetom povezani državi kmalu pokazal kot pot v katastrofo. Zato so odločitev popravili, a žal že (pre)pozno. Angleške žrtve covida-19 so bile kljub temu med največjimi na svetu.

Za vse nas bo njihovo izkušnjo strašansko zanimivo spremljati. Tudi v Angliji bodo imeli svojo kontrolo, saj se recimo Škoti niso odločili za to. Če je covid dolgoročno rešljiv tako, da se precepimo in potem živimo z virusom brez zapiranja, se bo to zdaj pokazalo, pravijo Angleži. V nasprotnem primeru se bo treba ozreti po kitajski strategiji »ničelne virusne tolerance«, za ceno popolnoma zaprte in kontrolirane države, kar pa za zahodne demokracije nikakor ni sprejemljivo.

Če bo Angležem uspelo, bodo sredi septembra že lahko rekli, da je njihov recept zmagovalen. Torej, precepi vse od petdesetega leta navzgor nad 95 odstotkov, nato pa se odpri in živi, ne da bi mislil na virus.
 

Precepljenost je pri nas trenutno na 36 odstotkih, kar je še vedno bistveno prenizko in slabše kot v večini držav EU. Kolikšen delež bi še lahko dosegli v prihodnjih mesecih?


Z enim odmerkom imamo cepljeno le polovico polnoletne populacije, starejših od 50 let pa pod dve tretjini, čeprav bi morali biti slednji tako rekoč v celoti zaščiteni, da ne bi ob sprostitvi ukrepov takoj zapolnili bolnišnic. Celo delež precepljenih v najbolj ranljivih starostnih skupinah nad 70 let je pri nas le nekaj več kot dvotretjinski. V primeru razmaha epidemije je to garancija za ponoven val množičnega umiranja, le da tokrat ne v domovih starejših občanov, ampak v domačih okoljih, kjer vsi ti nezaščiteni starostniki živijo. Ob tem, da toliko starostnikov ni zaščitenih, se moramo vprašati o medgeneracijskih odnosih v Sloveniji.

Vodenje te pandemije je pri nas zaznamovalo veliko amaterizma in slabe organiziranosti, pravi dr. Ihan. FOTO: Leon Vidic
Vodenje te pandemije je pri nas zaznamovalo veliko amaterizma in slabe organiziranosti, pravi dr. Ihan. FOTO: Leon Vidic


Država se po eni strani spreneveda, kot da živimo v prejšnjem stoletju in se glede starejših zanaša na skrb svojcev, ti pa so zaradi vpetosti v urbani individualizem očitno že zdavnaj dvignili roke od skrbi za svoje ostarele sorodnike. Star človek pogosto potrebuje aktivno povabilo in organizirano logistiko, da se kam premakne. Če ni nikogar, niti države niti svojcev, se pač ne cepi.
 

Kako se bo to pokazalo jeseni?


Mislim, da bo naša realnost jeseni PCT kot način neke minimalno obremenjujoče, a še vedno razmeroma učinkovite kontrole zadrževanja okužb. Seveda PCT ni idealno orodje, predvsem ga omejujejo predpostavke, ki niso povsem izmerjene. PCT predpostavlja, da cepljeni ali preboleli ne prenašajo okužb naprej, pa vemo, da to ni čisto res in da se ta zaščita sčasoma lahko celo precej zmanjša, čeprav PCT predpostavlja, da zaščita ostaja. Tudi glede testiranja ni vse po predpostavkah PCT, človek lahko postane kužen tudi prej, kot se mu izteče rok PCT, po drugi strani je lahko veliko ljudi pozitivnih pri testiranju zaradi ostankov virusa na sluznici, pa v resnici niso kužni in so torej po nepotrebnem izključeni iz dela ali drugih dejavnosti. Je pa PCT edino orodje, ki ga imamo, in z dosledno uporabo zmanjša možnost vdora okužb za osemdeset ali devetdeset odstotkov, kar je mnogo bolje, kot prepustiti se epidemiji. Bolje pa bi bilo imeti boljšo precepljenost in bi lahko manj uporabljali PCT.



Seveda pa bomo, kot omenjeno, marsikaj novega o uporabi PCT izvedeli septembra, ko bodo Angleži s svojimi številkami povedali marsikaj. Če bodo oni prišli dobro skozi, bo tudi Evropa bolj pogumna. Če pa se jim kaj zaplete, da bodo prisiljeni recimo 10. septembra spet zapirati, bo tudi Evropa vedela, da je še mnogo bolj izpostavljena, in bo zavrla sproščanje. Potem bomo pa spet na istem, kot smo bili.

Lani je bil za zasejanje okužbe kritičen prehod med avgustom in septembrom, zdaj bo že prehod iz julija v avgust, ker se je ta sev pojavil toliko prej. Turistične države so pripravljene marsikje popustiti, pa tudi mladi Britanci bodo potovali okrog in bo ta dinamika hitrejša. Morda bo ob koncu počitnic vendarle več zanimanja za cepljenje, saj cepiva bo dovolj.
 

Kaj je po vašem mnenju razlog za nezaupanje do cepljenja proti covidu?


Angleži so zaradi dolge državne tradicije vajeni odločitve svoje države sprejemati kot svoje lastne skupinske odločitve. Zato cepljenje, ki ga država prepozna kot nacionalni interes, tam ni problem. Zaradi tradicionalnega spoštovanja svoje države jih pri doseganju izvrstne precepljenosti niso motili nasprotniki cepljenja, čeprav se je tam proticepilsko gibanje pravzaprav rodilo, ko je bil leta 1853 sprejet zakon o obveznem cepljenju proti črnim kozam. V Angliji je pozneje, leta 1998 z Wakefieldovo sleparsko objavo o avtizmu in cepljenju, proticepilsko gibanje dobilo tudi svojo današnjo artikulacijo, ideologijo, mitologijo. To aktivno vzdržujejo predvsem ekonomski interesi alternativne medicine, ki si ustvarja tržno nišo z ustvarjanjem nezaupanja do medicine.

Proticepilsko junačenje in omalovaževanje medicine je namreč pravno varen in dokaj učinkovit marketinški pristop, ki so ga alternativci uporabljali za vzbujanje dvoma o medicini in hkrati za osebno samopromocijo in rekrutacijo potencialnih strank, ki niso zadovoljne s svojim zdravjem in »uradno« medicino. Na koncu pa gre večinoma za prodajni interes – za vitamine, tečaje, paramedicinske knjige, razne alternativne terapije, osebna svetovanja. A kot rečeno, Angleži so tega vajeni in jih ni zmotilo, ko je prišel poziv države.

»Skepsa do znanosti ni pojav tega trenutka, kriza jo je samo razgalila,« meni zdravnik in pisatelj Alojz Ihan. FOTO: Leon Vidic
»Skepsa do znanosti ni pojav tega trenutka, kriza jo je samo razgalila,« meni zdravnik in pisatelj Alojz Ihan. FOTO: Leon Vidic


Slovenski občutek državnosti žal še ni zelo ponotranjen. Naša zbirka pozitivnih izkušenj z dejanji svoje države, kar je bistvo občutka državnosti, je še kratka, imamo dokaj enotno in pozitivno izkušnjo osamosvojitve in vstopa v EU, potem pa je že konec. Žal se vsakokratni voditelji državnih tvorb na teh prostorih praviloma niso vzpostavljali z zgodovino, ampak njenim zanikanjem in pisanjem na novo. Zato smo v primerjavi z angleškim tisočletnim občutkom državnosti še zelo labilni, ne zaupamo si, da lahko s skupno akcijo, kot je cepljenje, obrnemo svojo usodo.

Če dodamo še nekaj slovanskega fatalizma, postane razumljiva naša večja dovzetnost za zarotniške proticepilske argumente, sploh če prihajajo iz tujine. In pandemija je seveda povzročila, da so se lokalni proticepilski mehurčki zlili v planetarni balon, ki redno producira na videz prepričljive argumente proti cepljenju. Ta balon je poleg prodajalcev alternative primamil še nekatere nastopanja željne ljudi, ki se jim zdi fascinantno, da je mogoče s slabo prevedeno spletno objavo dobiti stotine všečkov – zakaj bi se človek torej trudil z lastnim znanjem, če zadošča sklicevanje na nekega »iz tujine«, kar Slovence vedno fascinira. Tako je nastala proticepilska informacijska zmeda, ki lahko odvrača od cepljenja zlasti tam, kjer država ne opravi svojih nalog.
 

Kakšne so specifike zavračanja cepljenja pri nas?


Cepljenje proti covidu-19 je neobvezno in Slovenci neobveznih cepljenj ne jemljemo resno. Vzrok je v tem, da se z uvedbo demokracije naša državna cepilna politika ni prilagodila demokratični realnosti, lažje je bilo še naprej vztrajati pri solidnih rezultatih obveznih cepljenj, nihče pa se ni vznemirjal zaradi ogromnega razkoraka med precepljenostjo z obveznimi cepivi in novimi cepivi, ki niso bila več obvezna.



To zdaj plačujemo z nezanimanjem za cepljenje proti covidu-19, saj Slovenci nismo vzgojeni, da bi cepljenje vzeli kot dobrino, ki se jo splača izbrati in je del nujne odgovornosti za lastno zdravje in zdravje svojih najbližjih. Cepilna politika se je zadnjih trideset let premalo ukvarjala s »spodbudami« cepljenja z neobveznimi cepivi, ki so kombinacija edukacije, obveščanja, finančnih ugodnosti in posrednih prisil, na primer dosledno uveljavljanje precepljenosti kot pogoja za delo na določenih delovnih mestih.
 

Ste tudi podpredsednik skupine za cepiva na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). So vas nizke številke cepljenih morda vseeno presenetile?


Ne, pravzaprav me je celo presenetilo, da smo dosegli take številke. Dejstva o tveganju bolezni covid-19 so na srečo vseeno Slovence toliko premaknila, da smo se večinsko precepili, kar je izjemen, do zdaj še nikoli viden dosežek za prostovoljno cepljenje – proti gripi smo se na primer navadno cepili desetodstotno, Angleži pa več kot sedemdesetodstotno! Žal zgolj malenkostno doseganje večine, ki zadošča pri političnih odločitvah, ni učinkovito v primeru cepljenja proti tako nalezljivi bolezni, kot je covid-19. Tu ne gre za to, kdo zmaga, ampak za zdravje vseh. In zdravja ne bo, dokler ne bomo precepljeni skoraj vsi, zlasti pa najbolj ogroženi nad 50 let.
 

Bi se morali obveščanja o bolezni in kampanje za cepljenje lotiti drugače?


O cepljenju proti covidu-19 je težko govoriti izolirano od vsesplošnega dogajanja v zvezi z epidemijo, saj v resnici celotno občutenje pandemije, ki je tako zelo posegla v naša življenja, oblikuje tudi naš odnos do cepljenja. Odločitev o cepljenju izhaja iz doživljanja zadnjega leta in pol, ki se je začelo z omejitvami, maskami in zapiranjem, in takratno sprejemanje vsega naštetega pri posameznikih precej sovpada tudi z današnjim sprejemanjem cepljenja.

Zdi se mi, da pri vodenju epidemije ni bilo zelo posrečeno ustanavljanje raznoraznih posebnih vladnih skupin, kot da za ista področja ne bi imeli že operativnih institucij države, ki bi jih bilo treba samo dodatno opremiti s kadri in pooblastili. Mislim, da je šlo za neki lažni občutek vlade, da bo tako bolj operativna. V resnici so te skupine zaradi svoje nenavadne sestavljenosti in premalo obvezujočih vlog njihovih članov prinesle veliko amaterizma in slabe koordiniranosti, sploh, ker so se navadno delile še na strokovne in operativne, vmes pa je bila vlada in sprejemala odločitve. Tako strokovnjaki niso vedeli, kaj, kdaj in kako se bo zares operativno izvedlo, operativci niso vedeli, kdo je pravzaprav kaj odločil, strokovnjaki ali politika, javnost pa je dobivala zmedene informacije in še bolj zmedene ukrepe.

Zdravnika Alojz Ihan in Samo Zver sta gonilni sili vzpostavljanja nove terapije CAR-T za zdravljenje krvnih rakov. FOTO: Uroš Hočevar
Zdravnika Alojz Ihan in Samo Zver sta gonilni sili vzpostavljanja nove terapije CAR-T za zdravljenje krvnih rakov. FOTO: Uroš Hočevar


Pred kratkim so na primer ljudje odpotovali v Egipt, ki se je kar naenkrat znašel med temno rdečimi državami. Ob vrnitvi so morali v karanteno, pa sploh ni bilo jasno, kdo je to odločil. Vlada, zdravstveni minister, katera od vladnih skupin, NIJZ? Ob ostrih vprašanjih prizadetih je vlada odgovorila, da bo strokovna skupina o tem odločala čez teden dni. Ali pa zadnji primer – uvedena je bila obveznost preverjanja PCT v času, ko še ni bilo delujoče PCT-aplikacije, niti izdelanih navodil za njeno uporabo, niti razjasnjenih zakonskih okvirov njene uporabe. To je neznosni amaterizem, s katerim vlada želi nekaj uvesti in v isti sapi z amatersko izvedbo minira lastni ukrep.

Ni težko ugotoviti, da bo na ta način obveznost preverjanja PCT, ki bi morala biti avtomatizem kot v Avstriji, zaradi pomirjanja upravičeno besnih gostincev in prirediteljev postala povsem zrelativizirana in poljubna, ko bo aplikacija zaživela, če sploh bo, ker očitno niti tehnično in še manj pravno in komunikacijsko ni bila ustrezno pripravljena. Podoben amaterizem je bil pri uvedbi aplikacije za sledenje stikov, podoben pri uvedbi obveznih testiranj brez vnaprej izdelane informacijske podpore. To so žalostna dejstva, ki minirajo zaupanje ljudi v vladne ukrepe in s tem tudi cepljenje. In tega potem nikakršna reklamna kampanja ne premakne.
 

Kako pa ste vi doživeli to obdobje?


To leto ni bilo prijetno. Mogoče se zdi, da bi morali mikrobiologi in imunologi pravzaprav na neki način uživati, ker smo v središču vsega. A takšna zadeva, ki popolnoma spremeni način življenja, ni prijetna za nikogar. Na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo smo morali tako rekoč vse dotedanje projekte spustiti iz rok, vsi smo se začeli ukvarjati izključno z diagnostiko covida.

Velikost, dobra organiziranost in izvrstni strokovnjaki, na primer prof. dr. Miroslav Petrovec, prof. dr. Mario Poljak, prof. dr. Tatjana Avšič, so omogočili, da smo v rekordnem času vzpostavili vso potrebno diagnostiko. Zaposlenih imamo 160 ljudi, letno je bilo opravljenih več kot 600.000 preiskav, s pandemijo se je število podvojilo, ob dodatni zaposlitvi samo nekaj ljudi. Covid je poleg dnevno nekaj tisoč dodatnih testov na virus prinesel tudi dodatne teste na hude bakterijske okužbe, ki so del poteka covida-19 v bolnišnicah. Zaradi številnih covidnih bolnikov se je torej povečalo tudi število drugih mikrobioloških preiskav. Imeli smo velike težave s kadri, ogromno dežurstev, nekajkrat smo bili pred tem, da se ljudje uprejo, ker ne morejo več nenehno delati.

Pandemija mu je pomagala pri pisanju novega romana, ki govori o družini, ki se mora znova povezati. FOTO: Leon Vidic
Pandemija mu je pomagala pri pisanju novega romana, ki govori o družini, ki se mora znova povezati. FOTO: Leon Vidic


To industrijsko ukvarjanje s preiskavami je nekaj, kar seveda moraš delati, je pa utrujajoče, vsak specialist je moral vsak dan pregledati in interpretirati stotine izvidov, ob vsem pa so bili tu še študenti, priprava predavanj in vsega drugega za oddaljene načine pouka. Raziskovalno delo, s katerim smo se ukvarjali pred epidemijo, se je moralo umakniti ukvarjanju z vsakodnevno diagnostiko. Zato si vsi želimo, da se epidemija čim prej konča in se vrne prejšnje stanje.
 

Kaj vam je pri vašem strokovnem delu pravi izziv?


Trenutno mi je velik izziv vzpostavljanje terapije CAR-T. Gre za novo obliko zdravljenja krvnih rakov z bolnikovimi imunskimi celicami, ki jih odvzamemo iz krvi bolnika in jih nato v inkubatorju gensko spremenimo tako, da napadejo bolnikove rakaste celice. Potem jih vrnemo v bolnika, da preprogramirane imunske celice uničijo raka. Ta postopek lahko v bodoče reši veliko bolnikov, ki zdaj umrejo, in zato smo to terapijo načrtovali že pred covidom, a je virus vse prekinil.

Zaradi več kot enoletne epidemijske pavze je prof. Samu Zveru vse skupaj prišlo nekoliko do roba, sprožil je akcijo, ki nas zdaj dobesedno in na srečo sili, da je treba nekaj narediti tukaj in zdaj. To je naša obveznost, in ker smo na inštitutu predvsem operativci, ki znamo načrtovati in izpeljati tudi obsežne laboratorijske procese, se zdaj na vso moč ukvarjamo z urejanjem produkcijskih prostorov, pripravljajo se produkcijska in klinična dovoljenja … To je ogromen izziv, kot bi gradili vesoljsko postajo, le da bo vse skupaj ostalo na trdnih tleh.

Zame to pomeni predvsem možnost sestavljanja mladih ekip. Treba je najti mlade ljudi, za katere smo prepričani, da so tako izvrstni, da bodo stvari peljali naprej naslednjih 30 let. S prof. Zverom sva zaradi tega vsak teden v stiku in se usklajujeva, kako bi v čim krajšem času začeli zdraviti bolnike. Prostore s produkcijo z vsemi dovoljenji naj bi postavili do konca leta, v začetku prihodnjega bomo začeli nujne testne postopke, da preizkusimo celoten pogon. To je tako kot pri novem boeingu, ko je treba najprej opraviti natančno določeno vrsto testnih poletov brez potnikov, preden se pridobijo vsa končna dovoljenja za promet.
 

Ste kljub obremenitvam imeli tudi kaj časa zase, za pisateljevanje?


Nekaj pa sem res napisal, prozo, o epidemiji, pa s kolumnami sem poskušal skupaj držati ves ta čas. Ni mi bilo težko, saj mi ni bilo treba razmišljati o temi, kar je glavni del pisanja kolumne, ampak sem samo v kakšni uri izlil na papir tisto, kar sem prej v zvezi z epidemijo itak ves čas premleval v glavi.
 

Kdo je glavni junak in kdaj lahko pričakujemo izid knjige?


Knjiga se tiče epidemije, govori o precej odtujeni družini, ki mora spet združiti moči, da iz doma za ostarele, v katerem kosi epidemija, evakuira dementno mamo oziroma babico. Z urednikom Čandrom sva dogovorjena, da besedilo proti koncu počitnic oddam v končni obliki, izšla pa bi lahko proti koncu leta.
 

Naslov že imate?


Nekaj različic, (Ne)moč je ena od njih.
 

Kako si pojasnjujete skepso do znanosti, ki jo je razgalil covid? Zakaj nekateri bolj kot znanstvenim dokazom verjamejo teorijam zarote, ki jih brez tehtnih dokazov širijo praviloma laiki?


To, kar se dogaja zdaj, je predvsem neka izjemna situacija, za katero bi bilo seveda idealno, če bi se nanjo enotno in organizirano odzvali. Ampak se seveda nismo, ker smo pač različni, in enako bi se pokazalo 15 ali 25 let nazaj, če bi takrat nastala kriza. Skepsa do znanosti torej ni pojav tega trenutka, kriza jo je samo razgalila. Vendar se mi skepsa do znanosti v urejeni državi, ki dovolj organizirano spodbuja znanost, ne zdi zelo usoden pojav, smo pač različni.



Bolj neprijetno se mi zdi spoznanje, da se kot državljani kljub resni krizi težko poistovetimo s svojo državo in spoštujemo njeno avtoriteto, da bi vsi skupaj organizirano izšli iz krize. Skepsa do državnosti, ki je naš kolektivni dom, fatalizem in beg v individualizem je recept za neučinkovit izhod iz krize, ki nam bo vsem izstavil mnogo večjo ceno, kot bi jo plačali z boljšo organiziranostjo.
 

V eni vaših zadnjih kolumn, ki jih redno objavljate v Delu, ste z upanjem zapisali: »Imamo cepivo in vse je v naših rokah, da naredimo iz epidemije le še spomin.« V naslednji čez približno mesec dni pa, da »podaljšana pandemija vsak dan drobi vzorce sveta, ki smo ga poznali in imeli radi«, in da lahko takšno dogajanje »v nekaj letih uniči katerokoli družbo«. Ste postali bolj pesimistični? Menite, da se ljudje tega drobljenja sveta ne zavedajo povsem?


Če pustimo, da virus izzveni po naravni poti, bo to trajalo še toliko let, da sveta, ki se bo v tem času preoblikoval, po koncu epidemije ne bomo več poznali. Z vidika biologije, ki meri čas v stoletjih in tisočletjih, je pet ali deset let, da se virus umiri, le trenutek. Medtem ko je z vidika človeških življenj in družbe pet ali deset let že obdobje, v katerem se neki življenjski vzorci povsem predrugačijo in ne gredo več nazaj.

Če imate pet let razbit turizem, nimate več turizma, ker ljudje odidejo in vse propade. Seveda je dejstvo, da nekaterih naravnih pojavov s človeškimi močmi ni mogoče spremeniti. Ta epidemija pa je ravno tiste vrste katastrofa, ki jo je z ustrezno človeško organiziranostjo mogoče obvladati, s fatalizmom in pasivnostjo pa nas bo obvladala epidemija.
 

Kako verjetno je, da bi znižali starostno mejo za cepljenje?


Zdaj je pri dvanajstih, Pfizer in Moderna pa že delata študije cepljenja za starost od pol leta do enajstih let. Pri cepljenju otrok so že tradicionalno najbolj brez predsodkov Američani. Če študije pri njih pokažejo, da ni posebnih odstopanj, takoj cepijo tudi otroke. Takoj za njimi so Angleži, potem pa dolgo nič in nato vsi drugi.

V celinski Evropi smo glede cepljenja otrok tradicionalno bolj previdni, težko nas povsem prepričajo doregistracijske študije na tri tisoč ali štiri tisoč otrocih, sploh, ker je tveganje bolezni za hujši potek pri njih zares zelo majhno. Za zdaj ni študij, ki bi pokazale, da pri otrocih korist cepljenja tako pretehta kot pri odraslih. Je pa mogoče, da bodo študije, ki jih bodo zaradi množičnega cepljenja otrok kmalu imeli v ZDA, pokazale, da se vseeno izrazito splača, in potem bomo seveda lažje kaj določenega sklenili tudi pri nas.
 

Občutek imam, da bi vi takšno odločitev težko podprli?


Ko gre za dvanajstletnike in več, pravzaprav kot imunolog nimam večjih pomislekov, njihov imunski sistem je že povsem »odrasel«. Vseeno pa bi raje prej videl večje študije o koristih in tveganjih. Če ni pravih podatkov, pač prevladajo sentimentalni, zaščitniški občutki, zakaj bi se tega človek sramoval. Mislim si, naj to raje drugi poskusijo. (smeh)

Preberite še:

Komentarji: