Gloria Kotnik: Kadar se ne zmorem ustaviti, mi pri tem pomaga sin

Starša sta ji dala ime, ki v italijanščini pomeni slava. Zdaj je to končno vsaj malo upravičila, pravi simpatična 32-letna vrhunska športnica Gloria Kotnik. Slovenska kraljica deskanja na snegu in mama dobro leto starega sinka iz Savinjske doline ne skriva, da karierna pot do odličja na minulih zimskih olimpijskih igrah v Pekingu ni bila lahka. Njena zgodba o ambicioznosti, ljubezni, izgorelosti in moči materinstva potrjuje pregovor, da je resnični zmagovalec poraženec, ki je poskusil še enkrat.

Na snegu deskate že od petega leta starosti, pri dvanajstih letih pa ste začeli resno trenirati.

Odkar sem prvič stopila na desko, sem čutila, da gre za šport, s katerim se želim ukvarjati. Ob tem sem nekaj časa trenirala še tenis, a sem ugotovila, da je prav deskanje tisti šport, ki se ga ne bom nikoli naveličala.

»Vedno je bila četrta, danes pa je osvojila kolajno,« je na ciljni ravnini ganjeno izjavil vaš oče Peter Kotnik. Že v vaši mladosti je bil trener deskarjev na snegu. Pod njegovim okriljem so trenirali člani slovenske reprezentance, nato srbske in nizozemske, do leta 2015 je bil tudi vaš trener, nato pa še kitajski. V Pekingu nihče od njegovih tekmovalcev ni dosegel stopničk, vam pa je to uspelo.

Bilo je kar žalostno, kako se je razpletlo zanje, saj je kitajska ekipa veljala za zelo dobro, ena od njegovih tekmovalk je že zmagala v svetovnem pokalu. Zagotovo so bili favoriti za kolajno. Koronavirus jim je pustil veliko posledic, saj je bilo treniranje oteženo, prav tako vso lansko sezono niso tekmovali. Škoda. Je pa bil zato toliko bolj vesel mojega uspeha in res je bilo lepo, ko me je v cilju ganjen objel.

»Sva enakopravna. Živimo v času, ko ženske večinoma ne moremo biti kar doma z otroki, saj prav tako hodimo v službo,« pravi o odnosu s partnerjem Željkom. FOTO: Urška Hrastnik

Zelo dobro poznate občutek, ko se trudiš, se želiš prebiti med prve tri, pa se ti to za las izmuz­ne. Do zdaj ste bili na štirih olimpijskih igrah, a ste šele na zadnjih dobili kolajno. V svetovnem pokalu ste bili skoraj vedno četrti, na OI je bilo drugače.

Na prejšnje ZOI v Pjongčangu leta 2018 sem odpotovala kot favoritka, pa se mi ni izšlo. V teh štirih letih do danes sem postala precej drugačna, ne osebnostno, ampak kar zadeva dojemanje sveta. Preoblikovala sta me izgorelost in materinstvo. Zdaj znam kdaj reči tudi ne in se ustaviti. Kadar pa tega ne zmorem, mi pomaga sin Maj, saj je treba zaradi njega velikokrat kakšen načrt spremeniti ali celo izpustiti trening. Tega ne skrivam. Maj je nedvomno moja prioriteta, in kadar me v določenem trenutku zares potrebuje, ostanem doma.

Zdaj veste, da ste si pred leti v stanju izčrpanosti nalagali še več, preveč?

Tako je, v obdobju izgorelosti in pretiravanja s treningi sem si nalagala veliko preveč oziroma na napačen način. Ves čas sem bila zelo utrujena, težko sem se osredotočala že na temeljne naloge. Jasno je, da v takšnem stanju težko uspešno nastopaš na svetovnih tekmovanjih najvišje ravni, kot so OI. Z večjo sproščenostjo in zavedanjem, da sem glavni življenjski cilj dosegla – imam ga doma –, pa sem na letošnje OI šla z lažjim srcem.

Kdaj ste prvič začutili silno željo po materinstvu? Med izgorelostjo oziroma ujetostjo v rutino?

Vse življenje sem si želela družino. Že kot deklica sem si predstavljala, da bom nekoč imela svoje otroke. Potem ko se mi je zgodila izgorelost in sem zaradi vseh težav z zdravjem izgubila pravo motivacijo v športu, se mi je zazdelo, da bi pa mogoče bil zdaj pravi čas, da razmislim o materinstvu oziroma družini. Telo mi ni več omogočalo tekmovanja na vrhunski ravni, zato sem se odločila začasno prekiniti kariero in si vzela sezono počitka.

Vrnili ste se lani jeseni, za začas­no prekinitev pa ste se odločili tik pred koronskim dogajanjem, kajne?

Res je, zadnje tekme v sezoni sem nameravala izpustiti, ker je bila takrat moja izgorelost že na vrhuncu. So bila pa potem že zaradi korone vsa tekmovanja odpovedana. V obdobju mojega zdravljenja in okrevanja, ki je sledilo, sva se s partnerjem ogromno pogovarjala in vesela sem bila, da sem mu lahko povedala o vsem, kar me je težilo. Začutila sva, da je pravi trenutek, da poskusiva postati starša. Že pri prvi izgorelosti, ko sem imela hormonske težave, so me zdravniki opozorili, naj bolj pazim nase, če si želim v prihodnje postati mama.

Menda zaradi hormonskih težav kar eno leto niste imeli menstrua­cije.

Ja, tudi zato naju je bilo malo strah, saj nisva vedela, ali nama bo uspelo že jutri ali bo trajalo vrsto let. Nikoli ne veš. Na srečo nama je uspelo takoj.

Kje ste spoznali svojega partnerja Željka, kdaj sta se zaljubila?

Poznava se že iz srednješolskih let. Par sva postala precej pozneje. V njem sem vedno videla odgovornega in srčnega moškega. Verjamem, da to nekako začutiš. Takoj sem vedela, da si z njim želim imeti družino. Ni dovolj le želja po tej, treba je najti pravo osebo. Ogromno mi je pomenilo, da je Željko ob meni stal tudi v najtežjih trenutkih in od mene ni zahteval ničesar. Potem vidiš, da je res to – to.

Je tudi on športnik?

V mlajših letih se je ukvarjal z nogometom, zdaj pa ne več. S poslovnim partnerjem imata gradbeno podjetje.

Tudi Maj že spoznava sneg, saj mamico včasih pospremi na trening. FOTO: osebni arhiv

Med športniki izgorelost ni osam­ljen pojav, a včasih jo je težko razlikovati od utrujenosti po zahtevnem treningu. Kako ste ugotovili, da ste na pragu nečesa nevarnega in da se boste morali takoj ustaviti, umiriti in razmisliti, kako naprej, se popolnoma posvetiti svojemu zdravju?

Meja med običajno utrujenostjo in kronično izčrpanostjo je zares tanka. Tudi športniki si pogosto zatiskamo oči, vsaj jaz sem bila vedno takšna, da nikoli nisem izpustila treninga, pa čeprav sem imela vročino in enkrat celo pljučnico. Nekaj časa so se zadeve le kopičile, utrujenost na utru­jenost, potem pa so se začele različne težave, vnetja.

Značilne za izgorelost so avtoimunske bolezni. Meni se je pojavil hud dermatitis; po vsem obrazu sem imela izpuščaje in sem bila videti grozno. Pa vendar to, kar vidiš na zunaj, ni tako zelo hudo kot to, kar se dogaja znotraj. Kar koli sem pojedla, sem bila takoj napihnjena, nobena hrana mi ni ustrezala.

Pestila me je huda nespečnost – ko si močno utrujen, a ne moreš spati. Grozno. Zaradi motenj koncentracije se na tekmah nikakor nisem zmogla osredotočati na progo, večine stvari si nisem zapomnila. Bila sem raztreščena. Po vsakem najmanjšem naporu sem bila zadihana in grozno so me pekle mišice, kot bi jih nekaj dobesedno žgalo.

Kaj vas je poleg iskrenih pogovorov s partnerjem najbolj uspešno povleklo iz tega skrajno neprijetnega obdobja, v katerem je bilo na kocki vaše zdravje? Izgorelost traja najmanj eno leto.

Saj to je tisto – včasih se ti zdi, kot da si že po dveh mesecih okej, pa ni tako. Mogoče, če bi bil človek zadovoljen že s tem, da deluje na eksistenčnem minimumu, a bi ga prvi najmanjši napor spet pahnil nazaj v izgorelost. V drugi fazi izgorelosti so mi zagotovo veliko pomagali nosečniški hormoni, ki sprožajo močne občutke sreče. Pred tem sem se precej posvečala sproščanju, dihalnim vajam. Poleg pogovorov mi je pomagalo predvsem to, da sem imela čas zase in sem si lahko odpočila.

Zame koristno naključje je bilo, da se nam je prav takrat zgodila korona in smo bili zaprti doma. Tudi če sem hotela kam iti, nisem mogla oziroma smela. Pa sem se posvetila sebi. Počela sem vsakdanje stvari, ki se mogoče večini zdijo samoumevne, a zanje skoraj nikoli nisem imela časa. Denimo legla sem na kavč in si ogledala film, pa počasi in z užitkom skuhala kosilo, zjutraj sem v miru pojedla zajtrk ...

Drobne radosti, ki se jih včasih niti ne zavedamo.

Resnično in te malenkosti so mi ogromno pomenile.

Po naravi ste zelo čustveni. Vsakogar, ki ni kamen, prav tako preplavijo čustva, ko sliši vašo izjavo po priborjenem tretjem mestu v Pekingu, med katero ste jokali. Rekli ste si, da boste dali vse od sebe že zato, ker ste bili prvič kar devet dni stran od svojega sinka, in boste tako pri sebi upravičili to odsotnost. Ali sta vam prav materinstvo in partnerstvo, torej izpolnjenost na tem področju, dala dodaten zagon?

Sem izpopolnjena, drži. Okoli sebe imam ljudi, ki so me vsa leta podpirali, z menoj trpeli in zdaj se skupaj tudi veselimo. To mi ogromno pomeni. Materinstvo je zagotovo premaknilo nekaj v meni. Prej sem se sekirala za najbolj nepomembne reči, bila sem precej nervozna. Imela sem določene želje in cilje, ki sem jih hotela na vsak način doseči, hkrati pa sem si trikrat preveč bremen naložila že sama. Na koncu so mi stvari začele uhajati iz rok.

Zdaj vse počnem veliko bolj premišljeno, počasi, prediham, ocenim, kaj je in kaj ni pomembno, ali je vredno mojega obremenjevanja. Kadar imam slab dan in ob prihodu domov zagledam Maja, se vsakič na novo spomnim, zakaj se ne smem sekirati. Včasih se zalotim, da grem po podobni poti; sploh to poolimpijsko obdobje je bilo zelo naporno in sem spet težko rekla ne, saj zaradi doseženega rezultata čutim odgovornost, da se odzovem na intervjuje in podobno. Pa vendar zdaj zelo hitro začutim, kdaj me zanese.

Ves čas je boj, sploh ko izgorelost enkrat že doživiš, kajne?

Prav res. Ko pa me Maj pogleda s tistimi očkami in je tako zadovoljen, srečen, vesel zaradi popolnih malenkosti, se mi razkrije v vsej svoji otroški čistosti. Takrat pomislim, eh, prav nič drugega ni tako pomembno!

Kako ste se soočili s slabo vestjo, da tako majhnega otroka puščate brez mame in to na vas ni delovalo zaviralno?

Ni mi bilo lahko, vendar je bila zame to dodatna motivacija, saj sem želela upravičiti odsotnost od Maja, ki je bila sploh prva tako dolga. Prej nikoli nisem bila odsotna več kot dva dneva, pa še to le trikrat ali štirikrat v daljšem obdobju; včasih sta šla sin in partner tudi z menoj na treninge. Zagotovo me je pekla vest, saj sem mama. Po drugi strani mi je bilo malo lažje, saj vem, kakšen otrok je Maj. Ni navezan le name, ampak tudi na očeta.

Prav tako je zelo radoveden in družaben, v družbi babic, prababice, pradedka in svojih tetk kar oživi. Vem, da je bil v dobrih rokah. Na tem področju moram spet posebej pohvaliti partnerja, saj se zares lepo vključuje in pomaga pri skrbi za otroka. Sva enakopravna. Živimo v času, ko ženske večinoma ne moremo biti kar doma z otroki, saj prav tako hodimo v službo. Tudi Željko gre kdaj na poslovno pot in ga ni tri ali štiri dni, takrat sem seveda jaz bolj intenzivno z Majem in skupni čas preživa kar najbolj kakovostno.

Če si v prvih letih otrokovega življenja skoraj vsako minuto z njim, to še ni dokaz, da si dober starš. Lahko si precej živčen, nezadovoljen, napet kot tempirana bomba.

Vsekakor ni bistveno, da te otrok vidi ves dan. Bolj pomembno je, da nanj kar najbolj prenašaš svoje zadovoljstvo in dobro energijo; ni dobro, da vidi veliko tvojih težkih trenutkov. Sama sem se z izgorelostjo naučila tudi zaprositi za pomoč in jo sprejeti, kadar jo potrebujem.

Zato mi ni bilo težko prositi za varstvo, kadar sem morala za uro, dve na trening, moji bližnji pa so komaj čakali, da so ga lahko malo popazili. Na koncu smo bili vsi napolnjeni s pozitivno energijo in ni bilo nobenih napetosti. Po novem letu je Maj začel obiskovati vrtec, tako da je zdaj bolj enostavno. Jaz v tem času namreč že opravim trening in obveznosti, potem pa imam ves čas zanj.

»Skupni čas preživa kar najbolj kakovostno,« pravi naša bronasta olimpijka. FOTO: osebni arhiv

Zagotovo poznate navdihujočo in bodrilno italijansko uspešnico Gloria iz leta 1979, ki jo je pel Umberto Tozzi. To vas seveda sprašujem, ker imate italijansko ime. Ali sta starša pri poimenovanju mogoče dobila navdih prav pri tej pesmi?

(smeh) Zelo verjetno, saj ima tudi moja sestra, ki je od mene mlajša osem let, italijansko ime Laura. Starša sta kar precejšnja ljubitelja Italije. Glede pomena imena Gloria so se v preteklosti nekateri ljudje večkrat šalili, da mi je bila usojena slava. Zdaj sem to vsaj malo upravičila.