Hčerka je ljubosumna

Čeprav je čutila željo po tem in imela rada bratca, je doživela nekaj, česar nihče drug ni: izgubo.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Pišem vam zaradi težave, ki sicer ni nič posebnega, pa me vendar razžira in veliko premišljujem o njej. Imam dva otroka, devetletno deklico in štiriletnega fanta. Sama sem edinka, in odkar pomnim, sem vedno dobila vse, kar sem si želela, dala sta mi ves svoj čas in ljubezen. Ko sem imela samo hčerko, sem se ji popolnoma posvetila. V tistem času sem imela nezahtevno službo, običajno sem končala do treh in lahko sva uživali skupaj.

Je izredno bistra deklica, zelo rada bere in s šolo nima nobenih težav. Vmes sem v službi napredovala, ko je bila stara pet let, pa smo dobili še sina. Hči je bila tako ljubosumna, da se je s sinom skoraj ves čas ukvarjal partner. Hkrati je v službi postajalo zahtevno, tako da zdaj delo nosim domov, občas­no delam ob vikendih. Naš najmlajši je dobrovoljen in živahen otrok, z veseljem se pazi pri babicah in rad razgraja. Hči je čisto drug tip, nenehno najde izgovore za trpljenje, če ne drugega, joče, ker so otroci v Afriki lačni. Očita mi, da imam sina raje kot njo, da nisva nič več skupaj ...

Ves čas ji govorim, da je pametna, sposobna, lepa, da sem ponosna nanjo, kar je seveda res. Opažam, da sem do mlajšega otroka res bolj prizanesljiva, prej mu popustim s kakšno sladkarijo, kar ne znam se upreti njegovim proš­njam. Do hčerke sem glede šole zahtevna, tudi zato, ker vem, da se svet še dolgo ne bo enako vrtel za moške in ženske. Tudi partner se pri vzgoji zelo angažira, velikokrat gresta s sinom kam sama, da se lahko jaz posvetim hčerki.

Boli me, da ima hčerka kljub vsemu občutek, da je manj ljubljena, hkrati pa me zna zelo dobro čustveno izsiljevati, in ne bi rada nasedala njenim manipulacijam. Kako naj ravnam, da se bom znebila teh slabih občutkov in bo pri nas doma volk sit in koza cela?
  Manca


image_alt
Živim le za svobodo in samoto


 
Pravite, da vaša težava ni nič posebnega, vendar se zdi vredna pozornosti. Omenjate, da ob vsem čutite krivdo, zato sem vesela, da ste se oglasili. Starši prevečkrat doživljamo nepotrebne občutke sramu in krivde, zato bi vam takoj na začetku sporočila, da ste dovolj dobra mati in da je morda čas, da si ta stavek tudi sami izrečete.

Najprej bi vas povabila v razmišljanje o vaši preteklosti, o tem, kje so takšni občutki nastali. Med vrsticami namreč odzvanja vtis, da se zelo trudite, morda ne samo v starševstvu, in da ste navajeni poskrbeti za marsikaj, morda tudi preveč. Ne vem, ali so visoka pričakovanja res zrasla v vaši preteklosti in primarni družini …

O njej ste namreč napisali, da so za vas prav tako poskrbeli do potankosti, in nič čudnega ni, če ste takšen vzorec prenesli naprej. Kot ugotavljate, tak način pri enem otroku še morda deluje, pri dveh pa starše pusti s pretežkimi občutki krivde. Morali bi se srečati s tisto deklico (svojim notranjim otrokom), ki je navzven morda res dobila vse, ob opazovanju pa se je naučila, da mora dati od sebe ogromno, da je dovolj.

Poleg krivde se sprašujete, kako zdržati z občutki vaše prvorojenke. Ko starši dobijo drugega otroka, se prvi zelo pogosto čuti odrinjenega, zapostavljenega in nepomembnega. Včasih to izraža celo z agresijo in besom. Navadno poudarjamo, kako je pomembno, da starš ohrani čas eden na enega s prvorojenim, a to, kot opažate, marsikdaj ne reši težave. Vaša hči je ob prihodu bratca doživela izgubo polovice vsega, kar je imela prej.

image_alt
Me je grdo otroštvo za zmeraj zaznamovalo?


Čeprav se starši navad­no s prvim otrokom priprav­ljajo na prihod drugega in prvorojeni poskuša v tem sodelovati in res začutiti sporočilo, da bodo dojenčka imeli vsi radi. Čeprav je čutila željo po tem in imela rada bratca, pa je doživela nekaj, česar nihče drug ni: izgubo. Z njo se mora spopasti sama, ker drugi doživljate prihod dojenčka čisto drugače. Vse, kar je doživela kot izraz vaše ljubez­ni, je z bratcem postalo negotovo. Ne gre torej za ljubosumje, ampak izgubo. V takem primeru namesto popravljanja vedenja pomaga to, da otroka res začutimo v stiski in obujemo njihove čevlje.

Morda vas lahko odreši, da poskušate sprejeti, da vaša hči upravičeno doživlja takšne občutke in da bo morda potrebovala dlje časa, da jih predela. Pomaga, da pogledate iz njene perspektive: sprašuje se, ali jo imate še radi in ali jo boste kar zapustili, ko ni več edin(k)a. To so zelo običajni strahovi prvorojencev, ki so hkrati že na poti osamosvajanja, ampak še vedno želijo mamico zase. Pomaga, če njihove občutke preprosto ubesedite: »Težko je deliti mamico in očija še s kom. Prej si bila sama in sva se veliko igrali skupaj, zdaj pa gre nekaj tega najinega časa tudi k bratcu. Vidim, da je to zate zelo boleče in da misliš, da te ne marava več, zato imaš veliko skrbi. Rada bi, da mi vsakič, ko ti bo tako pri srcu, prideš to povedat.«

Poleg časa, ki ga imate s hčerko, je torej pomembno, da jo uzrete v njeni bolečini, ki nikakor ne pomeni izkoriščanja ali manipulacije – je le neubeseden krik po odnosu. Ta situacija je priložnost, da se s hčerko povežete bolj kot kdaj prej in ji ubesedite vse občutke. Sebi pa priznate, da je čisto naravno, da ste bili zaščitniški do mlajšega otroka, saj je v naravi mame, da poskrbi za tistega, ki je bolj nemočen.

Saj veste, da dobimo takšne otroke (in partnerja), ki nas nezavedno silijo v to, da razrešimo svoje notranje rane? Zdi se, kot da bi vas hčerka z očitki krivde nezavedno spodbujala k temu, da se v polnosti srečate s svojo preteklostjo in krivdo pustite daleč stran.

Vem, da bo malo težje, ker ste edinka, ampak nekateri pravijo, da je prihod otroka nekaj podobnega, kot da bi mož domov pripeljal še eno ženo. Morda vam bo ta metafora lažje pomagala začutiti stisko hčerke. Verjamem, da boste potem lažje zadihali tudi v starševstvu in da bo življenje postalo lažje za celo družino. Vso srečo pri nadaljnjem grajenju povezanih odnosov!

Komentarji: