Kapo dol pred ledenikom Perito Moreno

Znameniti argentinski ledenik se kljub podnebnim spremembam ne krči, nenehno pa se premika.
Fotografija: Čelo ledenika je kot brušen diamant, nežno modrino tu in tam prereže rjava žila sedimentov. FOTO: Manca Ogrin
Odpri galerijo
Čelo ledenika je kot brušen diamant, nežno modrino tu in tam prereže rjava žila sedimentov. FOTO: Manca Ogrin

Ko ob bitju njegovega srca ledeni bloki brez voznega reda zdrsnejo v vodo, glasno stoka, grmi in poka. Pred desetletji je poklical tudi argentinskega Slovenca Petra Skvarčo, legendo ledeniškega raziskovanja.

»Sem oblaki, voda, sneg in led. Sem uničenje in stvarjenje. Arhiv preteklosti in varuh prihodnosti. Sem Perito Moreno,« se v Glaciariumu predstavi tretji največji ledenik v Argentini in edinstven v svetovnem merilu, saj se kljub podnebnim spremembam njegova površina in debelina ne manjšata, ampak njegov obseg ostaja v ravnovesju. Ledeniki so v Južni Ameriki nastali zaradi bližine Tihega in Atlantskega oceana ter njunih tokov in vetrov.

Argentinski Slovenec Peter Skvarča, alfa in omega ledeniškega raziskovanja v Argentini. FOTO: Manca Ogrin
Argentinski Slovenec Peter Skvarča, alfa in omega ledeniškega raziskovanja v Argentini. FOTO: Manca Ogrin
 
Perito Moreno leži na skromnih 180 metrih nadmorske višine – tako nizko je ledenike najti le še na Novi Zelandiji. Vetrovi nad Pacifikom dvignejo vlažen zrak, ki se zaleti v gorsko verigo Andov, nad dva tisoč metri pa se preobrazi v sneg in ta stalno hrani ledenike, ki se kot po toboganu spuščajo v nižino. Zaradi gravitacije in nenehnega nastajanja ledu Perito Moreno stalno polzi in se na pročelju premakne za približno dva metra na dan. Trideset kilometrov je dolg njegov ledeniški jezik, ki se nad Argentinskim jezerom raztegne pet kilometrov v širino. Njegovo ledeno čelo se s seraki nagubano dvigne od 40 do 70 metrov nad jezersko gladino, pod njo pa se v globino spusti še 160 metrov ledenika, ki jemlje dih s svojo velikostjo in veličino.

 

Narodni park, velik kot občina Kranjska Gora


Kot preorana njiva je videti ledenik, ki se stalno premika, ob tem pa stoka, grmi in poka ter s svojo slepečo modrino ohranja tvojo pozornost, saj nočeš zamuditi lomljenja ledenih blokov, ki brez voznega reda zgrmijo v vodo. Nobene oprijemljive časovnice nima niti ledeni jez, ki nastane vsakih nekaj let, ko led prekine pot med glavnim delom jezera in njegovim južnim krakom, a vsemogočna voda si v le nekaj dneh utre pot skozi priložnostni jez in ga preoblikuje v ledeni most, ta pa slednjič popusti silam narave in se prelomi.

Prebujanje dneva nad ledenikom Perito Moreno. FOTO: Manca Ogrin
Prebujanje dneva nad ledenikom Perito Moreno. FOTO: Manca Ogrin


Ledenik, ki je nastal pred več kot milijon leti, leži v narodnem parku Los Glaciares, največjem narodnem parku v Argentini, ki je od leta 1981 pod Unescovim okriljem. Poimenovali so ga po raziskovalcu Franciscu Morenu, pionirju, ki je v devetnajstem stoletju raziskoval regijo in pomembno prispeval pri začrtanju meje med Argentino in Čilom ter zato dobil častni naziv Perito. V vseh pogledih je svojo politično moč in znanje izkoriščal v dobro ljudi, gradil je šole, spodbujal k izobraževanju in kmetovanju na odmaknjenem jugu Patagonije, poimenoval je Argentinsko jezero …

Gavčo na konju s pomočjo ovčarskega psa obvladuje do tristo ovac. FOTO: Manca Ogrin
Gavčo na konju s pomočjo ovčarskega psa obvladuje do tristo ovac. FOTO: Manca Ogrin


Narodni park je po površini primerljiv z občino Kranjska Gora, delček tega ledenega mozaika je dosegljiv tudi obiskovalcem, ki se po poti, dvignjeni od tal, sprehajamo vzdolž ledenika, se mu na razglednih točkah zazremo v oči in ves čas poslušamo njegovo bitje srca. Nad njim se bohotijo zasneženi andski vršaci, njegova razbrazdana zaledenela reka pa se razlije prek pobočja v Argentinsko jezero, najpomembnejši vir sladke vode v državi. Čelo ledenika je kot brušen diamant, nežno modrino tu in tam prereže rjava žila sedimentov. Sončna svetloba mu daje modrikasto barvo – četudi je bele barve, se zdi turkizen zaradi sevanja svetlobe, in bolj ko je led kompakten, bolj modrikasto se obarva. Kar uročil naju je mogočni ledenik, da sva kar strmela vanj in čakala, kdaj bo kakšna ledena gmota štrbunknila v vodo. Pravo nasprotje pa so jesensko rdeča pobočja okoliških hribov in rumenkasto oranžne krošnje dreves, pod katerimi se sprehajamo turisti.
 

Alfa in omega ledeniškega raziskovanja v Argentini


Kot svoj žep pozna ledenik Perito Moreno argentinski Slovenec Peter Skvarča, ki je sodeloval na več kot 40 raziskovalnih odpravah na Antarktiki in v Patagoniji ter bil dolgoletni vodja glaciološkega oddelka Inštituta za Antarktiko v Buenos Airesu. Alfo in omego ledeniškega raziskovanja v Argentini najprej »srečava« na fotografijah v Glaciariumu, ki je tudi z njegovo pomočjo nastal pred slabim desetletjem in je interaktivni vpogled v ledeniško dogajanje in raziskovanje.

V vrtiljaku zambe, argentinskega narodnega plesa. FOTO: Manca Ogrin
V vrtiljaku zambe, argentinskega narodnega plesa. FOTO: Manca Ogrin


Za Antarktiko in Grenlandijo je južnopatagonsko ledeno polje tretja največja ledeniška površina na planetu, delita si jo Argentina in Čile. V Argentini je ledeniški prvak Viedma, drugi po površini je ledenik Upsala, tretji Perito Moreno. Ne le v zgodovino nastajanja ledenikov in njihovega raziskovanje, Glaciarium se ozre tudi v prihodnost, zaznamovano z globalnim segrevanjem, ki bo močno vplivalo na življenje na Zemlji. Na našem planetu je le tri odstotke sladke vode, tri četrtine od te je shranjene v ledenikih, ki so bili priča naše preteklosti in bodo oblikovali našo prihodnost.

Ko se vrneva v središče mesta El Calafate, na parkirišču opaziva star avto s slovensko zastavo in nalepko SLO. Prav kmalu se pojavi še uglajen srebrnolas možak, ki ga pozdraviva z dober dan. Počaka naju kdo drug kot Peter Skvarča, v Argentini znan kot Pedro. Ko ga nagovoriva z gospodom, hudomušno odmahne z roko, da ni noben gospod, pa tudi ob občudujoči omembi, da nama je v čast spoznati tako priznanega glaciologa in alpinista – z bratom Jurijem sta nanizala vrsto prvenstvenih vzponov v Andih –, brž razloži, da sta andinista, saj sta vendar plezala v Andih. Čez lužo je prišel pri dvanajstih letih z mamo in bratom, gimnazijo in univerzo končal v Buenos Airesu, nato so ga kot diplomiranega geodeta in geofizika poklicali ledeniki. Dolgoletno raziskovanje najhladnejših kotičkov našega planeta je pustilo davek, pripoveduje, mraz se mu je zagrizel v kosti, da pri 76 letih malo težje hodi, a srce mu še vedno bije za ledenike in njegova življenjska energija ne ugaša.


 

Ovčereja in folklora patagonskih estancij


Jug Argentine je kolaž ledenikov, narodnih parkov in estancij, kmetijskih posestev, ki se razprostirajo na do 250.000 hektarih. Ledeniška legenda priporoča obisk estancije 25 de Mayo, da začutiva še malce kulturnega utripa in kulinarike te večno vetrovne dežele. V pretežno argentinski druščini obiskovalcev za dobrodošlico srknemo zeliščni čaj mate, brez katerega Argentincem ni živeti, v spomin na nekdanje popotnike nam ponudijo še posebno kavo, kuhano nad ognjem, ki ji da poseben okus sladkor, karameliziran na oglju. Osnovna dejavnost estancij je ovčereja, ovce na njih preštevajo v desettisočih, južnoameriški pastir na konju gavčo pa s pomočjo borderskega ovčarja obvladuje čredo vse tja do tristo kosmatink. Po metodi, imenovani ananas, pastirski pes zbere ovce v čredo, da sledijo gavču, ki jih odpelje v ogrado – na striženje! Tokrat le po glavi in trebuhu, saj se je v poznem aprilu bližala zima, celotno striženje pa opravijo enkrat na leto od septembra do marca, v času poletja na južni polobli. Spretni mojstri z velikanskimi škarjami ostrižejo ovco v sedmih minutah, z električnim strojčkom celo v dveh, a je večja možnost poškodb.

Ledeni okruški, ki brez voznega reda zgrmijo v Argentinsko jezero. FOTO: Manca Ogrin
Ledeni okruški, ki brez voznega reda zgrmijo v Argentinsko jezero. FOTO: Manca Ogrin


Ovca prispeva v letni proračun estancije povprečno od pet do šest kilogramov volne, ki je zelo mehka na otip in kar malce mastna, saj ovce izločajo lanolin, ki jih varuje in izolira ter dela njihovo volno neprepustno za vodo. Večina argentinske volne gre v izvoz zgolj ostrižena in še neobdelana. Ob volneni vzporedno teče mesna ovčja zgodba, ki ji pristavijo piko na i v notranjosti estancije, od koder zadiši po namazu iz natrgane ovčetine in kuhanem vinu, simfonija okusov pa se nadaljuje z jajčevci v oljčnem olju in mesno empanado ter mesno ploščo za vrhunec večerje, obloženo s pečeno ovčetino, ovčjimi krvavicami, piščancem, pečenim krompirjem in paradižnikom, da brbončice kar vriskajo od veselja, ne manjka niti vino malbec, na katero so Argentinci še posebno ponosni. Pojedini in pol sledi pravi kulturni šov.

Naš gostitelj Pancho si nadene zeleno ogrinjalo, vzame v roke kitaro in se prepusti temperamentu in melanholiji patagonske pesmi, oder pa zavzame trojica plesalcev v narodnih nošah. Plesalka v belo-črnem in bosonogi gavčo v črnem, s pisanim brezrokavnikom in klobukom s širokimi krajci se spogledujeta na odrskih deskah. Plesalec se nato preobrazi v elegantnega mladeniča v širokih hlačah in s sivim suknjičem, ob bok pa mu stopi dekle v rožnati obleki … in se v ritmu zambe, argentinskega narodnega plesa, z robci v rokah elegantno zavrtita v plesnem vrtiljaku, ki upravičeno vzbudi vihar občudovanja.

Preberite še:

Komentarji: