Nakba: Sedem desetletij katastrofe
Po 15. maju 1948 je približno 700.000 Palestincev zapustilo svoje domove v Palestini.
Odpri galerijo
Ob približevanju dneva spomina na nakbo vsako leto potekajo demonstracije pregnanih Palestincev oziroma zdaj njihovih potomcev, ki zahtevajo vrnitev na nekdanje domove. V letošnjih je izraelska vojska ubila že več kot 40 ljudi. FOTO AFP
Vzroki
Osnovni vzrok za nakbo je bila vojna med Judi in Arabci (oziroma Palestinci, več o tem ob koncu članka) v Palestini v drugi polovici 40. let prejšnjega stoletja, kmalu po koncu druge svetovne vojne. Vojna v Palestini vojna ima svojo predzgodbo v času umiranja in razpadanja Otomanskega cesarstva. Ko je to po prvi svetovni vojni propadlo, je Društvo narodov, predhodnica današnje Organizacije združenih narodov, ozemlje današnje Sirije in Libanona dalo v upravljanje Franciji, ozemlje današnjega Iraka in Izraela – ter današnjih palestinskih ozemelj – pa Veliki Britaniji.
Judi so po tem ko so jih iz Palestine v prvem stoletju našega štetja pregnali Rimljani, razselili po svetu, predvsem v Evropo. S sionističnim gibanjem so se konec 19. in na začetku 20. stoletja začeli vračati v Palestino. Vračanje se je okrepilo po prvi svetovni vojni, ko so oblast nad nekdanjo judovsko obljubljeno deželo prevzeli Britanci.
Zaradi vse večjega priseljevanja Judov so se začela trenja z domačini, Palestinci. Huda so bila že pred drugo svetovno vojno. A prav ta je bila odločilna za dogajanje v drugi polovici 20. stoletja. Zaradi slabe vesti, ki so jo imele zmagovalke druge svetovne vojne, ker niso storile praktično nič, da bi preprečile holokavst, nacistični pomor šestih milijonov evropskih Judov med vojno, so se odločile, da bodo ostankom naroda dodelile zemljo, za katero je del Judov verjel, da jim jo je pred tisočletji dodelil Bog.
Pri tem je treba povedati, da večina ustanovnih očetov Izraela ni doživela holokavsta na lastni koži. Res so bili večinoma vzhodnoevropski Judi, vendar so se iz Evrope preselili pred vzponom nacizma; na primer, noben premier – najpomembnejši položaj s državi – Izraela ni bil Jud, ki bi holokavst preživel v Evropi. Vendar so imeli v Evropi veliko sorodnikov in ti so večinoma »izginili« v holokavstu.
Vojna
Nasprotja med Palestinci in vedno več priseljenimi Judi, po letu 1945 tudi tistimi, ki so preživeli holokavst v Evropi, so v polni meri izbruhnila leta 1948. Takrat so Britanci pripravili načrt razdelitve Palestine na judovsko in arabsko državo. Prvi so načrt sprejeli, drugi ne. Ko so se Britanci leta 1948 umaknili, je izrael 14. maja razglasil samostojnost. Novo državo so poleg paravojaških formacij Palestincev takoj napadle vojske Egipta, Jordanije, Iraka, Libanona in Sirije ter enote prostovoljcev iz drugih arabskih držav.
Čeprav so Arabci pričakovali hitro zmago, so v vojni potegnili krajši konec. Izrael je sicer komaj nastal, vendar so se judovski naseljenci v Palestini že prej pripravljali na vojno, saj jih je večina verjela, da je neizbežna. Zaradi takrat zelo sveže izkušnje s holokavstom je bila odločenost, da tokrat ne bodo spet samo žrtve, še večja.
Vojska Izraela je bila ne samo boljše organizirana od arabskih napadalcev, ampak tudi številčnejša. Predvsem pa je bila njena bojna morala veliko višja. Izraelci so verjeli, da se bojujejo za preživetje, Arabci iz tujine pa pravzaprav niso vedeli, zakaj se borijo. V prvih mesecih leta 1949 so tako vse arabske države podpisale premirje z Izraelom in ta je že v prvi vojni zasedel več ozemlja, kot bi mu pripadlo po sporazumu o delitvi Palestine.
Ozemlje je še razširil in te osvojitve utrdil v naslednjih zmagovitih vojnah z Arabci, predvsem leta 1967 in 1973. Danes je možnost, da bi katerakoli arabska država – ali vse skupaj, tudi če bi jim pomagal Iran – premagala Izrael, znanstvena fantastika. Z Egiptom in Jordanijo so tako in tako podpisali trdna mirovna sporazuma, Sirija in Irak sta propadla v ognju državljanske vojne in tujih intervencij, Libanon od državljanske vojne v letih od 1975 do 1990 ni več omembe vreden igralec, Palestinci pa so razdrobljeni po političnih in predvsem klanskih ločnicah.
V kaosu, v katerem gori Bližnji vzhod, je Izrael danes glavni zmagovalec. Tehnološko in vojaško superioren nad vsemi sosedi in širšo okolico, oborožen z jedrskim orožjem, je tako rekoč nedotakljiv. Poleg tega ima trdno podporo v Združenih državah Amerike. Tudi vedno večja nasprotja med dominantnima silama islamskega sveta, šiitskim Iranom in vahabitsko Saudsko Arabijo, mu gredo na roko, saj se bližnjevzhodni muslimani zbirajo okoli ene od teh dveh držav za boj med seboj in ne v enotno fronto proti Judom. Največji poraženci aktualnega dogajanja pa so, tako kot že marsikdaj prej, Palestinci.
Posledice
Po 15. maju 1948 je domove zapustilo približno 700.000 Palestincev. Izrael trdi, da je eksodus posledica prostovoljne odločitve Palestincev oziroma Arabcev, da ne bodo živeli v Izraelu oziroma posledica bega med vojaškimi operacijami. Palestinci seveda trdijo povsem drugače, da so jih Judi načrtno izgnali.
Zaradi eksplozivnega naravnega prirastka je število Palestincev v begunstvu po nakbi do danes naraslo na vsaj pet milijonov. Po približno tretjino jih je na deloma avtonomnih območjih Zahodnega brega in Gaze ter v Jordaniji, 17 odstotkov v Siriji in Libanonu ter 15 odstotkov v drugih državah, arabskih ali na Zahodu.
Ker ima Izrael približno 9 milijonov prebivalcev, od katerih je 1,7 milijona že tako ali tako Arabcev oziroma Palestincev, je vrnitev beguncev popolnoma nemogoča. Judje enostavno ne bodo sprejeli, da bi postali manjšina v lastni državi. Poleg tega Izrael ne kaže posebnega interesa, da bi privolil v razdelitev ozemlja Palestine na dve državi, saj z gradnjo novih judovski naselbin na Zahodnem bregu krade Palestincem nove kose ozemlja.
Nakba se torej ni končala. Z leti je postal problem Palestincev – tudi povsem fizično – vedno večji in rešitev ni vedno bližje, ampak se zdi celo vedno bolj oddaljena.
Judi in Palestinci
Že pri samem poimenovanju večinskih narodov na ozemlju nekdanje mandatne Palestine, torej današnjega Izraela ter ozemelj, ki jih je po letu 1948 zasedel – Vzhodnega Jeruzalema, Zahodnega brega (reke Jordan) in območja Gaze, se pojavljajo velike težave. Najštevilčnejši prebivalci so Judi, kar je za nekatere nacionalna, za druge pa neločljivo povezana nacionalno-verska oznaka. Če je Jud zapisan z veliko, gre za nacionalno, če z malo začetnico, za versko oznako. Je pa res, da judovska vera izven judovskega naroda ni posebno razširjena. Veliko Judov ni vernih, saj njihova osrednja domovina, Izrael, ni verska, ampak sekularna država. Vernost torej ni pogoj, da je nekdo Jud.
Drugi največji narod so Palestinci. Za Izrael so Palestinci Arabci, ki se ne razlikujejo od Arabcev v sosednjem Libanonu, Siriji ali Jordaniji. Dejansko na območju današnjega Izraela ni nikoli obstajala posebna palestinska država, meje med novimi državami pa so po razpadu Otomanskega cesarstva po prvi svetovni vojni tako ali tako umetno potegnili Evropejci, se pravi Britanci in Francozi.
Nasprotno se veliko Palestincev nima za Arabce. Opozarjajo namreč, da so potomci ljudstev, ki so na tem območju živela že tisočletja, celo pred Judi in seveda veliko pred Arabci, ki so kot osvajalci tja z Arabskega polotoka prišli šele v 7. stoletju našega štetja. Ti Palestinci trdijo, da imajo z Arabci skupno le vero in jezik, saj govorijo eno od narečij arabščine, in se imajo za pripadnike palestinskega naroda, ne za Arabce. Po izraelskih podatkih je od skoraj devetih milijonov državljanov Izraela petina Arabcev, vendar naj bi se jih šest desetin od teh imelo za Palestince
Osnovni vzrok za nakbo je bila vojna med Judi in Arabci (oziroma Palestinci, več o tem ob koncu članka) v Palestini v drugi polovici 40. let prejšnjega stoletja, kmalu po koncu druge svetovne vojne. Vojna v Palestini vojna ima svojo predzgodbo v času umiranja in razpadanja Otomanskega cesarstva. Ko je to po prvi svetovni vojni propadlo, je Društvo narodov, predhodnica današnje Organizacije združenih narodov, ozemlje današnje Sirije in Libanona dalo v upravljanje Franciji, ozemlje današnjega Iraka in Izraela – ter današnjih palestinskih ozemelj – pa Veliki Britaniji.
Judi so po tem ko so jih iz Palestine v prvem stoletju našega štetja pregnali Rimljani, razselili po svetu, predvsem v Evropo. S sionističnim gibanjem so se konec 19. in na začetku 20. stoletja začeli vračati v Palestino. Vračanje se je okrepilo po prvi svetovni vojni, ko so oblast nad nekdanjo judovsko obljubljeno deželo prevzeli Britanci.
Zaradi vse večjega priseljevanja Judov so se začela trenja z domačini, Palestinci. Huda so bila že pred drugo svetovno vojno. A prav ta je bila odločilna za dogajanje v drugi polovici 20. stoletja. Zaradi slabe vesti, ki so jo imele zmagovalke druge svetovne vojne, ker niso storile praktično nič, da bi preprečile holokavst, nacistični pomor šestih milijonov evropskih Judov med vojno, so se odločile, da bodo ostankom naroda dodelile zemljo, za katero je del Judov verjel, da jim jo je pred tisočletji dodelil Bog.
Pri tem je treba povedati, da večina ustanovnih očetov Izraela ni doživela holokavsta na lastni koži. Res so bili večinoma vzhodnoevropski Judi, vendar so se iz Evrope preselili pred vzponom nacizma; na primer, noben premier – najpomembnejši položaj s državi – Izraela ni bil Jud, ki bi holokavst preživel v Evropi. Vendar so imeli v Evropi veliko sorodnikov in ti so večinoma »izginili« v holokavstu.
Vojna
Nasprotja med Palestinci in vedno več priseljenimi Judi, po letu 1945 tudi tistimi, ki so preživeli holokavst v Evropi, so v polni meri izbruhnila leta 1948. Takrat so Britanci pripravili načrt razdelitve Palestine na judovsko in arabsko državo. Prvi so načrt sprejeli, drugi ne. Ko so se Britanci leta 1948 umaknili, je izrael 14. maja razglasil samostojnost. Novo državo so poleg paravojaških formacij Palestincev takoj napadle vojske Egipta, Jordanije, Iraka, Libanona in Sirije ter enote prostovoljcev iz drugih arabskih držav.
Čeprav so Arabci pričakovali hitro zmago, so v vojni potegnili krajši konec. Izrael je sicer komaj nastal, vendar so se judovski naseljenci v Palestini že prej pripravljali na vojno, saj jih je večina verjela, da je neizbežna. Zaradi takrat zelo sveže izkušnje s holokavstom je bila odločenost, da tokrat ne bodo spet samo žrtve, še večja.
Vojska Izraela je bila ne samo boljše organizirana od arabskih napadalcev, ampak tudi številčnejša. Predvsem pa je bila njena bojna morala veliko višja. Izraelci so verjeli, da se bojujejo za preživetje, Arabci iz tujine pa pravzaprav niso vedeli, zakaj se borijo. V prvih mesecih leta 1949 so tako vse arabske države podpisale premirje z Izraelom in ta je že v prvi vojni zasedel več ozemlja, kot bi mu pripadlo po sporazumu o delitvi Palestine.
Ozemlje je še razširil in te osvojitve utrdil v naslednjih zmagovitih vojnah z Arabci, predvsem leta 1967 in 1973. Danes je možnost, da bi katerakoli arabska država – ali vse skupaj, tudi če bi jim pomagal Iran – premagala Izrael, znanstvena fantastika. Z Egiptom in Jordanijo so tako in tako podpisali trdna mirovna sporazuma, Sirija in Irak sta propadla v ognju državljanske vojne in tujih intervencij, Libanon od državljanske vojne v letih od 1975 do 1990 ni več omembe vreden igralec, Palestinci pa so razdrobljeni po političnih in predvsem klanskih ločnicah.
V kaosu, v katerem gori Bližnji vzhod, je Izrael danes glavni zmagovalec. Tehnološko in vojaško superioren nad vsemi sosedi in širšo okolico, oborožen z jedrskim orožjem, je tako rekoč nedotakljiv. Poleg tega ima trdno podporo v Združenih državah Amerike. Tudi vedno večja nasprotja med dominantnima silama islamskega sveta, šiitskim Iranom in vahabitsko Saudsko Arabijo, mu gredo na roko, saj se bližnjevzhodni muslimani zbirajo okoli ene od teh dveh držav za boj med seboj in ne v enotno fronto proti Judom. Največji poraženci aktualnega dogajanja pa so, tako kot že marsikdaj prej, Palestinci.
Posledice
Po 15. maju 1948 je domove zapustilo približno 700.000 Palestincev. Izrael trdi, da je eksodus posledica prostovoljne odločitve Palestincev oziroma Arabcev, da ne bodo živeli v Izraelu oziroma posledica bega med vojaškimi operacijami. Palestinci seveda trdijo povsem drugače, da so jih Judi načrtno izgnali.
Zaradi eksplozivnega naravnega prirastka je število Palestincev v begunstvu po nakbi do danes naraslo na vsaj pet milijonov. Po približno tretjino jih je na deloma avtonomnih območjih Zahodnega brega in Gaze ter v Jordaniji, 17 odstotkov v Siriji in Libanonu ter 15 odstotkov v drugih državah, arabskih ali na Zahodu.
Ker ima Izrael približno 9 milijonov prebivalcev, od katerih je 1,7 milijona že tako ali tako Arabcev oziroma Palestincev, je vrnitev beguncev popolnoma nemogoča. Judje enostavno ne bodo sprejeli, da bi postali manjšina v lastni državi. Poleg tega Izrael ne kaže posebnega interesa, da bi privolil v razdelitev ozemlja Palestine na dve državi, saj z gradnjo novih judovski naselbin na Zahodnem bregu krade Palestincem nove kose ozemlja.
Nakba se torej ni končala. Z leti je postal problem Palestincev – tudi povsem fizično – vedno večji in rešitev ni vedno bližje, ampak se zdi celo vedno bolj oddaljena.
Judi in Palestinci
Že pri samem poimenovanju večinskih narodov na ozemlju nekdanje mandatne Palestine, torej današnjega Izraela ter ozemelj, ki jih je po letu 1948 zasedel – Vzhodnega Jeruzalema, Zahodnega brega (reke Jordan) in območja Gaze, se pojavljajo velike težave. Najštevilčnejši prebivalci so Judi, kar je za nekatere nacionalna, za druge pa neločljivo povezana nacionalno-verska oznaka. Če je Jud zapisan z veliko, gre za nacionalno, če z malo začetnico, za versko oznako. Je pa res, da judovska vera izven judovskega naroda ni posebno razširjena. Veliko Judov ni vernih, saj njihova osrednja domovina, Izrael, ni verska, ampak sekularna država. Vernost torej ni pogoj, da je nekdo Jud.
Drugi največji narod so Palestinci. Za Izrael so Palestinci Arabci, ki se ne razlikujejo od Arabcev v sosednjem Libanonu, Siriji ali Jordaniji. Dejansko na območju današnjega Izraela ni nikoli obstajala posebna palestinska država, meje med novimi državami pa so po razpadu Otomanskega cesarstva po prvi svetovni vojni tako ali tako umetno potegnili Evropejci, se pravi Britanci in Francozi.
Nasprotno se veliko Palestincev nima za Arabce. Opozarjajo namreč, da so potomci ljudstev, ki so na tem območju živela že tisočletja, celo pred Judi in seveda veliko pred Arabci, ki so kot osvajalci tja z Arabskega polotoka prišli šele v 7. stoletju našega štetja. Ti Palestinci trdijo, da imajo z Arabci skupno le vero in jezik, saj govorijo eno od narečij arabščine, in se imajo za pripadnike palestinskega naroda, ne za Arabce. Po izraelskih podatkih je od skoraj devetih milijonov državljanov Izraela petina Arabcev, vendar naj bi se jih šest desetin od teh imelo za Palestince
