Navada, razvada, zasvojenost – ni rešitve 
za Fabia!

Kar težko je priti do Fabia Ivančiča, če je zemlja razmočena, avtomobil kilav in zaupaš garminu, nikakor sebi. Živi v zaselku Polje, če pogledaš iz Izole, je hišica levo, malo niže od bolnišnice, v bregu, z razgledom, da ne le postaneš, zastaneš. Seveda bi se najbolje slišalo, če bi možak, ki bo 29. novembra star mladostnih 85, rekel, da v bolnišnici nad svojo hišo še ni bil. Pa je bil, nazadnje »dobre tri tedne nazaj, zaradi karpalnega kanala«, to je utesnitev živca v zapestju, »v treh prstih na roki sem imel mravljince, ni čuta«. So ga operirali.

Tudi za kanec mlajši od Fabia vemo, da je bil 29. november nje dni dan republike, »praznik so mi vzeli, samo enkrat sem na svoj rojstni dan uradno delal«. Leta 2005 je staro hišo porušil in na istem mestu postavil novo, »le spredaj je zdaj dodan napušč«. Tu gori od 2007. živi z ženo Lidio in hčerjo Martino. Sin Ozvaldo dela na tujem.

Devica v porodnišnici
V stari hiši, v kateri je živel do 30. leta, so bili nona, starši, pet otrok, Fabio drugi najstarejši. »Bila je revščina, hektar in pol zemlje, trta, krompir, fižol, skrom­no.« Imeli so tudi prašiča in kravo, »ta nas je preživela«. Mleko in polenta, otroci pa, pomni, čim ni bilo zime, so bili bosi, vsak je imel ene hlače. Njihova hiša je bila nekoč čisto majhna, z desetletji so jo dograjevali, višali. Strici, tete so šli po svoje, Fabiov oče ostane na kmetiji, »vino prodajamo v Trst«, Fabiovo mater spozna v brkinski Hrušici pri Podgradu.


Od leta 1940 do 1944 je Fabio hodil v italijansko osnovno šolo v Izoli, potem dve leti ne, »ker je bil prenevarno«, leta 1945 je peti razred končal na slovenski šoli, »nato se trije vpišemo na gimnazijo v Koper, leta 1954 maturiram«, zaposli se pri Slavniku in, primero si sposodi pri Švejku, »padem v računovodstvo kot devica v porodnišnico«. Pa se priuči, po petih letih spet želi študirati, a Ljubljana je bila kot danes London, »ni bilo denarja«. Dve leti študira na višji komercialni v Mariboru, nato opravi tretji in četrti letnik na ekonomski fakulteti v Ljubljani, »28. novembra diplomiram in grem nazaj v Slavnik«. Kjer je vodja računovodstva, nato gre v začetku sedemdesetih v Istrabenz, ko bi moral v pokoj, ga direktor vpraša, »kdo bo pa lastninjenje končal«, dobro leto Ivančič dela pogodbeno, še pet let v Marini Koper. »Avgusta 2001 res končam.« Službovanje.

V obleki, čevljih
Oženi se pri tridesetih in se soprogo preseli v blok v Izoli, za 42 let. »Fizično delo pustim,« med bloki ni njiv, »v pisarni se poleniš, tedaj, v letih '65 do '70, se začne moda teka.« Ko otroka vozi na sprehod, »začnem tekati po travnikih, v obleki in čevljih«. Si kupi opremo, v Istrabenzu je že nekaj tekačev, ti ga nagovorijo, da se začne udeleževati uradnih tekmovanj. Pred tem nikdar ni bil aktiven športnik.
»Tek postane navada, nato razvada, nato zasvojenost, ni rešitve,« pove radoživi tekač. Ki pa, preseliva se v tukaj in zdaj, »počasi nehujem«.

Udeleževati se začne primorskih pokalnih tekov, »to se točkuje, tekmujem, še pred tremi leti sem«. Druga serija so bili zimski krosi po Primorski, to je bilo približno 25 tekov na leto, pa počasi polmaratoni, ljubljanski, sežanski, nabrežinski, pa istrski. Na 21 kilometrov in nekaj metrskega drobiža se je podajal nekako do 82. leta, razdaljo proti koncu zmogel v približno dveh urah in 20 minutah. Po ravnem teče, navkreber, če je prestrmo, hodi. Klasičnega, velikega maratona se ni lotil, »začel sem prepozno teči, pri 40, pa zaradi službe ni bilo dovolj časa za pravi trening«. Njegovih prvih 21 kilometrov je bil 6. ljubljanski maraton, če se ne moti, »star sem bil blizu 60 let, tekel pa 1:54«.
Bila so leta, ko je imel s tekmami zasedenih 25, 30 nedelj, pa trikrat na teden trening, najprej je opustil pokalne in zimske teke, počasi tudi polmaratonske. Hodi še na Istrski maraton, zadnji je bil 8. aprila, Fabio je tekel na 8,5 kilometra, pa v Bovec gre, »bolj za rekreacijo, na teke, dolge okoli 10 kilometrov«.

Minu(uuuu)te
Teče 45 let, se leta poznajo? Trapasto vprašanje, Fabio odgovori: »Ko sem začel, sem kilometer pretekel v štirih minutah, zdaj v devetih in pol.« Grobo, petdeset let, pet minut, v desetih letih se kilometrski čas raztegne za 60 sekund.
Pred tremi leti so ga zdelovala kolena, »obraba, me operirajo, tri, štiri mesece popolnega počitka. Se popravim. Tudi mazal sem si boleča mesta, a to je blažev žegen.«
Zdaj je reden gost na reXovih tekih, »to je serija dvajsetih tekov«, približno štirikilometrska preizkušnja na odseku obalne ceste Izola–Koper.

Koliko vadi? »Malo, premalo, ampak nenamenoma.« Pravi, da se vse počasneje regenerira. Ko ga spomnim na doping, se zasmeji, »moj doping so geli in čokolada«. In volja, bi rekel, in sem, potihoma.
Ga tek ohranja pri zdravju? »Ne vem, zdrav pa sem.« Skoraj povsem. Lani, pravi, ga je bolel želodec. »So rekli, da je z želodcem v redu, potem, da je aorta, pa ni bila.« Na pregledu v Ljubljani so odkrili, »da sem imel na špici srca zamašeno žilico. So jo razširili in popucali.« Šest tednov mirovanja, nato postopoma, tekoma tek. »Če ne grem teč, mi nekaj manjka, imam slabo vest, da nisem opravil dolžnosti. Do sebe.« Sčasoma je tek zanj postal življenjska potreba, kot hrana, pijača, delo, umivanje, britje ...

Včasih so bila kmečka opravila potreba, zdaj »so spet hobi«. Ima sto trt, a ne prideluje vina, »kar ne pojemo grozdja ali ga ne prodamo, skuham žganje«. Ima tudi drugo sadje, hruške. Drugi dediči so dobili zemljo, hiša je v celoti v Fabievih rokah. Ki po 42 letih v Izoli od 2007. spet uživa tu, tam gori, kakor pogledaš.
In vse ga zanima, pravi, veliko bere, časopise, knjige. Pa avto vozi, zakaj pa ne?
Hiša pa, ono malo, prvotno, so postavili pred sto leti. »Sem jo obnovil v spomin na deda in starše, ki so se na tej zem­lji mučili, da so preživeli sebe in nas.« Osnovni namen je spomin na prednike.
Imel je tekaške vzornike, o vrstnikih je malo teže govoriti. »Tek je bolj zabava, saj nimam s kom tekmovati.« Nekoč pa, bilo jih je približno deset, s šestimi križi, ki so se dajali med seboj, ki so na vprašanje, zakaj tečejo, odgovorili, da »ni dovolj, da smo stari, ampak tudi neumni«. Fabiu doma niso neumnosti očitali, starosti seveda tudi ne, ampak »žena in hčerka nimata afinitete«.
Fabio Ivančič jo ima, enkrat, dvakrat na teden teče dol proti Izoli pa nazaj, skupaj sedem do osem kilometrov. Da nima slabega občutka pred seboj.

Na tekih pa, seveda, že s svojimi leti je posebnež, da mu ni para, a dogajanje, če le gre, še začini: »Kjer je le mogoče, kjer ni vse umetno, asfaltno, med tekom naberem šopek rož.« Z njim priteče v cilj, »in napravim špetakolo«.
Ampak spektakel ne pomeni, da se ima Fabio za kaj posebnega, ne, poudari: »Imam se za povsem povprečnega rekreativca, res pa je, da sem vztrajen.« In sploh ni pomembno, če se kdo strinja s trditvijo na obeh ali le na eni strani stavčne vejice.