Zeleno zlato, peklenska jama in krvavi hrib

Spodnja Savinjska dolina je shizofreno okolje. Slovenska cestna aorta, ki poteka skoznjo, ji daje pridih odprtosti. Poleg tega kraji, kot so Šempeter, Ločica ob Savinji, Šentrupert, Kapla in Ločica pri Vranskem, niso zgolj obcestna kulisa, ki za trenutek prekine monotono kuliso hmeljevih in koruznih polj, ampak težišče, na katerem se začne Štajerska prevešati v osrednjeslovensko regijo, težišče, ki ga šoferji avtobusov počastijo z večminutnim ali kar polurnim postankom na Vranskem. Ta postanek je od nekdaj pomenil stik tujega z domačim, pa četudi le v obliki povečane prodaje sendvičev v lokalni okrepčevalnici Slovan.

Po dograditvi avtocestnega križa v začetku novega tisočletja je ta navada malce zamrla, je pa zato Vransko dobilo novo funkcijo, funkcijo kraja, ki ga od regijskega središča loči le dvajset minut, od slovenske prestolnice pa pol ure vožnje z avtomobilom. Vas, ki jo je cesar Franc Jožef leta 1868 povišal v trg, je pripotovala na konec urbanistične zgodovine in postala spalno naselje. Podobna usoda je doletela tudi Braslovče, Polzelo, Prebold, Tabor ... Ob pogledu na cene parcel v osrednji Sloveniji ni daleč trenutek, ko jih bomo lahko oklicali za čeztrojansko ljubljansko predmestje.

Argonavti, Rimljani pa še Napoleon

A kljub temu se pogosto zdi, kot da se čas v teh krajih upočasni in da je v ospredju še vedno narava, ne človek. V nasprotju z nekaterimi bolj turistično obljudenimi deli Slovenije v Spodnji Savinjski dolini tako rekoč nikjer ni gneče. Okoliške vzpetine – Dobroveljska in Ponikovska planota ter Posavsko hribovje – ponujajo nešteto sprehajalnih poti, na katerih se pohodniki porazgubijo tudi na vrhuncu turistične sezone. Na severni strani doline, ki meji na Zgornjo Savinjsko dolino, je denimo priljubljena pohodniška pot na Čreto nad Vranskim, od koder se je mogoče čez Križ odpraviti do koče na Farbanci, medtem ko se na obe strani odpirajo čudoviti razgledi; v primernem vremenu pogled nese do Celja in še dlje na jugovzhod ter do kamniško-savinjskih vršacev na severozahodu.

Priljubljena izletniška in čudovita razgledniška točka je tudi kraški osamelec Gora Oljka, ki se dviguje nad Polzelo. Od daleč jo je mogoče prepoznati po dvostolpni cerkvi sv. Križa na vrhu. Na drugi strani Polzele, proti Šempetru, je krajinski park Ponikovski kras z jamo Pekel. Po njej vodi dober kilometer dolga pot, ime pa je dobila zaradi dima, ki se včasih kadi iz njenega vhoda. To se zgodi predvsem pozimi, ko je zunanja temperatura nižja od temperature v jami.

Kraški osamelec Gora Oljka je priljubljena izletniška točka. FOTO: Marko Feist

Najbolj markantna vzpetina južnih obronkov doline je zagotovo Krvavica, ki so jo poimenovali po tragični usodi Veronike Deseniške. Pot na Krvavico vodi iz Lok v občini Tabor mimo Zajčeve koče, znana pa je tako po svoji rogljasti obliki kot tudi po legendi o drugi ženi Friderika II. Celjskega. Vrh Krvavice obdaja več kot sto metrov visoko skalovje, kamor naj bi Veroniko pahnili v smrt. Uradna razlaga se sicer glasi, da so jo utopili v kadi v gradu Ojstrica, tik pod Krvavico, v vsakem primeru pa so jo sprva pokopali v Braslovčah, od koder izvirajo celjski grofje.

Vrniti reki, kar je njeno

Še preden so postali grofje Celjski, se je najvplivnejša plemiška rodbina na območju današnje Slovenije imenovala gospodje Žovneški po gradu Žovnek, slabo uro hoje oddaljenem od Braslovč. Eden najstarejših gradov na Slovenskem stoji na manjši vzpetini ob Žovneškem jezeru, v zadnjem času pa gosti različne kulturne in izobraževalne dogodke, v njegovih poslopjih je mogoče prirejati tudi poroke.

Grad Žovnek, slabo uro hoje oddaljen od Braslovč, je eden najstarejših na Slovenskem. FOTO: Roman Šipić/Delo

Braslovče so tista spodnjesavinjska občina, ki so jo poplave pred dvema letoma prizadele najhuje. Medtem ko jo je okolica Žovneka odnesla razmeroma dobro, to ne velja za ribnik Preserje, še eno priljubljeno izletniško točko. »Ribnik in restavracijo ob njem so poplave močno prizadele, a s pomočjo države smo območje uspešno sanirali,« je za Nedelo povedal braslovški župan Tomaž Žohar. Toda širše posledice je čutil turizem v vsej občini. »Smo kadrovsko omejeni, kar močno vpliva na naše delo. Nekatere projekte smo morali zamakniti ali pa jih upočasniti in dati prednost tistim, ki v ospredje postavljajo reševanje premoženjske škode, ki so jo povzročile poplave,« je dejal Žohar.

Ravno v dneh, ko smo se pogovarjali z njim, so svetniki občine Braslovče soglasno potrdili prostorski akt za obnovo po poplavah na območju dela Letuša in za širitev naselja Braslovče z Rakovljami za nadomestitveno gradnjo za 98 hiš na skupno 18,5 hektarja površin. »To je izjemno veliko prostora in akt je od vseh vpletenih zahteval veliko truda. Naše osnovno vodilo je, da ne zagotovimo zgolj varnega, ampak tudi kakovostno življenjsko okolje. Na novo bomo zgradili park, uredili veliko pohodnih in zelenih površin,« ocenjuje braslovški župan, ki ga veseli, da bodo na ta račun lahko primerno regulirali Savinjo. »Na območju, kjer bomo rušili objekte, bomo reki vrnili prostor. Če pogledamo poplavne karte iz časov Marije Terezije, se je Savinja razlila skoraj točno tam, kjer so predvideli že takrat. Z desetletji smo po Sloveniji, ne le v Braslovčah, pozidali območja, ki jih ne bi smeli. Narava je avgusta 2023 zgolj pokazala, kaj je njeno. Če jo bomo poslušali, bo to gotovo pripomoglo k večji turistični privlačnosti območja. Savinja je pravi turistični biser, tako z vidika ribolova kot kopanja. V novih ureditvah so predvideni novi bregovi in jezovi, s tem pa bomo pridobili tudi nova naravna kopališča.«

Dolina zelenega zlata

Spodnja Savinjska dolina seveda ne ponuja le naravnih, ampak tudi številne kulturne znamenitosti in dogodke. Najboljši dokaz, kako se ti kategoriji prepletata, sta dan hmeljarjev, na katerem v Braslovčah od leta 1962 vsak drugi vikend v avgustu »okronajo« novega hmeljarskega starešino in princeso, ter malce bolj novodobna hmeljarska pridobitev – fontana piva v središču Žalca, ki letos slavi desetletnico. Na sezono si obiskovalci postrežejo s približno 30.000 vrčki piva, fontana pa pogosto privabi tudi tuje turiste. V letošnji sezoni se na šestih pipah lahko toči 30 različnih piv. Stalna ponudba vključuje pivo kukec in ambasadorjevo pivo, ki ga pripravlja Pivovarna Haler, preostalih 28 piv pa se izmenja na tri tedne.

V Žalcu domuje tudi ekomuzej hmeljarstva in pivovarstva Slovenije. Ni kaj, tega dela Slovenije se ni zastonj oprijelo ime dolina zelenega zlata.

V letošnji sezoni se na šestih pipah fontane lahko toči 30 različnih piv. FOTO: Leon Vidic/Delo

V žalski občini si je mogoče ogledati tudi šempetrsko rimsko nekropolo. Cestna aorta je skozi dolino potekala že v rimskih časih, povezovala je Oglej (Akvilejo) s Ptujem (Poetovio). Starodavno pokopališče so odkrili povsem naključno, ko so leta 1952 pri delih v sadovnjaku nepričakovano naleteli na kip sedeče ženske. Od takrat so izkopali že več kot šeststo arheološko pomembnih predmetov ter več kot sto družinskih grobnic, kar je nekropolo dolga leta uvrščalo med najpomembnejše in najlepše ohranjene spomenike rimske dobe v Sloveniji. Žal v zadnjih letih o njej beremo žalostne novice, saj država nikakor ne zna zagotoviti sredstev za prepotrebno obnovo.

Žal v zadnjih letih o rimski nekropoli v Šempetru beremo žalostne novice, saj država nikakor ne zna zagotoviti sredstev za njeno prepotrebno obnovo. FOTO: Dejan Javornik

Človek bi gotovo potreboval več dni, nemara kar ves teden, če bi hotel obresti vse graščine v Spodnji Savinjski dolini. Ena bolj impozantnih je prav gotovo grad Komenda, ki leži na vzpetini sredi Polzele. Od 13. do 18. stoletja je bil v rokah malteškega viteškega reda, na kar danes spominja zbirka eksponatov suverenega malteškega viteškega reda. Na gradu je mogoče obiskati tudi spominsko sobo pesnice in pisateljice Neže Maurer, rojene v Podvinu pri Polzeli. To ni edini spomenik njej v čast; že leta 2022 so v Podvinu v celoti obnovili njeno rojstno hišo.

Velja za eno redkih še ohranjenih tovrstnih podeželskih hiš v bližnji in daljni okolici, ki nam pripovedujejo o načinu življenja, gospodarjenja in bivanja v preteklosti. V polzelski občini na preteklost spominja tudi muzej starih traktorjev, zbirka več kot dvajset starodobnikov – prav vsi so v voznem stanju. Fordson iz leta 1919, ki ga je lastnik pridobil nazadnje, je najstarejši traktor v tem delu Evrope.

Preplet zgodovine in sodobnosti

Ljubitelji starodobnih prevoznih sredstev pridejo na svoj račun tudi na skrajnem zahodu Spodnje Savinjske doline, na Vranskem, kjer domuje muzej motociklov Grom. V zbirki je približno 140 motociklov in drugih redkih predmetov, ki datirajo v čas od začetka razvoja motociklizma do devetdesetih let dvajsetega stoletja, s čimer se muzej uvršča med eno največjih in najbolj raznolikih zbirk motociklov na svetu.

Na Vranskem hranijo približno 140 motociklov in drugih redkih predmetov. FOTO: Dejan Javornik

Le nekaj deset metrov je oddaljena rojstna hiša knjigarnarja, mecena in založnika pesnikov in pisateljev slovenske moderne Lavoslava Schwentnerja, najbolj znanega po plodovitem sodelovanju z Ivanom Cankarjem. Schwentner je bil županov sin, rodil se je kot Leopold, pozneje pa poslovanil svoje ime. Deloval je v Brežicah, Nemčiji in nato vrsto let v Ljubljani, na jesen življenja pa se je vrnil v rojstni kraj. Notranja oprema njegove rojstne hiše je skoraj v celoti ohranjena in ponazarja kulturo bivanja ob koncu 19. stoletja med premožnejšimi prebivalci tega območja.

Muzeji in spominske hiše morda vzbujajo vtis, da se je v teh krajih mogoče vrniti zgolj v preteklost, toda Vransko premore tudi precej bolj sodobno turistično ponudbo. V zadnjih letih je po svetu strmo narasla priljubljenost ledenih kopeli, še zlasti tistih v objemu narave. Vransko v tem pogledu ponuja prvovrstno kopalno izkušnjo. Za graščino Podgrad pod vznožjem Dobroveljske planote je kraški izvir potoka Podgrajščica. Izvir so že pred časom zazidali v sistem bazena in kanalov, ki so dovajali vodo do nekdanje žage in hidroelektrarne. Izvir skoraj nikoli ne presahne, voda v njem pa je vselej ledeno mrzla – ali ni to nekaj najboljšega, kar si človek lahko zamisli v teh pasje vročih dneh?