V nadaljevanju preberite:

Spodnja Savinjska dolina je shizofreno okolje. Slovenska cestna aorta, ki poteka skoznjo, ji daje pridih odprtosti. Poleg tega kraji, kot so Šempeter, Ločica ob Savinji, Šentrupert, Kapla in Ločica pri Vranskem, niso zgolj obcestna kulisa, ki za trenutek prekine monotono kuliso hmeljevih in koruznih polj, ampak težišče, na katerem se začne Štajerska prevešati v osrednjeslovensko regijo, težišče, ki ga šoferji avtobusov počastijo z večminutnim ali kar polurnim postankom na Vranskem. Ta postanek je od nekdaj pomenil stik tujega z domačim, pa četudi le v obliki povečane prodaje sendvičev v lokalni okrepčevalnici Slovan.

Po dograditvi avtocestnega križa v začetku novega tisočletja je ta navada malce zamrla, je pa zato Vransko dobilo novo funkcijo, funkcijo kraja, ki ga od regijskega središča loči le dvajset minut, od slovenske prestolnice pa pol ure vožnje z avtomobilom. Vas, ki jo je cesar Franc Jožef leta 1868 povišal v trg, je pripotovala na konec urbanistične zgodovine in postala spalno naselje. Podobna usoda je doletela tudi Braslovče, Polzelo, Prebold, Tabor ... Ob pogledu na cene parcel v osrednji Sloveniji ni daleč trenutek, ko jih bomo lahko oklicali za čeztrojansko ljubljansko predmestje.

A kljub temu se pogosto zdi, kot da se čas v teh krajih upočasni in da je v ospredju še vedno narava, ne človek. V nasprotju z nekaterimi bolj turistično obljudenimi deli Slovenije v Spodnji Savinjski dolini tako rekoč nikjer ni gneče. Okoliške vzpetine – Dobroveljska in Ponikovska planota ter Posavsko hribovje – ponujajo nešteto sprehajalnih poti, na katerih se pohodniki porazgubijo tudi na vrhuncu turistične sezone. Na severni strani doline, ki meji na Zgornjo Savinjsko dolino, je denimo priljubljena pohodniška pot na Čreto nad Vranskim, od koder se je mogoče čez Križ odpraviti do koče na Farbanci, medtem ko se na obe strani odpirajo čudoviti razgledi; v primernem vremenu pogled nese do Celja in še dlje na jugovzhod ter do kamniško-savinjskih vršacev na severozahodu.