O Cankarju s »Cankarjem«

Še zadnjič opominjamo na priložnost za sodelovanje v Nedelovi nagradni igri, ki bo dvema družinama omogočila brezplačen izlet po Cankarjevih sledeh na Vrhniki! In to z vodnikom, ki vedno naredi vtis!
Fotografija: Damjan Debevec, vodnik po poteh Cankarja, ki navdušuje s svojim igrivo podanim znanjem in cankarjansko opravo. FOTO Mavric Pivk/Delo
Odpri galerijo
Damjan Debevec, vodnik po poteh Cankarja, ki navdušuje s svojim igrivo podanim znanjem in cankarjansko opravo. FOTO Mavric Pivk/Delo

Kot smo izvedeli, bo pot, polna zanimivosti, naravnih in kulturnih znamenitosti ter kulinaričnih dobrot, še posebno vznemirljiva, saj da bo družini v Cankarjev svet popeljal vodnik Damjan Debevec, človek, ki si je pustil rasti cankarjanske brke in si omislil slikovito opravo, da bi lahko še bolj nazorno pričaral takratne razmere.

Če na kratko ponovimo: do 2. oktobra lahko pošljete izpolnjeno prijavnico ali se prijavite prek spleta (več v okvirčku), s čimer boste sodelovali v žrebanju, dve izžrebani družini pa si bosta nato 14. oktobra ogledali Cankarjevo spominsko hišo ob vznožju znamenitega vrhniškega Klanca, se sprehodili po poti Cankarjeve mladosti, ki s sedemnajstimi obeležji z odlomki iz pisateljevih del pripoveduje zgodbo njegovega življenja.

Po kosilu na Planini nad Vrhniko, kjer jim bodo postregli s toplo enolončnico, znamenitimi štruklji in seveda skodelico kave, bo sledil izlet v Močilnik, v katerem se v Malo Ljubljanico stekajo izviri Velikega in Malega Močilnika. Za konec jim bo vrata odprla še vrhniška pivovarna Humanfish, kjer si bodo ogledali proizvodnjo craft piv, odrasli pa jih bodo imeli priložnost tudi pokusiti.


Takole je v Močilniku, pri izviru Ljubljanice. FOTO Igor Zaplatil/Delo
Takole je v Močilniku, pri izviru Ljubljanice. FOTO Igor Zaplatil/Delo


Dolgčas ni nikoli


Brez dvoma lep izlet, lepa pot, ki jo ima izkušeni Debevec že v malem prstu, pa vendarle je lahko vedno znova drugačna in zato že postaja skoraj (vrhniška) legenda: ob našem prvem povabilu k sodelovanju v nagradni igri se je nekaj bralcev oglasilo s pohvalo, celo fotografijo z njim, menda so nekateri obiskovalci dodobra razočarani, če pridejo spoznavat Cankarja, pa tam prav takrat ni Debevca.

V čem je njegova skrivnost? »Prvo pravilo je, da je turist zadovoljen. In ta pride z nekimi pričakovanji; fino je, če jim zadostiš, še bolje pa, če jih presežeš. Pri vodenju skrbim predvsem, da sam sebi nisem dolgočasen, kar je verjetno dobro za vse – zame in turiste. Ker če vodiš pet, šest skupin na dan, že lahko postajaš muka samemu sebi, se sprašuješ, kaj si že povedal danes, česa še ne ... Je pa materiala, s katerim se lahko uspešno boriš proti lastnemu in dolgčasu turistov, več kot dovolj. Železni repertoar pač obstaja, vsakič je treba pokazati in povedati bistvene stvari, da prikažeš Cankarja, kakršen je bil, nato pa ta skelet po svoje polniš z vsebino.«

Tako mu niso tuji niti kratki teatralni prizori. »Recitirati Cankarjeva dela pa res ni noben problem!« pravi. »Sem pač plačan za to, da Cankarja priljubim ljudem, medtem ko za šole tega ne morem trditi. Da morajo najstniki brati Hišo Marije Pomočnice? Najstniki v Cankarjevem času so vedeli, kaj je lakota, kaj bolezen, kaj smrt, in to iz prve roke, medtem ko se današ­njim otrokom o tem ne sanja in ne morejo razumeti, zakaj je ta knjiga takšna, kakršna je! Skratka, povsem prezgodaj se jim predaja v branje. Treba bi bilo začeti z malo nežnejšimi stvarmi, z Nino ali s knjigo Moje življenje, pa še tista je na trenutke malo težka.«
 

Brki in čokolada


A sam zna Cankarja obiskovalcem, tudi različno starim, predstaviti na privlačen način. Kaj najbolj pritegne najmlajše? »Tista košarica s čokoladicami v hiši,« pribije. »Pa enajsta šola pod mostom, tam bi takoj vrgli kak kamen v vodo, na Sv. Trojici se seveda zapodijo do klopi v obliki brkov, pritegnejo jih tudi kake nagajive zgodbe iz njegovega otroštva.« Sicer pa je s svojimi brki in opravo že sam po sebi zanimivost. »Ja, kdaj si me želijo cukati za brke, to jim je vedno zanimivo.«

Zgodba z brki se je začela, ko je po vzorih iz tujine – »malo sem opazoval, kako to delajo drugje, sprevidel, da vživljanje v vloge skoraj brez izjeme prinese več navdušenja« – najprej posegel samo po obleki iz tistih časov, »nato pa so me mulci napadli, da kaj se grem in nekaj posnemam, če pa še brkov nimam«. In si jih je pustil rasti, je priznal vodnik s šestimi leti vodniških izkušenj po različnih lokacijah, letos zaradi Cankarjeve stote obletnice smrti največ na Vrhniki, sicer pa po občinah od Ljubljane do Ilirske Bistrice.

Dejstvo je, da so vrhniški štruklji, kakršni so, postali specialiteta prav zaradi Cankarja, je povedal Damjan Debevec. FOTO  Dokumentacija Dela
Dejstvo je, da so vrhniški štruklji, kakršni so, postali specialiteta prav zaradi Cankarja, je povedal Damjan Debevec. FOTO  Dokumentacija Dela

Vrhniki se slovesna obletnica nedvomno pozna; lani so v spominski hiši našteli okoli 6000 obiskovalcev, letos samo do konca avgusta čez 8000. »Za lepo krožno pot do Močilnika in nazaj z ogledom vseh zanimivosti si je smotrno vzeti tri ure,« priporoča Debevec. V lastni režiji potem morebiti res še na Planino, ki ponuja lepe razglede, neposredno s Cankarjem pa ni povezana. No, štruklji, ki jih ponujajo tam, so jima skupni: »Ti so po svoje tudi spomin na Cankarja, saj so jih skupaj s češnjami jedli ob koncu šolanja na Sveti Trojici. Pa znameniti štruklji njegove tete Mice ... Dejstvo je, da so vrhniški štruklji, kakršni so, postali specialiteta prav zaradi Cankarja.«

Komentarji: