Na zemljevidu občine Idrija je vrisanih 23 pohodnih in kolesarskih poti. Planinci so najbrž že prehodili vsaj del Slovenske planinske poti, ki se vije po Idrijsko-Cerkljanskem, vendar so možnosti za pohodniške užitke širše kot »le« skok na Hleviše in Porezen. Na Zavodu za turizem Idrija se trudijo prav za promocijo podeželja, saj si želijo obis­kovalce zadržati v teh krajih dlje kot dva dni, kolikor zdaj znaša povprečno število prenočitev.

»Podeželje je domačim in tujim turistom dokaj nepoznano, saj se doslej niti ni zelo izpostavljalo. A tisti, ki pridejo sem, so izjemno navdušeni,« pravi direktorica zavoda za turizem Idrija Valerija Božič. Krasen primer združevanja Unescove dediščine s pohodništvom je Raufnk, ki ponuja eno najlepših vedut na Idrijo. Prvo vodeno turo na to območje so pripravili pred kratkim, udeležence so najprej peljali v Topilnico, nato z dvigalom na njen vrh, potem jih je čakal še pohod na Raufnk. Dobro pripravljeni pohodniki lahko izlet podaljšajo na Turško nogo, s katero je povezana zanimiva zgodba in lepo zaokroži tematsko pot.


 

S kolesom po prelepem podeželju

Mesto Idrija je s preskokom od poudarjanja rudniško-klekljarske dediščine naredilo velik korak naprej, saj se je osredotočilo tudi na drugo bogastvo, ki ga premore. »Če zanemarimo geološki del, ki je precej strokoven, imamo v občini veliko zanimivih točk, kot so Babji zob, Divje jezero ali Tomaževa miza, na katere bi morali biti ponosni. Zato jih tudi tako izpostavljamo,« pojasnjuje Valerija Božič. Seveda turistov ne pozabijo usmeriti v Antonijev rov in h Kamšti, na grad Gewerkenegg oziroma na potep po feldbanu ter k drugim znamenitostim, a od začetka epidemije koronavirusa so se spremenile tudi želje oziroma pričakovanja obiskovalcev.

Vedno več si jih želi pristen stik z naravo, in če ima občina česa dovolj, so to zelena doživet­ja. Ob pohodništvu zato stavijo na kolesarstvo. Na voljo so mestna električna kolesa, v Hostlu Idrija pa izposojajo tudi gorska električna kolesa, s katerimi so nekatere strmine približali obiskovalcem.



Z butičnim zelenim turizmom se je spremenila tudi struktura gostov, ki obiščejo ta del Slovenije. »Med tujimi obiskovalci so v občini Idrija vedno prevladovali Italijani, tako je še danes. Starejši pari, ki jih zanima tukajšnja dediščina, osta­nejo pri nas v povprečju tri dni in si ogledajo mesto. Zadnja leta pa je veliko Avstrijcev, Madžarov in Britancev, ki jih zanima tudi narava. Slovenci smo se v času epidemije sploh bolj obrnili k njej. Če so se domači turisti v preteklosti ustavili v Idriji na poti v Posočje in si ogledali le Antonijev rov, jih zdaj vedno več obišče Krajinski park Zgornja Idrijca.«



Eden najbolj priljubljenih poletnih kotičkov tako za domače kot tuje turiste je zagotovo naravno kopališče Lajšt. To poletje ob vikendih v Idrijsko Belo vozi brezplačen avtobus. S tem želijo zmanjšati obremenjenost kopališča, ki ga v vročih dneh zavzamejo jekleni konjički. Do konca avgusta je treba na Lajštu plačati parkirnino, in sicer tri evre na uro. Na delu parkirišča v Barbarah je na voljo tudi plačljivo parkirišče za avtodome.


 

Gostje iščejo butično ponudbo

Če priložnosti za potep v Idriji ne manjka, pa je (žal) precej drugače z nastanitvenimi objekti in gostinsko ponudbo. Vrata sta sicer po dolgih mesecih odprla hotel Jožef in Kendov dvorec, a se zmogljivosti hitro polnijo in enako je pri drugih. Še posebno na podeželju manjka turistične infrastrukture.

Gostje namreč v zadnjih letih iščejo butične ponudnike – Hiška na Griču v Idrijskih Krnicah ali posestvo Na Kupčku v Čekovniku sta izstopajoča primera (pa ne edina), kako privabiti gosta v rajske zelene oaze. Pomanjkanje dobrih gostinskih kapacitet poskušajo na Zavodu za turizem za zdaj reševati z degustacijami na kmetijah, v sodelovanju s kmetijsko zadrugo pa so pripravili pakete domačih dobrot, ki jih lahko turisti kupijo v trgovini in okusijo na primer na pikniku.

Dejstvo je, da imajo ti kraji z žlikrofi z bakalco, ocvirkovco in drugimi dobrotami bogato kulinarično dediščino, tudi z gostoljubjem ni težav, le še obogatiti bi bilo treba obstoječo ponudbo. Del rešitve je zato v povezovanju s sosednjima cerkljanskim in škofjeloš­kim koncem. Kot je povedala Valerija Božič, se že dogovarjajo, kako bi si lahko medsebojno podaljšali sezono. Meje med kraji so se namreč začele brisati.


 

Kulinarični biseri Cerkljanskega

Ena od možnosti je povezava Šebrelj z Idrijskimi Krnicami, pešpot čez Bevkov vrh je izjemna tura za bolje pripravljene pohodnike. Na LTO Laufar Cerkno si prizadevajo, da bi obiskovalci njihovega konca ostali v stiku z naravo. Letos so v okviru nove strategije razvoja turizma javnosti predstavili osem novih pohod­niških poti.

Razveseljivo je, da gre za manj znane lokacije, ki bodo gotovo presunile ljubitelje (mirne) narave – ne le zunanje obiskovalce, pač pa tudi domačine. Poleg Partizanske bolnice Fran­ja omenijo trase do gozdarskega vrta, Trebenč, slapa Padstanajca, sprehajalno pot Reka z urejeno mulatjero do svetega Ivána, pot treh vasi in krožno pot Želin–Ravne.



Za ljubitelje kulinaričnih vrhuncev bo nova turistična karta nujna spremljevalka, saj prinaša dvajset lokalnih ponudnikov domačih dobrot, med katerimi so sirarji, čebelarji, ponud­niki pekovskih in suhomesnih izdelkov, pa tudi pridelovalci sadja in zelenjave. Na domačiji Polak v Srednji vasi v Šebreljah vam bodo recimo postregli z odličnim šebreljskim želodcem, po spustu s Kojce pa si je priporočljivo vzeti čas in se pomuditi pri Flandru na domačem tepkovem žganju, luštrekovi juhi ali smukavcu.

Na kmetiji bodo prijetno presenečenje konji, ki v sedlu ali z zapravljičkom na kratek potep popeljejo vsakogar, izkušenim jahačem pa pri Flandru ponujajo tudi večdnevne potepe. Sodelovanje med občinama se sicer že lepo obrestuje pri zgodbah o dediščini prve svetovne vojne.



Trasa feldbana je odlična možnost za potepanje med ostalinami vojnega obdobja in mimo številnih naravnih znamenitosti. Feldban je bila ozkotirna železnica, namenjena preskrbi soške fronte. Idrija si je vseskozi prizadevala za železniško povezavo s svetom, a jo je le kratek čas dobila samo med prvo svetovno vojno. Od logaške železniške postaje do Godoviča, naprej proti Črnemu Vrhu in Lokvam so hitro položili montažni feldban, drugi krak v dolžini približno 55 kilometrov pa je potekal iz Godoviča proti Straži in Dolenji Trebuši.

Celotna železnica z obema krakoma je bila dolga okrog 100 kilometrov. Kar je bilo nekoč območje hudega vojnega spopada, se zdaj spreminja v pot s simbolom miru. Trasi feldbana (Idrija) in mulatjere (Reka na Cerkljanskem) sta v te konce že privabili številne pohodnike, ki si želijo na razgibanih poteh ujeti tudi kakšno zgodovinsko zanimivost.


 

Pomembna zasedenost kapacitet

Število gostov, ki obiščejo občini, sicer ni več najbolj pomemben kazalnik, tudi zaradi trajnostnega turizma. Najbolj pomembno je, da so zmogljivosti zasedene, seveda čim dlje. Zelo hvaležni gostje so bili lani kljub epidemiji koronavirusa tujci. Kar nekaj jih je v Idrijo zvabil ribolov na reki Idrijci. Kot je povedal predsednik Ribiške družine Idrija Zoran Babič, so lani izdali okrog 1500 ribolovnih dovolilnic.



Glede na to, da traja sezona od marca do oktobra, lani pa je bila zaradi težav pri prehajanju meja zelo okrnjena, so s številko zadovoljni. Kje na Idrijci je ribolov najboljši, je odvisno od tega, kaj si ribič želi. »Nekaterim je glavni cilj velika riba, nista pa jim tako pomembna voda oziroma okolje. Ti radi lovijo med Idrijo in Spod­njo Idrijo.



Drugi si želijo čiste narave in gredo zato raje v revir A, od jezu pri Kobili navzdol do začetka rezervata. Ribolov, ki ga ponuja Idrijca, je zagotovo vrhunski. K nam prihajajo ribiči z vsega sveta, Američani, Britanci, Skandinavci, Francozi, Nemci in Italijani. Njihov glavni motiv je marmorirana idrijska postrv, ki je naša avtohtona riba,« pojasnjuje Zoran Babič. Je malo drugačna od soške, malce bolj živih barv. Marmorirana postrv je v teh vodah dokaj dobro zaščitena, saj jo lahko lovijo le z muharjenjem. Na en lovni dan je dovol­jen uplen zgolj enega primerka dolžine nad 50 centimetrov.

Nekaj let so ribiči od blizu in daleč hodili na Idrijco, a spali na tolminskem koncu, saj tu preprosto ni bilo dovolj možnosti za prenočitev. V zadnjem času, tudi z odpiranjem novih apartmajev, kakršen je na primer Zelena Dolina v Cerknem, teh težav ni več toliko. Prav nastanitve, ki združujejo domačnost na eni strani in toplo, a moderno opremo na drugi, so med bolj zaželenimi, vanje se gosti radi vračajo.



Ne glede na to, kam vas bo zanesla pot poleti in kaj vas bo zvabilo na Idrijsko-Cerkljansko, informacije o prenočiščih, odpiralnem času, zgodovinskih znamenitostih in drugih obiska vrednih točkah vam bodo z veseljem posredovali na Zavodu za turizem Idrija in na LTO Laufar Cerkno, pa tudi domačini bodo zagotovo znali ponuditi nasvet ali dva, kam, kako in kaj se da tam videti.

Ovinki, čez katere se boste morali prebiti na poti do tega konca sveta, bodo vredni vsake minute in morebiti razrvanega želodca. Doživetij bo kup, če si boste upali pogledati naokoli in dovolili, da vam približajo podeželje na drugačen način.