Pogumne Živičeve ženske nadaljujejo tradicijo

Za Živičeve iz Skopega je trgatev terana velik praznik.
Fotografija: Non stop strežba trgačem FOTO: Brane Maselj
Odpri galerijo
Non stop strežba trgačem FOTO: Brane Maselj

Mama Nadja speče potico, trgači prinesejo ocvirkovko in kolače in vse to s šilcem krepkega že zjutraj kroži po prostornem borjaču, ki je skoraj premajhen za avte z vseh koncev Slovenije.

Tako je bilo v minulih dneh tudi drugod po Krasu. Ko dozorijo vinski grozdi, se k vinarjem na prepišno planoto zgrnejo sorodniki in prijatelji od vsepovsod. Bendima je samo enkrat v letu in ni le opravilo, ampak je obred, ki posameznike poveže v skupnost, na katero niti dnevne politične zdrahe niti hrvaške vinske zvijače nimajo nobenega vpliva.

Iz kamnitih tal iztisnjeni teran je Kraševcu namreč ponos, zaradi katerega gre, kakor Mlakarjev Karleto Špacapan, »magari v pržon sedet, ma prou usakmu ga ne da, s prjatli ga deli«. Boris Živic ga je rad delil z vsakim; njihova kalona je bila vedno široko odprta, čeprav ni nikoli imel kmetije odprtih vrat.

Bil je komercialist, logistik in kmetija z vinogradom je bila za zraven, ali pa je bilo ravno obratno. Kakor koli že, v svoj vinski hram je vabil prijatelje, sodelavce, sorodnike in na njihovem borjaču se je vedno kaj dogajalo. Njegova tovarišija, bil je tudi lovec in veteran vojne za Slovenijo, ni pozabila njegove gostoljubnosti, in čeprav so ga februarja letos položili k večnemu počitku, so se kot vsako leto skupaj z drugimi družinskimi prijatelji in sorodniki zbrali pri Pekovih, kakor se reče Živičevi domačiji po domače, da Nadji in trem odraslim hčeram pomagajo pri trgatvi.
 

Za ljubezen gre


Ne zgodi se pogosto, da si ženske, dvojčici Alenka in Andreja ter Ksenija, vsaka s svojo službo in družino, vse tri že, čeprav še v najlepših letih, z vnučki, in mama pri 70 letih, želijo prevzeti nase skrb za trte, za katere na splošno velja rek, da so bolj muhaste od ljubic.

Živičeve Alenka, Nadja in Andreja FOTO: Brane Maselj
Živičeve Alenka, Nadja in Andreja FOTO: Brane Maselj


A Živičeve ženske dobro vedo, kako je s trtami, saj so tu z njimi živeli, odkar pomni družinska kronika. Delo s trtami je naporno, ni za ženske, jim pogosto rečejo ljudje, a one so trdno odločene: »Če bomo imeli vino, naj bo to naše domače, kakovostno vino.«

S kakšnimi 1300 trsi v dveh vinogradih se Živičevi ne štejejo med večje pridelovalce, prej med manjše, skoraj ljubiteljske, saj je, kakor pravijo strokovnjaki, motivacija pri delu v vinogradu do nekje tisoč trsov le ena, in to je ljubezen. Vsaj v Skopem, kjer se z vinom ukvarjajo pri šestih hišah, je proizvod­nja Živičevih, lani so pridelali 33 hektolitrov vina, najmanjša.

Nekaj vinskega pridelka iz soda, oziroma kakor rečejo v rinfuzi, vsako leto tudi prodajo peščici stalnih odjemalcev, ki dobro poznajo lastnike in vedo, kako pazljivo obirajo grozdje in kako z moštom potem ravnajo v kleti, drugo je bilo za ohišnico.
V celotnem vinorodnem okolišu Kras je morda kakšnih tisoč podobnih družin, ki se v celoti ali napol ljubiteljsko ukvarjajo s trto.

Vsega skupaj je na kraški planoti z njo skupno zasajenih nekaj manj kot 600 hektarov zemljišč, kakšni dve tretjini od tega sorte refošk, ki samo na Krasu, zaradi posebnosti kraške zemlje in drugih specifičnih razmer, da iz sebe teran, in to v povprečju približno poldrugi milijon litrov na leto. Letos bo, tako kažejo podatki največjega proizvajalca Vinakras, letina manjša za kakšnih 30 odstotkov. Bo pa bolj kakovostna, nam pojasni dan pozneje Marjan Colja, direktor vinske kleti Vinakras, kjer skupaj s kooperanti pridelajo več kot pol vsega terana.

V vinogradu FOTO: Brane Maselj
V vinogradu FOTO: Brane Maselj


Pri Živičevih bo letina, kaže sprehod skozi vinograd, še skromnejša. »Glavni vzrok je bilo hladno aprilsko vreme, ki je zavrlo cvetenje trt, nato pa je še večdnevna močna burja osula cvetove in so se grozdi kar posušili, kar jih je ostalo, pa sta jih pozneje prizadeli še suša in sopara,« popisuje težave Andreja Živic, ko me vodi k manjšemu od obeh vinogradov na robu vasi. Ta se zdi v nedeljo zjutraj kot opustela, nikjer ni nikogar, slišati ni niti pasjega laježa; morda so tudi vaščani na kakšni trgatvi ali pa počivajo, če je letina že na varnem v vinskem hramu.

Tudi v vinogradu vlada nekakšna spoštljiva tišina, čeprav se pod nizkimi latniki, ki vodoravno povezujejo po dve vrsti brajd, sklanja dolga vrsta trgačev, med katerimi se z vozičkom za pijačo, ki je založen kot bar, pomika Alenkina hči. Čeprav smo v vinogradu, žeja ni poglavitna skrb bendemačev, kakor tu pravijo trgačem; raje malce pohitijo z rezanjem grozdja, saj mora biti do večera ves pridelek zmlet in nalit v ogromne hrastove škafe, bdne, ki so jih ženske pred tem zribale in brezhibno očistile.
 

Zeleno, kislo in uvelo mora na tla


Nekateri so začeli že ob osmih, ko je mokrota z listja še silila za ovratnike in rokave, drugi se jim pridružujemo sproti. Navodila Andreje, ona je bila od otroštva naprej najpogosteje z očetom in mu pomagala pri trtah in pozneje v kleti, so kratka in jasna: slab grozd odtrgamo, a z njega v kalavnik, ja, to je vedro, oberemo samo lepe, zrele jagode, drugo mora v travo.

Ištvan je bil pri mlinu. FOTO: Brane Maselj
Ištvan je bil pri mlinu. FOTO: Brane Maselj


Gnilobe na srečo ni, saj so pred kakšnim mesecem škropili proti gnitju, je pa grozdje neenakomerno dozorelo. Vse zeleno mora v travo, prav tako vse, kar je že uvelega. Med uvelimi so najbolj kvarne jagode, ki so na še dobrem peclju, razlaga trgačem, ki smo prišli med zadnjimi, Andreja: »Takšna jagoda je bolj kisla od kislice in ena sama pokvari okus za 50 zdravih, zato delajmo počasi in temeljito, pomembno je, da letos napravimo vsaj dobro vino, saj ga ne bo veliko, sploh pa ne toliko kot lani.«

Oče Boris je o tem veliko vedel in del tega znanja prenesel tudi na svoje ženske, drugo se bodo pa sproti naučile, je trdno odločena Andreja. Po gospodarjevi smrti so že pomladile del manjšega vinograda. Škropiti in pri rezi sta jim pomagala bratranec Primož in njegov sin Tadej Štoka, tudi sama vinarja, a stremijo k temu, da čim več napravijo same, pripovedujeta Alenka, sicer zaposlena na banki, in Andreja, ki dela v elektrogospodarstvu. Ksenija, ki ima v najemu dnevni barček v Komnu, je morala biti v nedeljo dopoldne še na delu, a bi raje pomagala družini v vinogradu.

Bendemači FOTO: Brane Maselj
Bendemači FOTO: Brane Maselj


Čeprav jih je življenje razneslo od doma, so Živičeve ženske še vedno navezane nanj in na mamo Nadjo in si pomagajo med seboj. Vedno so bili zelo povezana družina, vse težave so reševali na miren način, čeprav imajo kot na splošno vsi Primorci glasove naravnane na visoke decibele, toda ko je bilo treba stopiti skupaj, kot včasih, ko so še imeli šest glav živine in so bile poletne košnje ali pa ko je bendima, vedno so si pomagali pri vsem. Tako je še danes, pravijo, zato bodo nadaljevale družinsko vinarsko tradicijo, čeprav niso materialno odvisne do nje.
 

Pasti na vsakem koraku


Na jerti, kamnitem okvirju vhodnih vrat v temačno vinsko klet, je letnica 1862 in dekleta se vsake toliko vprašajo, kako je mogoče, da so skozi ta vhod nekoč zvlekli tudi ogromne hrastove čebre, v katerih od ponedeljka znova vre mošt. Tega ne zna pojasniti niti mama Nadja, ve pa, da je bil pri hiši vedno dober teran, in to še preden se je 17-letna iz bližnje Hruševice primožila k Pekovim.

Andreja v hramu FOTO: Brane Maselj
Andreja v hramu FOTO: Brane Maselj


Rada je delala na kmetiji, čeprav je bilo naporno, in bili so med zadnjimi v vasi, ki so še imeli krave. Pred dvema letoma, enkrat takrat, ko sta z Borisom slavila zlato poroko, je šla zadnja od hiše, ker Nadja po prometni nesreči ni bila več dovolj pri močeh za delo v hlevu. A ljubezen do dela ostaja in njene roke pridejo še kako prav, ko je grozdje varno spravljeno v temnem hramu.

Natanko na vsake štiri ure, podnevi in ponoči, točna kot ura, hodi mama Nadja ves teden ročno mešat goščo v štirih velikanskih čebrih, da pospeši alkoholno vrenje mošta. Opravilo ni brez nevarnosti, saj se pri tem kemičnem procesu sprošča ogljikov dioksid, plin, ki zmanjša koncentracijo kisika v zraku. In skoraj vsako leto je v Sloveniji v tem letnem času kakšen primer zastrupit­ve s plini v zidanicah oziroma vinskih kleteh.

Tudi letos se Nadja zato v hram odpravlja z obrazno masko in prižganim ventilatorjem, namestili so tudi klimatsko napravo, da se klet vsaj nekoliko prezrači. Pri tem jo vedno spremlja ena od hčera.

Iz čebrov bodo mošt prelili, potem ko bodo goščo stisnili v starinski leseni stiskalnici, v hrastove sode, kjer bo do konca povrel. Počakali bodo še do prvega vinskega razkisa, nato pa mlado vino pretočili v sodobne vinske cisterne. Na vsakem koraku te poti so pasti, zaradi katerih se lahko tudi dobra letina izpridi.

V vinogradu FOTO: Brane Maselj
V vinogradu FOTO: Brane Maselj


Na dan trgatve se leseni bdni šele polnijo s sladko goščo in ogromni sodi, ki jih je Andreja pred tem zatesnila s kletarskim voskom, potrpežljivo čakajo, da se napijejo tekočine, ki jo bo po običaju sveti Martin čez dober mesec spremenil v vino.
 

Praznik z orehovo potico


Teran ima seveda veliko obrazov, a klenost, ki postane včasih ostra kot kraška burja, je njegova najpogostejša značilnost. Izrazit in močan okus mu dajejo minerali, ki jih lačne korenine posrkajo iz rdeče kraške zemlje. Nikjer drugje ni takšne zemlje, nasičene z aluminijevimi in železovimi silikati, ki dajejo vinu značilen okus, zato je teran samo eden, in to kraški, pa četudi mu bruseljski birokrati to odrekajo.

Ko je grozdje zmleto, začne gošča vreti. FOTO: Brane Maselj
Ko je grozdje zmleto, začne gošča vreti. FOTO: Brane Maselj


Živičeve ženske in dobra dva ducata bendemačev se za te politične igre ne zmenijo dosti. Zanje je pomembno, da to nedeljo – edini dan v tednu, ko ni deževalo – vreme zdrži in bodo lahko obrali trte v Pekovi ogradi.

Pri vsem tem delu gre tudi za sprostitev in veselje do gibanja na prostem, kot nekakšen fitnes, razmišljajo na glas Živičeve. Enako zatrjujejo trgači – Lili in Janko, ki sta se z Živičevimi povezala prek sina Jureta, Ištvan, ki je tu s še tremi veterani vojne za Slovenijo, tovariši pokojnega Borisa, sosedje, Branko, še nekateri prijatelji in prijateljice ter sorod­niki –, čeprav se po osmih urah rezanja grozdja lahko le malokdo pohvali, da ga ne boli hrbet.

Tik preden pozno popoldne s kislega neba zarosi slaboten dež, pripelje Andreja s traktorjem še zadnje zabojčke grozdja pred vrata kleti. Družba zasede omizje na prostorni terasi in delo je več kot poplačano.

Pozno kosilo trgačev, potem ko je bila že opoldanska marenda s hobotnico v omaki svetovljanska, je namreč vrhunsko kulinarično doživetje: gobova in goveja juha, svinjska pečenka v jurčkovi omaki, puran na žaru, pražen krompir s sirom, dušeno zelje s papriko ter zelena in paradižnikova solata.

Panakota z gozdnimi sadeži je za sladico, mama Nadja pa je, kot običajno za »takšne praznike«, spekla orehovo potico in še nutellino za mlajše generacije. Trgači, prijatelji in sorodniki so prinesli tudi drobno pecivo, ocvirkovko in sirovo pito …

Ker k praznikom sodi dobro vino, je na mizi Pekov teran, ki so ga zaradi polnega okusa hvalili že pred drugo svetovno vojno. Nadja hrani porumenelo dopisnico iz časov italijanske zasedbe Primorske, ki jo je župnik Šček iz Avberja leta 1940 pisal hišnemu gospodarju, nonu Rudolfu. V verzih je med drugim napisal: »Kar se tiče vašega terana, je hitro moja sodba dana: v tem pogledu hvalim vas, vaš teran je eršte klas.«

Preberite še:

Komentarji: