V nadaljevanju preberite:
Z več kot dvajset tisoč kilometri je Kitajski zid ena najznamenitejših arhitekturnih stvaritev v zgodovini, vendar so le kratki odseki namenjeni turističnim obiskom. Ko se iz Pekinga usmeriš proti severu (ali proti severovzhodu in severozahodu), se počasi približuješ hribovitejši pokrajini, s tem pa tudi območju, kjer stoji nekaj najbolje ohranjenih delov Kitajskega zidu. Kmalu ga opaziš tudi s prostim očesom, saj se čez zeleno hribovito pokrajino počasi začne razpredati impresivno kamnito ožilje.
Z razdalje kakšnih sto metrov se zdi, da je kot ustvarjen za prijeten pohod in fotografiranje za spomin (in všečke na družbenih omrežjih), ampak korak za korakom in stopnico za stopnico jemlje sapo tudi ljudem z dobro kondicijo.
Sprva tega niti ne opaziš. Ko stopaš prek prvih stopnic, si še povsem pod vtisom pokrajine in kamnite stvaritve, toda vse bolj potne obleke in globoki vdihi kmalu potrdijo, da Kitajski zid ni bil ustvarjen za lahkotne sprehode.
Kvečjemu lahko postane celo ogrožajoč. Stopnice so vseh možnih velikosti, zato je treba pri kakšni narediti visok korak, pri kakšni drugi povsem nizkega, in hoja nima ustaljenega ritma. To samo po sebi ni nič posebnega, toda ker ljudje pri Kitajskem zidu nenehno gledajo naokoli in iščejo najboljši kader za fotografijo, kaj hitro napravijo korak v prazno in nesreča ni več daleč.
