Spominska lekcija

Bo vrnitev v normalnost zabrisala tudi lekcije, ki bi jih morali dojeti? Recimo o varljivi samoumevnosti vsega, kar dela naša življenja lepa in polna.
Fotografija: Kaj bo ostalo v našem spominu iz tega težkega obdobja?
FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Kaj bo ostalo v našem spominu iz tega težkega obdobja? FOTO: Blaž Samec/Delo

Malo čez polnoč je nedavno v moj telefon priletelo sporočilo: »Oprosti za pozno uro, sedimo s prijatelji in se ne moremo spomniti, kdaj smo bili za novo leto skupaj na Čatežu. Veš mogoče ti? Lp, B.«
Tako kot zunaj je bila tudi v moji glavi tema. Svetloba jutra, družinske konzultacije in zad­nja možnost, klic v sili, nas niso razsvetlili. Vsak od nas je znal obuditi kakšen detajl, le zanesljivega odgovora na uganko 'kdaj', nismo našli. Kaj se dogaja s tem presnetim spominom?!

Kam vas ponese vaš prvi? Nekoč mi je znanka pripovedovala, da njen najzgodnejši spomin sega skoraj na začetek njenega življenja, ko je še ležala v vozičku in so po nebu sem ter tja potovali beli oblaki. Res? Morda pa, saj je očitno, da se ljudje močno razlikujemo tudi glede naših sposobnosti pomnjenja in spominjanja.

A kolikor lahko obudim preteklost, je moj spomin že dolgo precej muhast. Še vem, da mi je prijateljica, s katero sva bili v otroštvu kot rit in srajca, vedno znala obnoviti, kaj smo se učili pri zgodovini pred recimo štirimi leti. Morda si je tudi izmišljevala, kar ji ne bi bilo čisto tuje, a dejstvo je, da ji nisem mogla oporekati, ker sem – pozabila. Res pa je tudi, da me niti ni kaj dosti brigalo.

Še po mnogih letih pa me večkrat osupne prijatelj, ki zmore kljub prekoračenemu abrahamu še vedno zelo natančno obuditi vrsto obskurnih dogodkov iz najstniških let. Očitno mu ne takrat ne danes ni ušel noben detajl, ker tudi danes ve recimo to, kakšno barvo majice so takrat imeli ljudje, ki jih omenja. Lahko bi še naštevala, pa bom raje molčala. Že nekaj časa se namreč nagibam k prepričanju, da je moj spomin ena od podedovanih lastnosti, ki bi jih z veseljem zavrnila. Ne mine namreč teden, da moja mama ne bi izrekla stavka: »Škoda, ker se ne spomnim, človek bi si res moral vse zapisati.«



Morda res, morda bi s tem dobili lažen občutek, da povsem obvladujemo svoje življenje in da nam ne bo nekega ne prav lepega dne preprosto spolzelo med prsti. Morda bi nam seznami, kdaj smo se s kom spoznali, kjer smo dopustovali, zakaj smo se tistega februar­ja skregali, nekakšna osebna in družinska kronologija dala lažen občutek, da lahko vsaj sami zase ustavimo čas. »Spomini so to, kar smo,« pravi eden od nevroznanstvenikov, ki se ukvarja z raziskovanjem tega zagonetnega področja. Nastajanje spomina pa je tudi biološki proces, in bolj ko se učimo, bolj se naši možgani spremin­jajo.

Morda pa je s spomini podobno kot s fotografijami. Ko zbledijo, ostane le še tisto, kar se je prefiltriralo skozi našo osebno zgodovino. Ne le dejstva, tudi občutki, ki se nam zbudijo ob pravih asociacijah. Spomniš se recimo dežnih kapelj, ki so neutrudno trkale na streho prikolice v poletnem Bohinju, spomniš se vonja snega, ki si se prvič v sezoni zapodil z Zvoha, spomniš se šuma norih valov na peščeni obali Sredozemlja. In spomniš se ljudi in trenutkov, ko si z njimi sklenil prijateljstva za zmeraj.

Pametni pišejo, pravijo, zato so pametni in pišoči na valovih pandemije že spisali naše skupne koronske memoare. Kakšne spomine nam bo zapustil virus? Si bomo čez leto ali dve še lahko priklicali občutke strahu, negotovosti, obupa, tudi osamljenosti, ki so nas preganjali v tem letu in pol? Bo vse skupaj prekrilo olajšanje, zdaj, ko se zdi, da se normalnost vendarle lahko vrne. Polne ulice in živahne terase niso več privid in marsikaj je videti tako, kot je bilo nekoč. Bo vrnitev v normalnost zabrisala tudi lekcije, ki bi jih morali dojeti? Recimo o varljivi samoumevnosti vsega, kar dela naša življenja lepa in polna. Je res dobro, da si ta čas ranljivosti čim prej izbrišemo iz spomina?

Komentarji: