Upokojena starša solita pamet moji družini
Nekdo je nekoč dejal, da so dobronamerni nasveti kot zunanji listi solate. Neuporabni.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Z družino živim v domačem kraju, v neposredni bližini svojih staršev. Vrsto let, ko sta bila še aktivna, hodila v službo, se posvečala drug drugemu in lastnim prostočasnim dejavnostim, smo se zelo dobro razumeli. Ker nista imela časa (bila sta precej aktivna tudi v različnih društvih), sem morala pogosto stisniti zobe.
Niti pri varovanju otrok niti kako drugače se nanju nisem mogla zanašati, ker sta zmeraj postavljala sebe in svoje hobije na prvo mesto. A se ne pritožujem. Tudi zaradi njunega »ne« smo postali bolj samostojni, zlasti otroka! Potem sta se upokojila in kar naenkrat imata 30 ur časa na dan! Zdaj sta ugotovila, da na svetu nista sama, da imata nekje še hčerko, zeta in dva vnuka. In po njunem je končno napočil tudi čas, ko nas lahko začneta vzgajati, se vtikati v naše življenje!
Mama mi, ker očitno ponoči ne more spati, pošilja sporočila, kaj bi bilo za nas dobro in kaj je nekje slišala, pa bi iz slišanega lahko tudi mi potegnili kakšne koristi. Sinova, ki študirata in pri tem sta zelo uspešna, sta deležna njenih očitkov, da ju fakulteta, ki sta jo izbrala, ne vzgaja v intelektualca. Z očetom se nenapovedana prikažeta in pričakujeta, da vse izpustim iz rok in se jima posvečam. Najhuje pa je, ker se o tem, kako smo zanikrni, pogovarja s svojo sestro in celo mojo taščo! Pa da ne boste dobili napačnega vtisa: starše imam zelo rada, zelo sta mi blizu, a tega, kar počneta zadnji dve leti, preprosto ne prenašam več. Nejka
Že takoj na začetku vas moram potolažiti: kdorkoli od nas bi se znašel na vašem mestu, bi se prav tako poskušal na vse mogoče načine izviti iz primeža preveč skrbnih in tečnih staršev (ali kogarkoli drugega), ki bi nam poskušali zlesti pod kožo in brez dovoljenja uravnavati naše življenje po svojih normah in pravilih. Še majhnim otrokom ni všeč, da jim kar naprej nekdo stoji za hrbtom in dirigira, daj to, daj ono, mar ne?
Zanimivo pa je, da so se starši prebudili šele po upokojitvi. Še sreča! Predstavljate si, da bi želeli vzeti krmilo vašega zakona v roke že, ko sta se z možem preselila na svoje! Marsikaj se da sklepati že iz podatka, da sta z upokojitvijo kar naenkrat imela preveč časa! Ta »imeti preveč časa« je lahko veliko breme! Ne le pri vaših starših, tudi sicer!
Roko na srce, res ne vem, kaj je pičilo vaše starše. Njunega ravnanja pri najboljši volji ne razumem. Mar ne drži, da z leti postajamo modrejši, imamo več izkušenj? Tudi zato bi pričakovala, da sta se česa naučila v življenju. Vsaj morala bi se!
Ob vašem pismu sem se spomnila enega od bridkih prizorov iz filma, ki sem ga nedavno gledala na televiziji. Neko mamo so zaradi trpinčenja otrok pripeljali pred sodnika, in ko jo je vprašal, zakaj jih je tepla, je odgovorila: »Samo zaradi silne ljubezni, samo zato.«
Kar stisnilo me je pri srcu! Vas starši sicer ne tepejo v fizičnem smislu, vas pa obilo tepejo na čustvenem področju, kar je enako hudo, če ne še huje. Že to je težko prenašati, da se vsak obisk sprevrže v pridiganje in moraliziranje, da pa se potem mama spravi še na telefon in sorodstvu razlaga, kako nemogoči ste, je skregano s starševsko ljubeznijo! O razgaljanju medsebojnih odnosov na družbenih omrežjih pa ne bom izgubljala besed!
Če mene vprašate, ste naredili največjo napako že prvič, ko so se starši, predvsem mama, neprimerno obnašali. Ja, vem, vem, bili ste v šoku ali pa ste popustili prastari mantri, da imajo starši zmeraj prav, ne glede na to, kaj storijo. Sklonili ste glavo in umolknili, v sebi trpeli in upali, morda bo pa naslednjič bolje. Ni bilo. Morali bi povzdigniti glas in postaviti meje, in to z enako pravico, kot jih postavi ženska, če jo partner maltretira!
Če bi takrat ravnali drugače, se odločno, argumentirano in brez popuščanja pogovorili, bi naslednjič tudi starši dvakrat premislili, ali naj se še naprej zaletavajo v zid ali raje počakajo, da se vrata odprejo. Zelo slaba je tudi druga možnost, ki jo omenjate: da bi z njimi pretrgali vse stike. Morda bi se te skrajnosti oprijeli šele tedaj, ko ne bi šlo drugače.
Na primer, če bi se vam zaradi neubogljivosti – četudi ste hčerka edinka – sami odpovedali in vas črtali iz svojega življenja. Staršev, ki storijo ta zelo dokončni korak, in to zgolj zato, ker se otrok upira njihovemu vplivu in komandi, ni tako malo. Bodite boljši, poskušajte ravnati razumno in s srcem! Kaj pa, če so bili starši le navajeni, da ste bili zmeraj pridni in kimajoči? In so tudi zato počeli, kar opisujete?
Ko nastanejo razprtije med dvema generacijama, se običajno postavim na stran mladih. Zakaj? Zato, ker menim, da bi morali biti starejši, ki so si z leti nabrali tudi veliko izkušenj, prav zaradi njih razumnejši, bolj tolerantni. Vedeti bi že morali, kje so meje, prav tako bi jim moralo biti kristalno jasno, da se v življenje potomcev nimajo kaj vtikati, razen seveda, ko in če gre za biti ali ne biti.
Mladi se šele učijo preživetvenih in drugih življenjskih veščin in zaradi tega pogosto delajo napake. Tudi jaz sem jih in tisti pred menoj prav tako! Zaradi napačnih odločitev kdaj pademo na kolena, se pri tem ranimo, trpimo. Če ni potolčenih kolen, ni izkušenj, če ni izkušenj, nas modrosti praviloma zaobidejo, verjemite!
Nekdo je nekoč dejal, da so dobronamerni nasveti kot zunanji listi solate. Neuporabni. To še zlasti velja, če z njimi zalagamo svoje potomce na način, ki se mu reče pametovanje, sitnarjenje, nepotrebno očitanje! Zaradi takšnih zdrah v slogu, kdo bo koga, največkrat trpijo vnuki, ki so prikrajšani za druženje s starimi starši. Ne počnimo tega, za božjo voljo!
Vsem babicam in dedkom polagam na srce: obiskujte svoje otroke, a se prej napovejte! Če vam bodo ob obisku postregli z navadnimi, kupljenimi keksi, kaj potem! Morda pa ta mladi niso imeli časa za sukanje po kuhinji, morda so ta čas raje porabili za otroke, za drug drugega. Nikoli ne boste izvedeli, če jih ne boste objeli in se z njimi na topel in srčen način pogovorili. Upam, draga Nejka, da se bodo spremenili tudi vaši medsebojni odnosi. Če se to ne bo zgodilo, se bojim, da so vaši starši zgrešili srečanje z modrostjo, ki pravi, da v nesmiselnih prepirih največ izgubijo prav oni.
Niti pri varovanju otrok niti kako drugače se nanju nisem mogla zanašati, ker sta zmeraj postavljala sebe in svoje hobije na prvo mesto. A se ne pritožujem. Tudi zaradi njunega »ne« smo postali bolj samostojni, zlasti otroka! Potem sta se upokojila in kar naenkrat imata 30 ur časa na dan! Zdaj sta ugotovila, da na svetu nista sama, da imata nekje še hčerko, zeta in dva vnuka. In po njunem je končno napočil tudi čas, ko nas lahko začneta vzgajati, se vtikati v naše življenje!
Mama mi, ker očitno ponoči ne more spati, pošilja sporočila, kaj bi bilo za nas dobro in kaj je nekje slišala, pa bi iz slišanega lahko tudi mi potegnili kakšne koristi. Sinova, ki študirata in pri tem sta zelo uspešna, sta deležna njenih očitkov, da ju fakulteta, ki sta jo izbrala, ne vzgaja v intelektualca. Z očetom se nenapovedana prikažeta in pričakujeta, da vse izpustim iz rok in se jima posvečam. Najhuje pa je, ker se o tem, kako smo zanikrni, pogovarja s svojo sestro in celo mojo taščo! Pa da ne boste dobili napačnega vtisa: starše imam zelo rada, zelo sta mi blizu, a tega, kar počneta zadnji dve leti, preprosto ne prenašam več. Nejka
Preberite tudi:
Hčeri me samo še izkoriščata
Vnuka se znašata nad mlajšo sestrico
Že takoj na začetku vas moram potolažiti: kdorkoli od nas bi se znašel na vašem mestu, bi se prav tako poskušal na vse mogoče načine izviti iz primeža preveč skrbnih in tečnih staršev (ali kogarkoli drugega), ki bi nam poskušali zlesti pod kožo in brez dovoljenja uravnavati naše življenje po svojih normah in pravilih. Še majhnim otrokom ni všeč, da jim kar naprej nekdo stoji za hrbtom in dirigira, daj to, daj ono, mar ne?Hčeri me samo še izkoriščata
Vnuka se znašata nad mlajšo sestrico
Zanimivo pa je, da so se starši prebudili šele po upokojitvi. Še sreča! Predstavljate si, da bi želeli vzeti krmilo vašega zakona v roke že, ko sta se z možem preselila na svoje! Marsikaj se da sklepati že iz podatka, da sta z upokojitvijo kar naenkrat imela preveč časa! Ta »imeti preveč časa« je lahko veliko breme! Ne le pri vaših starših, tudi sicer!
Roko na srce, res ne vem, kaj je pičilo vaše starše. Njunega ravnanja pri najboljši volji ne razumem. Mar ne drži, da z leti postajamo modrejši, imamo več izkušenj? Tudi zato bi pričakovala, da sta se česa naučila v življenju. Vsaj morala bi se!
Ob vašem pismu sem se spomnila enega od bridkih prizorov iz filma, ki sem ga nedavno gledala na televiziji. Neko mamo so zaradi trpinčenja otrok pripeljali pred sodnika, in ko jo je vprašal, zakaj jih je tepla, je odgovorila: »Samo zaradi silne ljubezni, samo zato.«
Kar stisnilo me je pri srcu! Vas starši sicer ne tepejo v fizičnem smislu, vas pa obilo tepejo na čustvenem področju, kar je enako hudo, če ne še huje. Že to je težko prenašati, da se vsak obisk sprevrže v pridiganje in moraliziranje, da pa se potem mama spravi še na telefon in sorodstvu razlaga, kako nemogoči ste, je skregano s starševsko ljubeznijo! O razgaljanju medsebojnih odnosov na družbenih omrežjih pa ne bom izgubljala besed!
Če mene vprašate, ste naredili največjo napako že prvič, ko so se starši, predvsem mama, neprimerno obnašali. Ja, vem, vem, bili ste v šoku ali pa ste popustili prastari mantri, da imajo starši zmeraj prav, ne glede na to, kaj storijo. Sklonili ste glavo in umolknili, v sebi trpeli in upali, morda bo pa naslednjič bolje. Ni bilo. Morali bi povzdigniti glas in postaviti meje, in to z enako pravico, kot jih postavi ženska, če jo partner maltretira!
Če bi takrat ravnali drugače, se odločno, argumentirano in brez popuščanja pogovorili, bi naslednjič tudi starši dvakrat premislili, ali naj se še naprej zaletavajo v zid ali raje počakajo, da se vrata odprejo. Zelo slaba je tudi druga možnost, ki jo omenjate: da bi z njimi pretrgali vse stike. Morda bi se te skrajnosti oprijeli šele tedaj, ko ne bi šlo drugače.
Na primer, če bi se vam zaradi neubogljivosti – četudi ste hčerka edinka – sami odpovedali in vas črtali iz svojega življenja. Staršev, ki storijo ta zelo dokončni korak, in to zgolj zato, ker se otrok upira njihovemu vplivu in komandi, ni tako malo. Bodite boljši, poskušajte ravnati razumno in s srcem! Kaj pa, če so bili starši le navajeni, da ste bili zmeraj pridni in kimajoči? In so tudi zato počeli, kar opisujete?
Ko nastanejo razprtije med dvema generacijama, se običajno postavim na stran mladih. Zakaj? Zato, ker menim, da bi morali biti starejši, ki so si z leti nabrali tudi veliko izkušenj, prav zaradi njih razumnejši, bolj tolerantni. Vedeti bi že morali, kje so meje, prav tako bi jim moralo biti kristalno jasno, da se v življenje potomcev nimajo kaj vtikati, razen seveda, ko in če gre za biti ali ne biti.
Mladi se šele učijo preživetvenih in drugih življenjskih veščin in zaradi tega pogosto delajo napake. Tudi jaz sem jih in tisti pred menoj prav tako! Zaradi napačnih odločitev kdaj pademo na kolena, se pri tem ranimo, trpimo. Če ni potolčenih kolen, ni izkušenj, če ni izkušenj, nas modrosti praviloma zaobidejo, verjemite!
Nekdo je nekoč dejal, da so dobronamerni nasveti kot zunanji listi solate. Neuporabni. To še zlasti velja, če z njimi zalagamo svoje potomce na način, ki se mu reče pametovanje, sitnarjenje, nepotrebno očitanje! Zaradi takšnih zdrah v slogu, kdo bo koga, največkrat trpijo vnuki, ki so prikrajšani za druženje s starimi starši. Ne počnimo tega, za božjo voljo!
Vsem babicam in dedkom polagam na srce: obiskujte svoje otroke, a se prej napovejte! Če vam bodo ob obisku postregli z navadnimi, kupljenimi keksi, kaj potem! Morda pa ta mladi niso imeli časa za sukanje po kuhinji, morda so ta čas raje porabili za otroke, za drug drugega. Nikoli ne boste izvedeli, če jih ne boste objeli in se z njimi na topel in srčen način pogovorili. Upam, draga Nejka, da se bodo spremenili tudi vaši medsebojni odnosi. Če se to ne bo zgodilo, se bojim, da so vaši starši zgrešili srečanje z modrostjo, ki pravi, da v nesmiselnih prepirih največ izgubijo prav oni.
