V deželi Avsenikov nastajajo glasbila 21. stoletja

Marsikateri kitarist se sreča s tem, da mu nobena kitara ne ustreza. Gorenjec Rok Drobun jih je zamenjal kakšnih dvajset, preden se je odločil. Ne, da bo vrgel kitaro v koruzo, ampak da bo vzel stvari v svoje roke. Da si bo naredil glasbilo dobesedno po svoji meri. In to ne takšno, kot so kitare ponavadi, iz lesa, ampak iz karbonskih oziroma po slovensko ogljikovih vlaken. Eksotični material sicer uporabljajo predvsem v letalski, vesoljski in avtomobilski industriji ter pri izdelavi vetrnic za vetrne elektrarne.

Da si kitarist sam izdela kitaro, je redko. Vendar obstaja primer zelo znanega kitarista, ki si je glasbilo izdelal sam. To je Brian May iz legendarne britanske rock skupine Queen. Skupaj s očetom je sredi 60. let prejšnjega stoletja izdelal kitaro Red Special. Uporabljal jo je ves čas, tudi v času njihove največje slave skupine v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. In jo uporablja še danes, ko z bobnarjem Rogerjem Taylorjem iz originalne zasedbe in najetimi glasbeniki ter grli prodajata staro slavo Queenov, čeprav je kitara stara več kot 55 let.

Mayjevo zgodbo Drobun seveda pozna, saj je Queen ena njegovih priljubljenih skupin. Vendar je Brian May z očetom pred več kot pol stoletja naredil zelo tradicionalno električno kitaro, Drobunove pa so nekaj povsem drugega. Kitare za 21. stoletje.

Najprej vrat

Za izdelavo svojega inštrumenta se je odločil, ker ga je pri vseh kitarah nekaj motilo. Na primer to, da imajo pretežko glavo. Za tiste, ki se ne spoznamo na kitare – to je del, kjer so vijaki, na katere so pritrjene strune, s privijanjem in odvijanjem katerih se glasbilo uglasi.

Drobuna je motilo tudi, da so občutljive na vlago. Ker je les, osnova tako za akustične kot električne kitare in vse vmes, naravni material, se v različno vlažnih okoljih obnaša različno. Enako je z obnašanjem pri različnih temperaturah. Čeprav je torej kitara na videz nespremenljiva stvar, je njen zvok precej odvisen od čisto banalnih vremenskih razmer.

Mogoče najpomembnejši razlog, da se je lotil izdelave, pa je bilo, da ima za kitarista precej kratke prste. Zato je potreboval ožji vrat kitare – del med glavo in trupom –, kar pomeni, da je tudi bolj krhek. Ker mora vrat prenašati kar velike sile napetih strun, je ugotovil, da bo moral za primeren vrat poskrbeti kar sam. Se pravi, da ga bo moral izdelati sam. Najprej je namreč hotel narediti samo vrat, ne celega instrumenta.

Prva izbira je bil seveda les, tako kot pri vseh drugih milijonih kitar tega sveta. Najprej je razmišljal, da bi za večjo trdnost lepil skupaj furnirje. Raziskoval je tudi, kateri les bi se najbolje upiral sili napetih strun. In o votlem kovinskem vratu kitar, kakršne so izdelovali v 60. letih prejšnjega stoletja, vendar se niso uveljavili. Na koncu je pred 12 leti ugotovil, da bo najprimernejši karbon, ogljikova vlakna.



Najprej je torej hotel narediti samo vrat, s katerim bi potem šel k proizvajalcu kitar, da bi mu izdelal še trup. Vendar je med nastajanjem vratu, za katerega je moral najprej narediti lesen model in potem še kalup, dobil toliko izkušenj, da je vse bolj razmišljal o celotnem glasbilu. »Odločil sem se, da bom tehnologijo prenesel tudi na trup kitare,« je povedal Drobun.

Letalske izkušnje

Ogljikova vlakna so primerna zato, ker so veliko trdnejša kot les in niso občutljiva na nihanja temperature in vlage. Spremembe v temperaturi in predvsem vlagi med poletjem, ko je v zraku več vlage, in zimo, ko je zrak bolj suh, po Drobunovih izkušnjah sčasoma vplivajo na spoje v leseni kitari.

Ker so ogljikova vlakna dokaj eksotičen material, je jasno, da se je z njimi moral srečati že kdaj prej, saj drugače najbrž sploh ne bi pomislil nanje. Izšolal se je sicer za turističnega tehnika, vendar ni nikoli delal v turizmu. Ker je navdušen nad letalstvom, si je zaposlitev našel na servisu jadralnih letal v Nemčiji in pri izdelavi kalupov za dele motorjev, kot so vilice, blatniki in okvirji. Tam veliko uporabljajo kompozitne materiale in pri kalupih steklena vlakna, zato so mu te izkušnje prišle še kako prav pri izdelavi kalupov za kitare in samih kitar.



Seveda ni šlo vse zlahka. Za izdelavo lesene kitare – sam igra in izdeluje tako imenovane archtop jazz kitare, ki imajo namesto ravnega zgornjega in spodnjega dela trupa rahlo izbočenega, podobno kot violina, takoj prepoznavne pa so tudi po dveh odprtinah v obliki črke f na trupu – obstaja kup literature, za karbonske pač ne. Zato je preizkušanje trajalo kar precej časa. Naredil je prvi trup. Ko je ugotovil, da ni dober, je preizkušal naprej, dokler ni dosegel tistega, kar je hotel. »Preden je kitara zvenela tako, kot mora, sem naredil kar nekaj trupov,« se »šole« spominja Drobun.



Dosti mu je pomagal industrijski oblikovalec iz Radovljice Primož Černe – iz Radovljice je tudi Drobun, delavnico pa ima v Cerkljah na Gorenjskem –, ki je iz ogljikovih vlaken izdelal violino. Sodeloval je predvsem pri tem, kako udejanjiti tehnične zahteve inštrumenta.

Prvo kitaro, ki je zvenela tako, kot mora, je Drobun naredil januarja 2014. Takrat je imel s tehniko izdelave že toliko izkušenj, da je preizkušal samo še, kako na zvok vpliva posamezna sprememba. Zdaj tehniko obvlada že tako »v nulo«, da lahko izdela kitaro s točno takšnim zvokom, kot si ga zaželi kupec.

Naredil je tudi več karbonskih vratov za električne kitare. Težava lesenih je, da je del, kjer se stikata vrat in glava, pri njih zelo občutljiv in se hitro zlomi. Pri karbonski različici, pri kateri je cel del od trupa naprej izdelan in enega – zelo trdnega – kosa, ta težava odpade. Trupe električnih kitar delajo večinoma iz lesa, lahko pa na primer tudi iz materiala, ki je znan pod ponarodelim imenom pleksisteklo, čeprav gre v bistvu za plastiko. Ker pri električnih kitarah zvok ni odvisen od resonančnih lastnosti trupa, ampak od magnetov, Drobun meni, da ni nobenega pametnega razloga, da bi trup izdelovali iz karbona. Bil bi samo nepotreben dodaten strošek.

Posel

Drobun izdeluje archtop kitare debeline od štiri do devet centimetrov. Načeloma so najbolj primerne za igranje jazza, vendar je predvsem tanjše mogoče uporabiti tudi pri drugih vrstah glasbe. Morda je ta oblika manj primerna le za igranje metala in hard rocka.

V preteklosti, ko še ni bilo ojačevalcev, so morale biti kitare zelo glasne, da so v velikih zasedbah prišle do veljave, in tovrstne kitare imajo zelo močan zvok. Seveda je danes tudi večina archtop kitar opremljenih z magneti. Vseeno imajo Drobunove zaradi votlega trupa zelo specifičen zvok – drugačen od električnih s praviloma polnim trupom – tudi prek magnetov in ojačevalca. Drobun sicer uporablja magnete butičnih izdelovalcev; prepričan je, da so boljši od množične produkcije, in tudi izdelajo jih povsem po specifikacijah kupca. Seveda pa je mogoče na kitare igrati tudi akustično. Karbonske so celo glasnejše od lesenih.

Od leta 2014 je Drobun izdelal 25 kitar iz ogljikovih vlaken. Ker gre za eksotičen in zato drag material, njegove kitare seveda niso poceni. Pa ne samo zaradi materiala. Mladi Gorenjec namreč dela po naročilu, po željah vsakega kupca posebej in ročno. Vsaka njegova kitara pod blagovno znamko Fibertone je unikat. V celoti jo izdela sam, kar zahteva najmanj 200 ur dela, včasih tudi precej več. Že 200 ur pa je tako na oko za precej več kot mesec povprečnih osemurnih »šihtov«.

Tudi pri materialih je Drobun izbirčen. Ogljikova vlakna so v obliki tkanine in ne kupuje jih pri kakšnih sumljivih ponudnikih, ampak od vrhunskih proizvajalcev v Nemčiji. Vse, kar uporablja pri izdelavi, ima certifikate, da je primerno za uporabo v letalski industriji.

Prvi kupec njegove kitare je bil njegov prijatelj. Ko je preizkusil prvo dokončano, je tudi sam hotel imeti podobno. Tako je Drobun dobil potrditev, da je na pravi poti in da ima izdelek, primeren za trg.

Zanimivo je, da je večina Drobunovih kupcev iz tujine. Kitara pač ni izdelek, ki bi ga kupili na lepe oči, vsak kupec bi jo seveda rad preizkusil, kako zveni. Posebno če stane od 2400 evrov naprej. Zato je Drobun zelo ponosen, da so mu kupci pripravljeni plačati toliko za inštrument, na katerega še niso igrali. Z njimi se vse, od specifik glede igranja do barve, dogovori po elektronski pošti ali facebooku.



Posebno zanimiva je zgodba z naročnikom iz ameriške zvezne države New Jersey. Zeleno glasbilo ga je očitno tako prevzelo, da je hotel spoznati še izdelovalca, zato je Drobunu plačal letalsko vozovnico, da mu je kitaro dostavil osebno. Nekemu drugemu Američanu jo je odnesel, ko je bil na službenem potovanju v Amsterdamu. Tudi ta je bil navdušen, saj je naročil še eno za prijateljico kitaristko Sierro Ferrell – za katero misli, da bo uspešna – iz Nashvilla v zvezni državi Tennessee, znanem kot svetovna prestolnica country glasbe. To kitaro Drobun izdeluje zdaj in morda bo tudi to osebno dostavil na drugo stran Atlantika.


 

Zakaj les?

Opaža sicer, da najboljših inštrumentov nimajo profesionalci, kot bi pričakovali, ampak polprofesionalni glasbeniki ali preprosto ljubitelji kakovostnih glasbil. Zakaj je tako, si ne zna razložiti. »Ker poklicni glasbeniki pogosto potujejo, se morda bojijo, da bi poškodovali drago glasbilo. Pri klasičnih kitarah iz lesa, če padejo na tla, se pogosto odlomi glava. Pri karbonskih kaj takega skoraj ni mogoče. Poleg tega sem naredil tudi sestavljivo kitaro, pri kateri se lahko vrat loči od trupa in se lahko potem kovček z njo pospravi v prekat za prtljago nad sedeži v letalih,« pravi Drobun.



Ker je izdelovalec kitar iz ogljikovih vlaken prepričan, da takšna glasbila niso samo bolj vzdržljiva od klasičnih, ampak imajo tudi boljši in zaradi nespremenljivosti materiala konstantnejši zvok, je seveda povsem na mestu vprašanje, zakaj je ogromna večina instrumentov še vedno iz lesa. »Verjetno gre za trdno zakoreninjeno predstavo, da mora biti kitara iz lesa, za tradicijo. Vendar ne vidim nobenega pravega razloga, da ne bi izkoristili vseh potencialov sodobnih materialov,« razmišlja inovativni mladi Gorenjec.