V imenu očeta in sina in gorskega duha: od Tomovega sina do Aleša
Z Alešem Česnom o rodovnem alpinističnem drevju, o prenapihovanju svetih gralov, o naporih, ki žrejo telo ...
Odpri galerijo
V severnem ostenju Latoka FOTO: Luka Stražar
Aleš Česen, leta 2015 prejemnik zlatega cepina za izjemne alpinistične dosežke, je letošnjega avgusta z Lukom Stražarjem in Britancem Tomom Livingstonom osvojil vrh karakorumskega sedemtisočaka Latoka. Sin Toma Česna, včasih še zdaj, ko jih ima 36, in je vrhunski alpinist.
Dva brata sva in z Nejcem sva skupaj začela športno plezati. Kar pomnim, smo namesto na morje hodili v južno Francijo, Nemčijo, v skalo. Čez kakšno sem se prikotalil že, ko sem imel približno šest let. Malo bolj zares sem začel plezati pri desetih. Brat je tri leta mlajši. Sčasoma sva plezala z očetom.
Bila je, no, primorana, če smo šli na izlet, seveda plezat, se je malo navezala. Z Nejcem pa sva veliko športno plezala, začela tekmovati, na mednarodni ravni. V začetku srednje šole, ko je prišla puberteta, se mi je zdelo, da sem se plezanja prenažrl, sem po malem nehaval, proti koncu srednje šole pa spet začel, ampak v gorah, odkril sem hribe, na začetku čisto sam. Seveda sem bil iz takega okolja, vsi prijatelji, znanci, ki so prihajali v bajto, so bili plezalci, pogovarjali so se o plezanju, jaz pa sem poslušal.
Verjetno so bile, ampak te okolje potegne …
Sploh ne, v nič naju ni silil, imela sva pozitivno spodbudo, tudi če bi treniral košarko ali kaj drugega.
Teoretično, pa tudi v resnici, ampak če vse življenje, otroštvo, gledaš in vidiš eno stvar, v bistvu tudi teoretično nimaš izbire. Čeprav sva bila z Nejcem povsem svobodna, res nikoli ni bilo nobenega pritiska. Kar vidim danes, ne samo v športu, to so izjemni pritiski staršev na otroke …
Gotovo ne.
Kot otrok sem vedel, da ves čas nekaj pleza, kaj točno počne, pa ne. Vrhunec njegovih alpinističnih podvigov je bil, ko sem bil star med šest in devet let in nisem imel pojma, za kaj gre.
Odvisno, kaj je s tem mišljeno. Nisva imela ekstremnih ambicij, plezala sva spodobne stvari v naših hribih. Na primer Čopov steber, ki ni najbolj reprezentativen, a najbolj znan primer. Plezala sva tudi pozimi, največ o zimskem alpinizmu sem se naučil od njega. Saj je vedno malo delikatno, a pozimi potrebuješ malo več tiste intuicije, izkušenj.
Popolnoma enaka in sva v bistvu, ko sva se osamosvojila, največ skupaj plezala.
Veliko ljudi je mislilo, da je Nejc po Zaplotniku, jaz pa po Kunaverju, a starši so rekli, da to ne drži.
Od vpisa v alpinistično šolo, čeprav sem jo imel doma. Star sem bil 18 let, v hribih pa sem začel plezati leto, dve prej.
Saj še vedno jamramo. V Sloveniji se da preživeti, ne najlaže, pred desetimi leti se verjetno ni dalo, jaz sem začel leta 2011, takoj v francoskih in švicarskih Alpah, in če si kolikor toliko dober vodnik, kar se hitro pokaže, imaš dela več, kot bi si želel. Zdaj vse več delam doma in manj v tujini, vodim v Alpah, v najširšem pomenu.
Vzor zagotovo. Tekmec, za to bi moral na psihoanalizo, tega ne vem.
Mislim, da ne.
… šlo je za nacionalni ponos, zdaj pa je vse bolj razdrobljeno. Ne samo medijsko, tudi praktično.
Mogoče, ampak nikoli se nisem ubadal s tem. Dostikrat sem bil sin od Toma, ne Aleš, še vedno sem včasih. Me ne moti, drži pa.
Če sem jaz zavil desno, je on levo, dolgo sva skupaj plezala, na zadnji odpravi leta 2008, potem sem se tudi jaz za krajši čas odmaknil od odpravarstva, on je doštudiral in nehal plezati.
To je zelo kompleksno, čeravno me niso vzgajali v alpinista, sem to okolje požiral, saj če bi se oče potapljal, bi se tudi jaz. Verjetno pa so geni toliko posredi, da vsaj nisem bil antitalent.
Zelo odvisno od namena. Konkretno, ko smo bili na Latoku, je bilo lepo, ampak lepote nismo toliko videli …
Ki smo si jo sami zadali. In smo imeli pred očmi bolj problem kot neko estetiko. Tudi ko greš za trening v hribe, do konca, ni lepote, le švic in boleče noge, na daljših turah, 12 ur, ko si na nižjih vrtljajih, pa doživljam hribe tudi z estetskega vidika. Iskreno.
Takrat ni nobene lepote. Imam malo takšnih, se pa najdejo, sem se včasih že vprašal, kaj mi je tega treba, saj bi bil lahko v Ljubljani v pisarni.
V glavnem zaradi ljudi. Tudi ko si v nevarnosti, ko sekajo strele, si na izpostavljenem grebenu šele popoldne zaradi strank, sam bi bil že ob 11. uri dol. Ampak to je šiht.
Je drugače. Če vodim, je izjemna odgovornost, pa sam sem v petih minutah 300 metrov nižje, če je teren lahek, gosta pa ne morem pustiti in se vrniti ponj, ampak sem z njim na vrvi in v petih minutah ne prideva daleč. Zato moraš biti malo bolj zajec, kadar si v hribih z gosti.
Alpe, Himalaja, Severna Amerika, Aljaska, Kanada, Indija, Islandija.
Kamniške Alpe.
Velikokrat se zalotim, da najbolj uživam v domačih hribih, brez posebnih ambicij, neobremenjen, ko grem le dan zabit. Vsakič, ko greš daleč, pa hočeš to sebi upravičiti, si pod pritiskom.
Jasno, to je normalno v tako visokih hribih.
Ja, Grošelj z osemtisočaki nikakor ne more iz svoje kože.
V višini, količini kisika, višji ko je hrib, dlje boš tam, več možnosti je, da boš ostal praznih rok, počasnejši si. Vrhunec alpinizma so visoki hribi, a kaj so to visoki hribi? Za Grošlja so osemtisočaki, to je jasno. To je malo hecna izjava, ampak v njegovem slogu.
Mogoče na sedem-. Če bi Latok postavili tisoč metrov više, bi se močno poznalo. A k čemu stremeti kot alpinist, je stvar posameznika. Nabiranje osemtisočakov po najlažjih pristopih ni vrhunski alpinizem.
… ja, ni več. Že nekaj desetletij, tako je.
Ja, to je gotovo fora, kar sta dosegla z Nives Meroi. Sicer pa, plezati tehnično zahtevne smeri na osemtisočakih je vrhunsko, bolj kot na sedemtisočakih, a više ko greš, mora biti malo manj zahtevno, da sploh zmoreš.
Če ne upoštevam denarja, pa če bi imel motivacijo – če rečem tri, je morda preveč. Ker telo na tej višini žre samo sebe, ne več maščob, ampak mišice, ker ni toliko kisika, dol prideš s pol mišic, če malo pretiravam. Potrebuješ vsaj mesec regeneracije, da se vrneš ne na prejšnjo raven, ampak raven, da lahko spet začneš resno trenirati. Trije vzponi na leto bi šli morda dve, tri leta, več po moje ne.
Ponavadi imaš eno možnost.
Ne vse, ampak veliko in jo je treba pohvaliti, ne samo zdaj, ampak nasploh. Ni več kot nekoč, ko so bile nacionalne odprave, oče mi je povedal, da ni dal dinarja za odprave, denarja je manj, ampak še vedno toliko, da bistveno olajša projekt.
V mojem primeru sponzorji, včasih pa tudi lasten denar.
Ja, tega se z grenkobo zavedam. To je črna plat vsega.
Otroci bi imeli to pravico. Enemu vzponu bi se verjetno odpovedal, za vse življenje pa težko. Odvisno, za kakšne razloge bi šlo. Če bi šlo za prazno pogojevanje, bi šel na goro, če bi kdo zbolel, pa je jasno, da bi ostal doma.
Razmišljam, a ne na način, da bi me bilo strah, ampak da se zavedam, da moram storiti vse, da ne bo nesreče, da pa je vse mogoče. Morda pa se tolažim, da se potem tudi v avto ne bi smel usesti. Ali je to upravičen razlog, da počnem, kar počnem, bi moral kak statistik izračunati. A statistika pri alpinističnih nesrečah je nemogoča, ker je tega premalo in ker smo si med seboj tako različni. Sprašujem se, kako varno plezam, kako sam sebe vidim in kako me vidijo drugi, koliko si lažem, da sem boljši v odločitvah, da reagiram drugače kot drugi. Verjamem, da sem sebi varen plezalec. Zdaj bo kdo rekel, da varnega alpinista ni, ker potem tega ne bi počeli.
Zagotovo.
Preveč rad živim, da bi se odpovedal takemu življenju.
No ja. Če se vrneva malo nazaj, v gorah vidim veliko ljudi, za katere bi bilo res bolje, da tega ne bi počeli. Alpinistov, a ne samo njih, ljudi v hribih.
Ja, kolikor vem, je bilo veliko pretiravanja.
Izrazi, kot so sveti gral, so problem medijev. Ne naš. Totalno napihovanje. Če je to sveti gral, jih je veliko.
Včasih sem to verjel, zdaj nisem več prepričan. Kaj je sploh šport?
Potem to ni šport.
Ja, hoče se ga meriti, a v resnici so zadeve nemerljive, s to nagrado ali brez, ker je vse tako relativno.
Pomeni mi v povezavi z načinom mojega preživljanja, verjamem, predvsem zaradi te nagrade sem dobil solidno pogodbo s sponzorjem, ki me zdaj podpira. V tem smislu je super.
Ne bom rekel, kot bi kdo drug, da je totalen drek. To je fajn za promocijo, ne mene, ampak alpinizma, lažje napraskaš denar za Pakistan. Če ga zdaj dobimo, bo super, če ne … komot ga dobimo in komot ga ne dobimo. Vzpon ne bo zgubil vrednosti.
Jaz sem malo manj čustven človek, zgoraj ne sme biti prevelike evforije, sploh na zahtevni gori, kot je Latok, ker je cilj spodaj, in dejansko je bilo malo kričanja, nič pretresljivega, šele ko smo se dotaknili ledenika. Do zadnjega metra smo bili na vrvi, če bi se 20 metrov pred ciljem kaj zgodilo, bi bilo usodno. Tega smo se zavedali. Priti s hriba je lahko bolj zahtevno, ne fizično, kot splezati gor. Navzdol si hitrejši, a tudi hitreje narediš napako, manj razmišljaš, moral pa bi bolj.
Je, gotovo, pa ne med vsemi, vsaka stvar pa se lahko napihne ali ne.
Prva napaka je bila naša, povzročili smo zmedo, kje smo plezali, neupravičeno so vsi mislili, da smo šli po severnem grebenu naravnost gor, vendar zaradi tega, ker je bila naša informacija preskopa. Ker smo se ukvarjali s seboj, ne z mediji. Nikdar nismo govorili o osvojitvi vrha po severnem razu, ampak smeri v severnem ostenju. Nismo pa na široko razlagali, kaj je naš cilj.
… to še nikomur ni uspelo. To smo naredili. In se varno vrnili. Velika večina tako imenovanih strokovnih medijev pa je pisala, da smo si želeli severni raz. Še enkrat, ves čas smo nameravali desno na sedlo, kar je najbolj varna, logična linija. To je bil naš motiv. Prva izbira, drugo nas ni zanimalo.
Ni. Vedelo naj bi se, kaj je alpinizem, vedelo, kaj, če malo pretiravam, turizem, vzpon na Everest kot stranka, ko imaš vse na pladnju. To pravim, čeprav se z vodništvom preživljam.
Gorništvo pa je tudi, ko se vse počne z dodatnim kisikom, z vnaprej pripravljenimi tabori, fiksnimi vrvmi.
Ja, letos so, eden naših alpinistov bi rekel, posilili tudi K2, iz tujine so uvozili šerpe in vso logistiko z Everesta preselili na K2, šerpe so opremili celo goro. Ki je sicer zahtevnejša od Everesta, ampak če hodiš ob fiksnih vrveh, je, kot bi hodil na Triglav, to niso navpične stene, pa nočem biti žaljiv, s kisikom, brez tovora. Ni povsem lahko priti gor, a to ni alpinizem. Je telesni napor.
Sem bil na vrhu Broad Peaka, pred dvema letoma, z Lukom Lindičem, ampak to je bila aklimatizacija za nižji Gašerbrum IV. Kjer pa sva se obrnila na severnem vrhu, na glavnega nisva prišla. Zaradi vremena. Me mikajo osemtisočaki, a ne, da bi nanje hodil, na Broad Peak sem šel kot prilagajanje na višino. Čeravno sva z Lukom, pošteno rečeno, malo razmišljala tudi o vrhu, sicer bi se na 7500 metrih obrnila.
Mikalo me je, da bi morda splezal na K2. A ko tam zdaj plezaš, si v steni sicer sam, v alpskem slogu, ko prideš na vrh, če sestopaš po fiksnih vrveh, z vsemi bombami naokoli, pa to težko sam sebi prodaš kot alpski slog.
Sem že dobil to vprašanje, ampak mislim, da ne. Morda nekoč.
Ne, nikakor, zahodna stena Makaluja recimo, če si sploh upam na kaj takega pomisliti. Motivira me večja višina, zaradi drugačnih razmer. Saj na Broad Peaku ni bilo heca, na gori sva bila sama, od 6500 metrov naprej sva morala vse zgaziti, in to je velik napor. V bazi so nama vsi govorili, da ne bova prišla gor, da je potrebna najmanj sedmerica za gaz. A nama je uspelo in ni bilo lahko. Tehnično pa kot pozimi na Triglav, a zaradi vremena, višine bistveno težje.
Dovolj.
Za naprej pa ni dovolj.
Morda, ne da bi kaj skrival, za zdaj nimam konkretnega cilja, recimo nekaj malo nižjega, pa težjega. Naslednje leto pa višjega, za vzdržljivost. Če bo padla ideja, lahko tudi od koga drugega, za osem tisoč ali kaj blizu, jo bom verjetno pograbil.
Sedem in tri leta. Rok in Lovro.
Ta starejšega je čez poletje nekaj pičilo, da bi malo plezal, je res užival.
Polona športno pleza več kot jaz, v dvorano, zaradi mene, tudi če ne gremo, ampak kadar gremo, je vse v redu, daleč od tega, da bi mi škodilo. A če me nihče ne bi brcnil, na umetno steno ne bi šel. A grem. Pozimi. Kadar pa je možnost plezati zunaj, greš ven.
----
Potem se vrnejo Aleševi trije, z Jošta, pod katerim živijo. Hitreje od pričakovanega, ker je začelo deževati. Pa saj oni, ki ga je letos malo pičilo, je imel za tisti dan dovolj. Sta bila z atijem dopoldne na Mangartu. Sedemletnik stopa na pot, ko bo postal sin od Aleša Česna in sčasoma Rok Česen? Kdo bi vedel? Triletni Lovro verjetno še ne.
V družinah z več otroki je bil nekdaj eden skoraj gotovo namenjen za Gospoda, je v družini vrhunskega alpinista mogoče, da vsaj eden ne bi šel po enaki vertikali? Kako je bilo pri Česnovih?
Dva brata sva in z Nejcem sva skupaj začela športno plezati. Kar pomnim, smo namesto na morje hodili v južno Francijo, Nemčijo, v skalo. Čez kakšno sem se prikotalil že, ko sem imel približno šest let. Malo bolj zares sem začel plezati pri desetih. Brat je tri leta mlajši. Sčasoma sva plezala z očetom.
Je plezala tudi mama?
Bila je, no, primorana, če smo šli na izlet, seveda plezat, se je malo navezala. Z Nejcem pa sva veliko športno plezala, začela tekmovati, na mednarodni ravni. V začetku srednje šole, ko je prišla puberteta, se mi je zdelo, da sem se plezanja prenažrl, sem po malem nehaval, proti koncu srednje šole pa spet začel, ampak v gorah, odkril sem hribe, na začetku čisto sam. Seveda sem bil iz takega okolja, vsi prijatelji, znanci, ki so prihajali v bajto, so bili plezalci, pogovarjali so se o plezanju, jaz pa sem poslušal.
Vsi prijatelji, znanci, ki so prihajali v bajto, so bili plezalci, pogovarjali so se o plezanju, jaz pa sem poslušal.
Torej ni bilo možnosti, da bi ušel alpinizmu?
Vsi prijatelji, znanci, ki so prihajali v bajto, so bili plezalci, pogovarjali so se o plezanju, jaz pa sem poslušal.
Verjetno so bile, ampak te okolje potegne …
Če bi recimo postal jadralec, bi te oče razdedinil?
Sploh ne, v nič naju ni silil, imela sva pozitivno spodbudo, tudi če bi treniral košarko ali kaj drugega.
Torej sta imela možnost izbire, vsaj teoretično?
Teoretično, pa tudi v resnici, ampak če vse življenje, otroštvo, gledaš in vidiš eno stvar, v bistvu tudi teoretično nimaš izbire. Čeprav sva bila z Nejcem povsem svobodna, res nikoli ni bilo nobenega pritiska. Kar vidim danes, ne samo v športu, to so izjemni pritiski staršev na otroke …
Najbolje se počuti v domačih hribih. FOTO: Marko Prezelj
Ampak vajin oče ni imel razloga, da bi na sinovih zdravil kake travme.
Gotovo ne.
Kdaj si se zavedel, da je oče alpinist najvišjega kova?
Kot otrok sem vedel, da ves čas nekaj pleza, kaj točno počne, pa ne. Vrhunec njegovih alpinističnih podvigov je bil, ko sem bil star med šest in devet let in nisem imel pojma, za kaj gre.
Ko si se ti vzpenjal, se je on že spuščal? Ko si že zmogel najtežje stvari, jih je on še? Sta skupaj splezala kaj velikega?
Odvisno, kaj je s tem mišljeno. Nisva imela ekstremnih ambicij, plezala sva spodobne stvari v naših hribih. Na primer Čopov steber, ki ni najbolj reprezentativen, a najbolj znan primer. Plezala sva tudi pozimi, največ o zimskem alpinizmu sem se naučil od njega. Saj je vedno malo delikatno, a pozimi potrebuješ malo več tiste intuicije, izkušenj.
Bratova pot je bila enaka?
Popolnoma enaka in sva v bistvu, ko sva se osamosvojila, največ skupaj plezala.
Nejc po Zaplotniku, Aleš po …?
Veliko ljudi je mislilo, da je Nejc po Zaplotniku, jaz pa po Kunaverju, a starši so rekli, da to ne drži.
Alpinist si od kdaj?
Od vpisa v alpinistično šolo, čeprav sem jo imel doma. Star sem bil 18 let, v hribih pa sem začel plezati leto, dve prej.
Zdaj se preživljaš z vodništvom? Se od tega da živeti? Včasih se je pri nas veliko jamralo, da ni povpraševanja.
Saj še vedno jamramo. V Sloveniji se da preživeti, ne najlaže, pred desetimi leti se verjetno ni dalo, jaz sem začel leta 2011, takoj v francoskih in švicarskih Alpah, in če si kolikor toliko dober vodnik, kar se hitro pokaže, imaš dela več, kot bi si želel. Zdaj vse več delam doma in manj v tujini, vodim v Alpah, v najširšem pomenu.
Ko bom velik, bom Aleš Česen. FOTO: Tomo Česen
Ko si uvidel, kako Tomo Česen kotira v alpinizmu, je bil tvoj vzor, morda podzavestno tekmec, si ga hotel preseči?
Vzor zagotovo. Tekmec, za to bi moral na psihoanalizo, tega ne vem.
Se ti je zdelo, da si v njegovi senci?
Mislim, da ne.
Včasih so bili glavni alpinisti obče znani …
… šlo je za nacionalni ponos, zdaj pa je vse bolj razdrobljeno. Ne samo medijsko, tudi praktično.
Je bil težak prehod od sina Toma Česna do Aleša Česna?
Mogoče, ampak nikoli se nisem ubadal s tem. Dostikrat sem bil sin od Toma, ne Aleš, še vedno sem včasih. Me ne moti, drži pa.
Mlajši brat?
Če sem jaz zavil desno, je on levo, dolgo sva skupaj plezala, na zadnji odpravi leta 2008, potem sem se tudi jaz za krajši čas odmaknil od odpravarstva, on je doštudiral in nehal plezati.
Tomo Česen, Aleš Česen, geni, vzgoja, verjetno si bil nadarjen?
To je zelo kompleksno, čeravno me niso vzgajali v alpinista, sem to okolje požiral, saj če bi se oče potapljal, bi se tudi jaz. Verjetno pa so geni toliko posredi, da vsaj nisem bil antitalent.
Ko si v hribih, ti je verjetno lepo. Za oči ali telo? Ko si v baznem taboru, s čim čutiš?
Zelo odvisno od namena. Konkretno, ko smo bili na Latoku, je bilo lepo, ampak lepote nismo toliko videli …
… ker ste imeli nalogo.
Ki smo si jo sami zadali. In smo imeli pred očmi bolj problem kot neko estetiko. Tudi ko greš za trening v hribe, do konca, ni lepote, le švic in boleče noge, na daljših turah, 12 ur, ko si na nižjih vrtljajih, pa doživljam hribe tudi z estetskega vidika. Iskreno.
Na Latok, pogojno, greš za hobi, dušo, vodiš pa poklicno. Kaj pa, ko imaš sitno stranko?
Takrat ni nobene lepote. Imam malo takšnih, se pa najdejo, sem se včasih že vprašal, kaj mi je tega treba, saj bi bil lahko v Ljubljani v pisarni.
Ampak zaradi ljudi.
V glavnem zaradi ljudi. Tudi ko si v nevarnosti, ko sekajo strele, si na izpostavljenem grebenu šele popoldne zaradi strank, sam bi bil že ob 11. uri dol. Ampak to je šiht.
Če te nevarnost dobi samega, ti je tudi kdaj žal?
Je drugače. Če vodim, je izjemna odgovornost, pa sam sem v petih minutah 300 metrov nižje, če je teren lahek, gosta pa ne morem pustiti in se vrniti ponj, ampak sem z njim na vrvi in v petih minutah ne prideva daleč. Zato moraš biti malo bolj zajec, kadar si v hribih z gosti.
Pogled v nepalske višave FOTO: Jonathan Griffith
Geografsko si plezal?
Alpe, Himalaja, Severna Amerika, Aljaska, Kanada, Indija, Islandija.
Kaj ti je najbliže?
Kamniške Alpe.
Mislim doživetveno?
Velikokrat se zalotim, da najbolj uživam v domačih hribih, brez posebnih ambicij, neobremenjen, ko grem le dan zabit. Vsakič, ko greš daleč, pa hočeš to sebi upravičiti, si pod pritiskom.
Latok je bil bolj vzdržljivost kot tehnična zahtevnost?
Jasno, to je normalno v tako visokih hribih.
Alpinist Viki Grošelj, znan po zgodovinskih izjavah, nekatere so grdo padle, je po vašem Latoku poleg pohvale o izjemnosti podviga izrazil upanje, da boste fantje šli na višje vrhove, če sem prav razbral. Kako razumeš to izjavo?
Ja, Grošelj z osemtisočaki nikakor ne more iz svoje kože.
Razlika med sedem- in osemtisočaki?
V višini, količini kisika, višji ko je hrib, dlje boš tam, več možnosti je, da boš ostal praznih rok, počasnejši si. Vrhunec alpinizma so visoki hribi, a kaj so to visoki hribi? Za Grošlja so osemtisočaki, to je jasno. To je malo hecna izjava, ampak v njegovem slogu.
Kje je presek težavnosti in vzdržljivosti najviše, na osem- ali šesttisočaku?
Mogoče na sedem-. Če bi Latok postavili tisoč metrov više, bi se močno poznalo. A k čemu stremeti kot alpinist, je stvar posameznika. Nabiranje osemtisočakov po najlažjih pristopih ni vrhunski alpinizem.
Ni več ...
… ja, ni več. Že nekaj desetletij, tako je.
Razen če to počneš z ženo, kot Roman Benet.
Ja, to je gotovo fora, kar sta dosegla z Nives Meroi. Sicer pa, plezati tehnično zahtevne smeri na osemtisočakih je vrhunsko, bolj kot na sedemtisočakih, a više ko greš, mora biti malo manj zahtevno, da sploh zmoreš.
Letok 1 s severne strani. FOTO: Luka Lindič
Koliko vzponov, kot je Latok, bi si lahko privoščil na leto? Fizično?
Če ne upoštevam denarja, pa če bi imel motivacijo – če rečem tri, je morda preveč. Ker telo na tej višini žre samo sebe, ne več maščob, ampak mišice, ker ni toliko kisika, dol prideš s pol mišic, če malo pretiravam. Potrebuješ vsaj mesec regeneracije, da se vrneš ne na prejšnjo raven, ampak raven, da lahko spet začneš resno trenirati. Trije vzponi na leto bi šli morda dve, tri leta, več po moje ne.
Če imaš eno možnost na leto, pa ti spodleti, je psihološko zoprno.
Ponavadi imaš eno možnost.
Odpravo je pokrila Planinska zveza?
Ne vse, ampak veliko in jo je treba pohvaliti, ne samo zdaj, ampak nasploh. Ni več kot nekoč, ko so bile nacionalne odprave, oče mi je povedal, da ni dal dinarja za odprave, denarja je manj, ampak še vedno toliko, da bistveno olajša projekt.
Drugo pa sponzorji?
V mojem primeru sponzorji, včasih pa tudi lasten denar.
Nekoč so bile srce parajoče izjave odpravarjev, ki so bili po več mesecev zdoma, pa zagotavljali, da jim družine največ pomenijo. Vi ste čakali očeta, zdaj čakajo tebe?
Ja, tega se z grenkobo zavedam. To je črna plat vsega.
Bi se odpovedal vzponu zaradi družine? Oči, radi te imamo, ostani z nami.
Otroci bi imeli to pravico. Enemu vzponu bi se verjetno odpovedal, za vse življenje pa težko. Odvisno, za kakšne razloge bi šlo. Če bi šlo za prazno pogojevanje, bi šel na goro, če bi kdo zbolel, pa je jasno, da bi ostal doma.
Tebe ni strah, da bi odšel? Razmišljaš o tem?
Razmišljam, a ne na način, da bi me bilo strah, ampak da se zavedam, da moram storiti vse, da ne bo nesreče, da pa je vse mogoče. Morda pa se tolažim, da se potem tudi v avto ne bi smel usesti. Ali je to upravičen razlog, da počnem, kar počnem, bi moral kak statistik izračunati. A statistika pri alpinističnih nesrečah je nemogoča, ker je tega premalo in ker smo si med seboj tako različni. Sprašujem se, kako varno plezam, kako sam sebe vidim in kako me vidijo drugi, koliko si lažem, da sem boljši v odločitvah, da reagiram drugače kot drugi. Verjamem, da sem sebi varen plezalec. Zdaj bo kdo rekel, da varnega alpinista ni, ker potem tega ne bi počeli.
Sprašujem se, kako varno plezam, kako sam sebe vidim in kako me vidijo drugi, koliko si lažem, da sem boljši v odločitvah, da reagiram drugače kot drugi.
Nekje si omenil odstotke nevarnosti, na katere ne moreš vplivati. V alpinizmu so višji kot kje drugje?
Sprašujem se, kako varno plezam, kako sam sebe vidim in kako me vidijo drugi, koliko si lažem, da sem boljši v odločitvah, da reagiram drugače kot drugi.
Zagotovo.
Rekel si tudi, kako je preveč lepo živeti, da …
Preveč rad živim, da bi se odpovedal takemu življenju.
Gore so ljubezen tvojega življenja …
No ja. Če se vrneva malo nazaj, v gorah vidim veliko ljudi, za katere bi bilo res bolje, da tega ne bi počeli. Alpinistov, a ne samo njih, ljudi v hribih.
So nekoč alpinisti sebe medijem ponudili kot nadljudi in je sedma sila to pograbila ali je bilo obratno, je bilo jajce pred kuro?
Ja, kolikor vem, je bilo veliko pretiravanja.
Ob vašem Latoku se je začelo govoriti o svetem gralu alpinizma.
Izrazi, kot so sveti gral, so problem medijev. Ne naš. Totalno napihovanje. Če je to sveti gral, jih je veliko.
Je to, kar počneš, šport?
Včasih sem to verjel, zdaj nisem več prepričan. Kaj je sploh šport?
Dejavnost, v kateri se meri rezultat, recimo.
Potem to ni šport.
Ampak meri se z nagrado, kot je zlati cepin.
Ja, hoče se ga meriti, a v resnici so zadeve nemerljive, s to nagrado ali brez, ker je vse tako relativno.
Zlati cepin, enega imaš, z Marko Prezljem in Lukom Lindičem iz leta 2015 za vzpon na šesttisočak Hagshu v indijski Himalaji, ob Latoku se spet omenja. Ti cepin kaj pomeni?
Pomeni mi v povezavi z načinom mojega preživljanja, verjamem, predvsem zaradi te nagrade sem dobil solidno pogodbo s sponzorjem, ki me zdaj podpira. V tem smislu je super.
Kaj pa šport, slava …
Ne bom rekel, kot bi kdo drug, da je totalen drek. To je fajn za promocijo, ne mene, ampak alpinizma, lažje napraskaš denar za Pakistan. Če ga zdaj dobimo, bo super, če ne … komot ga dobimo in komot ga ne dobimo. Vzpon ne bo zgubil vrednosti.
Športnik v cilju, ob veliki zmagi, eksplozija čustev. Je na vrhu gore zmaga?
Jaz sem malo manj čustven človek, zgoraj ne sme biti prevelike evforije, sploh na zahtevni gori, kot je Latok, ker je cilj spodaj, in dejansko je bilo malo kričanja, nič pretresljivega, šele ko smo se dotaknili ledenika. Do zadnjega metra smo bili na vrvi, če bi se 20 metrov pred ciljem kaj zgodilo, bi bilo usodno. Tega smo se zavedali. Priti s hriba je lahko bolj zahtevno, ne fizično, kot splezati gor. Navzdol si hitrejši, a tudi hitreje narediš napako, manj razmišljaš, moral pa bi bolj.
Takoj po vzponu se je v medijih začelo zapletati. Severni greben, umik na sedlo, zakaj tako, zakaj ne drugače. Tekmovalnost, je med alpinisti, ne glede na medije, nevoščljivost?
Je, gotovo, pa ne med vsemi, vsaka stvar pa se lahko napihne ali ne.
Kdo je kriv za labirinte svetega grala?
Prva napaka je bila naša, povzročili smo zmedo, kje smo plezali, neupravičeno so vsi mislili, da smo šli po severnem grebenu naravnost gor, vendar zaradi tega, ker je bila naša informacija preskopa. Ker smo se ukvarjali s seboj, ne z mediji. Nikdar nismo govorili o osvojitvi vrha po severnem razu, ampak smeri v severnem ostenju. Nismo pa na široko razlagali, kaj je naš cilj.
Torej ste želeli priti na vrh po severni steni, ker …
… to še nikomur ni uspelo. To smo naredili. In se varno vrnili. Velika večina tako imenovanih strokovnih medijev pa je pisala, da smo si želeli severni raz. Še enkrat, ves čas smo nameravali desno na sedlo, kar je najbolj varna, logična linija. To je bil naš motiv. Prva izbira, drugo nas ni zanimalo.
Patos torej ni več potreben? Ne nazadnje je bil vedno sam sebi namen.
Ni. Vedelo naj bi se, kaj je alpinizem, vedelo, kaj, če malo pretiravam, turizem, vzpon na Everest kot stranka, ko imaš vse na pladnju. To pravim, čeprav se z vodništvom preživljam.
Skupni pojem pa je vendarle gorništvo.
Gorništvo pa je tudi, ko se vse počne z dodatnim kisikom, z vnaprej pripravljenimi tabori, fiksnimi vrvmi.
O Everestu že dolgo poslušamo, kako je šverc komerc.
Ja, letos so, eden naših alpinistov bi rekel, posilili tudi K2, iz tujine so uvozili šerpe in vso logistiko z Everesta preselili na K2, šerpe so opremili celo goro. Ki je sicer zahtevnejša od Everesta, ampak če hodiš ob fiksnih vrveh, je, kot bi hodil na Triglav, to niso navpične stene, pa nočem biti žaljiv, s kisikom, brez tovora. Ni povsem lahko priti gor, a to ni alpinizem. Je telesni napor.
Osemtisočaki?
Sem bil na vrhu Broad Peaka, pred dvema letoma, z Lukom Lindičem, ampak to je bila aklimatizacija za nižji Gašerbrum IV. Kjer pa sva se obrnila na severnem vrhu, na glavnega nisva prišla. Zaradi vremena. Me mikajo osemtisočaki, a ne, da bi nanje hodil, na Broad Peak sem šel kot prilagajanje na višino. Čeravno sva z Lukom, pošteno rečeno, malo razmišljala tudi o vrhu, sicer bi se na 7500 metrih obrnila.
Če bi šel na osemko, kam, kako?
Mikalo me je, da bi morda splezal na K2. A ko tam zdaj plezaš, si v steni sicer sam, v alpskem slogu, ko prideš na vrh, če sestopaš po fiksnih vrveh, z vsemi bombami naokoli, pa to težko sam sebi prodaš kot alpski slog.
Pa južna stena Lhotseja?
Sem že dobil to vprašanje, ampak mislim, da ne. Morda nekoč.
Aleš Česen v iskanju prehodov v osrednjem delu. FOTO: Tom Livingstone
Kaj na osmih tisočakih velja kot ožje alpinistično najbolj izzivalno? Ali je že vse preplezano?
Ne, nikakor, zahodna stena Makaluja recimo, če si sploh upam na kaj takega pomisliti. Motivira me večja višina, zaradi drugačnih razmer. Saj na Broad Peaku ni bilo heca, na gori sva bila sama, od 6500 metrov naprej sva morala vse zgaziti, in to je velik napor. V bazi so nama vsi govorili, da ne bova prišla gor, da je potrebna najmanj sedmerica za gaz. A nama je uspelo in ni bilo lahko. Tehnično pa kot pozimi na Triglav, a zaradi vremena, višine bistveno težje.
Za letos dovolj?
Dovolj.
Za naprej?
Za naprej pa ni dovolj.
Že prihodnje leto?
Morda, ne da bi kaj skrival, za zdaj nimam konkretnega cilja, recimo nekaj malo nižjega, pa težjega. Naslednje leto pa višjega, za vzdržljivost. Če bo padla ideja, lahko tudi od koga drugega, za osem tisoč ali kaj blizu, jo bom verjetno pograbil.
Otroka sta stara?
Sedem in tri leta. Rok in Lovro.
Plezata?
Ta starejšega je čez poletje nekaj pičilo, da bi malo plezal, je res užival.
Žena?
Polona športno pleza več kot jaz, v dvorano, zaradi mene, tudi če ne gremo, ampak kadar gremo, je vse v redu, daleč od tega, da bi mi škodilo. A če me nihče ne bi brcnil, na umetno steno ne bi šel. A grem. Pozimi. Kadar pa je možnost plezati zunaj, greš ven.
----
Potem se vrnejo Aleševi trije, z Jošta, pod katerim živijo. Hitreje od pričakovanega, ker je začelo deževati. Pa saj oni, ki ga je letos malo pičilo, je imel za tisti dan dovolj. Sta bila z atijem dopoldne na Mangartu. Sedemletnik stopa na pot, ko bo postal sin od Aleša Česna in sčasoma Rok Česen? Kdo bi vedel? Triletni Lovro verjetno še ne.
