Dolina miru

Kar se dogaja v Gazi, je ne glede na to, da vojne tam ni začel Izrael, povsem neopravičljivo. Vendar v resnici celotno aktualno dogajanje na Bližnjem vzhodu ni resna nevarnost ne za regionalni in še manj za svetovni mir.

Zakaj ne? Že desetletja je jasno, da arabski domnevni bratje Palestincev za njihovo zaščito niso pripravljeni niti migniti s prstom, kaj šele kreniti v vojno z Izraelom. Če oktobra 2023 ne bi bilo napada Hamasa na Izrael in posledičnega njegovega nesorazmernega odgovora, bi Arabci, s Savdsko Arabijo na čelu, do zdaj skoraj gotovo že normalizirali odnose z judovsko državo. Nekateri so jih tako ali tako že.

Še manj so Arabci pripravljeni kaj storiti za zaščito Irana. Najprej gre za etnične razlike. Arabci izvirajo z Arabskega polotoka, Iranci iz Srednje Azije. Potem so tu še verske razlike. Čeprav so oboji muslimani, so Arabci večinoma suniti, Iranci večinoma šiiti. Drugi druge imajo dejansko za krivoverce. Nasprotja so tako velika, da so večkrat privedla do vojn. Tudi Arabci so si brez dvoma mislili, kakor je ob napadu Izraela na Iran ušlo evropsko mnenje nemškemu kanclerju Friedrichu Merzu, da Izraelci zanje opravljajo umazano delo.

Evropi z Bližnjega vzhoda ne grozi nobena resna varnostna grožnja, še v obliki beguncev trenutno ne. Edina resna nevarnost je vojna ne na robu celine, ampak malo vzhodno od osrčja Evrope, v Ukrajini. A tudi tam se je pokazalo, kako močna je v resnici ruska vojska. Namesto hitre zmage nad Ukrajino sta sovražnici že skoraj tri leta in pol vkopani v tako rekoč pozicijsko vojno. V tako imenovani ofenzivi Rusi še zdaleč niso spet osvojili ozemelj, s katerih so jih po začetnih uspehih njihove invazije pregnali ukrajinski branilci. Veliko ljudi je pozabilo, da so Rusi v prvi fazi vojne pozimi in spomladi 2022 skoraj obkolili največji ukrajinski mesti Kijev in Harkov, zdaj pa njihove enote teh dveh milijonskih velemest ne ogrožajo več.

Povsem na mestu je torej vprašanje, čemu je namenjeno enormno povečanje stroškov za oboroževanje, ki so ga razglasili voditelji članic Nata na vrhu sredi tega tedna v Haagu. Posebno zato, ker že članice Evropske unije za obrambo zdaj porabijo veliko več kot Rusija, če prištejemo še nečlanici EU in članici Nata Veliko Britanijo in Turčijo, pa je razlika še veliko večja. Računica ameriškega predsednika Donalda Trumpa je sicer jasna. Če bodo evropske članice Nata in Kanada namenile po pet odstotkov bruto domačega proizvoda za vojsko – kar je, mimogrede, veliko večji delež BDP, kot ga trenutno v vojaške namene odmerijo ZDA –, bo šla večina svežega denarja za nakup najuspešnejše veje ameriške industrije, se pravi vojaške. Evropske države preprosto nimajo vojaškoindustrijskih kapacitet, v katerih bi lahko na hitro močno povečali proizvodnjo, in jih vsaj srednjeročno tudi ne bodo mogle vzpostaviti.

Po drugi strani voditelji evropskih članic, ki razen redkih izjem, kot je Poljska, niso niti blizu petim odstotkom, vedo, da je deset let, ko naj bi dosegli cilj trošenja, postavljen v Haagu, dolga doba. Do takrat lahko s kreativnim knjigovodstvom, kot je to letos storila Slovenija, da bo naenkrat dosegla še lani svetlobna leta oddaljeno mejo dveh odstotkov BDP za obrambo, postorijo marsikaj. Dodatno, Nato vzvodov, da bi članice prisilil v večjo porabo za vojsko, preprosto nima. Nihče tudi ne ve, kakšne bodo varnostne razmere čez desetletje. Morda bodo veliko boljše od danes. Morda bomo živeli v pravi idilični dolini miru. In končno, voditelji, zbrani v Haagu, s Trumpom na čelu, so v trenutku podpisovanja zavez vedeli, da čez deset let nikogar od njih ne bo več na oblasti. Zato lahko za leto 2035 obljubljajo tako rekoč karkoli.