Vsak dan iz Juršč v Moskvo

Armenski slikar Bagrat Arazyan se je z družino naselil na Pivškem
Fotografija: Abstraktna misel in konkretna strast.
Foto Irina Vdovenko
Odpri galerijo
Abstraktna misel in konkretna strast. Foto Irina Vdovenko

Na delo v svoj grafični studio v Moskvi se odpravi vsak dan iz svojega doma v Jurščah pri Pivki. Spletna avtocesta je pravzaprav prvi dom Bagrata Arazyana, odkar je pred tremi leti zapustil Rusijo, kjer so ostali njegovi naročniki in poslovni partner, ter se z družinico naselil na pivškem Krasu. Armenec, ki je večino življenja preživel v Moskvi in Litvi, je v Pivki ustanovil Center sodobne umetnosti, ki za zdaj sicer še nima strehe nad glavo.
Ko je še, v 70. letih prejšnjega stoletja, študiral slikarstvo v Moskvi, je bil radio Erevan, državni radio glavnega mesta njegove države, še institucija, ki so jo – v šali – pogosto citirali številni svetovni mediji. Zelo priljubljena so bila vprašanja radiu v stilu: »Ali je dobro spati ob odprtem oknu?« Na kar bi radio odvrnil: »Dobro, a ob ženski je še bolje.«

Dve selitvi v Slovenijo

Kaj bi torej odvrnil radio Erevan na vprašanje, kako je grafični oblikovalec, specialist za založništvo, ki ima za seboj vsaj 100 knjižnih ovitkov, slikar, kurator, glasbenik in filozof zataval v neznano vasico Juršče, prav na koncu ne bistveno večjega pivškega območja. Sogovornik, ki je še pred tremi leti živel sredi 12-milijonskega moskovskega mravljišča, pozna šale na račun nekoč njegove prve radijske postaje, a ne ve, kako je z njihovo priljubljenostjo danes, saj ga ni bilo doma v Armeniji že 18 let. In navsezadnje; Armenci so starodaven, ponosen kavkaški narod z bogato kulturo, zgodovino in povsem samosvojo unikatno pisavo in gotovo imajo svetu pokazati veliko več kot nekaj puhlic na račun svojega radia, ki si jih niso niti sami izmislili.
Bagrat Arazyan je na ta del kamnitega krasa prišel zaradi miru. »Če poznaš ljudi in oni tebe in če povrhu tega govoriš njihov jezik, je gotovo lažje zaživeti v novem okolju, še posebno če ti je všeč narava in ti ustreza podnebje,« pove v lepi slovenščini, ki se ne zlomi niti pri besedi Juršče. Pravzaprav so domačijo kupili zaradi lepe okolice in razgibanega kraškega zemljišča z grčastimi drevesi in osamelimi skalami, ki se dvigajo iz borne travniške rasti. Umetnik upa, da bo nekoč na teh kamnitih travnikih prirejal festivale sodobne umetnosti.
Znanje ruščine, ki je bila v nekdanji Sovjetski zvezi prvi uradni jezik, poleg tega je študiral slikarstvo v Moskvi, potem pa še dve obvezni leti preživel v uniformi sovjetskega vojaka, mu je bilo pri učenju slovenščine seveda v veliko pomoč. Slovensko se je začel učiti že leta 1991, ko je kmalu po naši desetdnevni vojni prvič prišel v te kraje razstavljat svoja platna. Po razstavi v ljubljanski Mestni galeriji se mu je odprlo, prejemal je vabila na razstave tudi v Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem, za njim je prišla še njegova takratna družina, iz katere ima tri zdaj že odrasle otroke, in naselili so se v Pivki ter spletli prijateljske vezi z domačini.

Razgaljanje praznine

Kljub vojni na Balkanu in negotovim razmeram je bil trg umetnin v Sloveniji takrat živ. Ljudje so radi kupovali njegova dela in po vsaki razstavi je lahko na kraju samem prodal pet do sedem platen, se spominja burnih 90. let. Ne glede na to pa ta prva naselitev ni trajala, saj se samo od slikarstva ni dalo živeti, še posebno potem, ko ga je nekdo prinesel naokrog za večje število platen, mirno pripoveduje slikar. Ob vrnitvi v Moskvo je ustanovil galerijo in oblikovalski studio, v katerem je z ruskim partnerjem začel ustvarjati odmevne in tudi mednarodno nagrajene projekte. Ta studio mu še danes, ko je od njega oddaljen nekaj tisoč kilometrov in ko je tudi v okviru svojega centra sodobne umetnosti ustanovil oblikovalski studio Lantaris, daje vsakdanji kruh, s katerim se lažje prepušča muham slikarske muze.
Pred dnevi je v družbi še sedmih tujih umetnikov, ki so se zasidrali v Sloveniji, sodeloval na mednarodni likovni koloniji ljubljanskega festivala na Pergoli ljubljanskih Križank. Ob koncu kolonije je sedel za klavir in presenečenim kolegom zaigral nekaj tako imenovanega free jazza. Morda bosta kdaj v prihodnje skupaj nastopila z glasbenikom Ladom Jakšo, ki ga je spoznal na prireditvi, kjer so razstavili dela, naslikana v koloniji. Njegove vešče poteze s čopičem so se tam iztekle v strukturo netipičnega diptiha treh ploskev v pretežno rjavih do belosivih tonih, ki od gledalca že zahtevajo obilico nekaj voajerskih izkušenj pri konzumiranju abstraktne umetnosti.
A Bagrat, čigar ime ni tipično armensko, ampak iransko, pomeni pa »Bog je dal«, zna biti tudi zelo konkreten in, recimo tako, nagajiv v svojih iskanjih. V projektu Aroma želja, želje arome je razstavil deset zelo konkretnih fotografij ženskega spolnega organa, računalniško »predelanih« v slike, ki jih je pospremil z drobnimi stekleničkami z različnimi vonjavami. Gledalci so ob vsakem bližnjem aktu ženskih genitalij lahko povonjali tudi iz stekleničke. Ne, ne, vonji niso pripadali objektu na sliki, hiti pojasnjevati v rahli zadregi umetnik, ampak je šlo za posebne vonjave, ki jih je zanj izbrala prijateljica parfumerka Natalja Zinčenko iz Moskve.
S to razstavo, ki si jo je bilo nazadnje mogoče ogledati v izolski galeriji Plac Izolanov, je Armenec gotovo vzbudil veliko pozornosti, ne pa tudi kakšnega posebnega neodobravanja, kakršno bi doživel v Moskvi, pravi. Putinova Rusija pač ni več tako svobodnjaška, kakor je bila v prvih letih po padcu železne zavese, ugotavlja avtor, ki je s svojim delom, oblikovalskim in umetnostnim, ves čas nekako v svetu in zato tudi nam netipičen. Slovenija se ga v umetniškem smislu ni posebej dotaknila, meni slikar, ki se tako s svojimi deli kot v filozofskem dialogu izjemno rad sprašuje o umetnosti sami.

Umetnine iz klepetalnice

Bolj ko se zadnja leta odmika od figuralike, bolj ga v globinah ustvarjanja vznemirja praznina in ob vsakem svojem projektu je odkrije nekaj več in o njej tudi nekaj več pove. A to ni tista praznina, ki je osrednji pojem budistične in daoistične filozofije, s katerima se je srečal že v mladosti, ko je študiral tudi indijsko in krščansko filozofijo. Nobena filozofija ne more vplivati na njegovo umetnost oziroma ustvarjanje, na to lahko vpliva le življenjska praksa. Če bereš filozofijo in se nato ukvarjaš z umetnostjo, ta ne more biti tako globoka, kakor če imaš izkušnjo, pravi Armenec, ki je umetnost definiral kot pot spoznavanja samega sebe.
Čeprav rojen za železno zaveso, je že zelo zgodaj začel uporabljati računalniška oblikovalska orodja in druge digitalne tehnologije. Bil je eden tistih zanesenjakov, ki so na začetku tisočletja pred nastankom družabnih omrežij obiskovali in na svojem strežniku tudi gostili takratne preproste spletne klepetalnice, v katerih so se ljudje pogovarjali vse mogoče, pogosto tudi navezali osebne stike in se, tako kot on s svojo ženo Irino, tudi poročali. Od takrat nenehno premišljuje o človeških medsebojnih odnosih kot umetnosti. In umetnost je tisto, kar umetnik deklarira kot umetnost, je v skladu s kredom sodobne deklarativne umetnosti prepričan sogovornik.
»Med sprehodom po mestu opažam drugim nevidne povezave med objekti in predmeti; vidim njihove odnose na samo meni lasten način, zato lahko ta opažanja dojemam kot svojo umetnost,« razlaga Bagrat Arazyan, ki je tako kot vsi Armenci razvijal svoj analitični aparat ob veliki predanosti šahu. Kraljevska igra je ne le nacionalni šport naroda, ukleščenega med Turčijo na eni strani ter Gruzijo in Azerbajdžan na drugi, ampak veščina, ki so jo menda celo uvedli kot obvezni predmet v osnovne šole.
Arazyanova družina, tipično armenska v tem, da kot večina naroda, ki pred sto leti pretrpel genocid sosedov Turkov, živi zunaj meja svoje domovine, glede šaha ni tipično armenska. Najraje namreč igrajo backgammon, ki mu po armensko rečejo nardi. Še raje imajo, kadar se zberejo skupaj za mizo, tolmo. To je kuhano armensko mešano mleto meso z rižem in zelišči, zavito v trtne liste. Hrana je umetnost, pri kateri si tudi Arazyan oblizne prste.

Več iz te teme:

Komentarji: