Vztrajam v praznem in mučnem odnosu
Morda je kriva karantena, covid ali pa sva se preprosto oddaljila. S partnerjem sva po skoraj 20 letih na točki, ko se odločava o razhodu. Imava dva majhna otroka, kar otežuje situacijo. Sama sem bila v tem odnosu že dolgo nezadovoljna, celo nesrečna – če bi si dovolila to priznati. Pa si nisem. Namesto tega sem bežala v delo. Za kaj drugega niti ni bilo časa … On se je zatekal v bolj ali manj neproduktivne hobije, profesionalno stagniral in postajal vse bolj zajedljiv. Tako sva načeloma našla neki modus operandi, kjer sva nekako znosno živela drug mimo drugega. Karantena in čas po njej pa sta odprla rane. Velikanske razlike med nama so se razkrile v vseh razsežnostih. Vsakdanje življenje je postalo prava muka. Stare zamere, o katerih nisva govorila, ždijo tik pod površjem in takoj privrejo na plan. Vsakdanjik je, kot da bi hodila bosa po črepinjah.
Sprašujem se, zakaj še ostajava skupaj. Morda zato, ker s kančkom duše še upam, da bova zmogla ustvariti tisto družino, ki je nikoli ni zares bilo in ki sem si jo tako zelo želela. Morda ostajam iz strahu pred dolgotrajnimi postopki na sodišču, ker z dogovorom očitno ne bo šlo, iz strahu pred posledicami za majhna otroka. Morda iz strahu pred neznanim in stigmo ločenke. Gledam sodelavke, ki so se razšle s svojimi življenjskimi partnerji. Tekajo od ene zveze do druge. Sama raztrgana razmerja, razcefrane duše, ki druga drugo še bolj ranijo.
Zato vztrajam. Čeprav je hudo. In si še vedno prizadevam vzdrževati družino, ki je že zdavnaj ni več. Tudi otroka čutita posledice. Postajata vse bolj neuravnovešena, vse težje vodljiva. Kljub temu on zavrača razumen dogovor za razhod. Ne mine dan, da ne bi jokala. Ko vidim partnerjevo številko v mobitelu, se začnem potiti od skrbi in strahu, kaj bo spet. Komaj še spim. Resno me skrbi, da bom zbolela.
Ob tem se z grozo zavedam, kako zelo je moja zgodba podobna zgodbi moje mame, ki je tudi vztrajala v nezadovoljujočem, zlorabljajočem odnosu vse do bridkega konca, ko je od žalosti in bolečine dobila raka ter naposled umrla. Ne želim si takšne usode. Tanaja
Draga Tanaja, toplo pozdravljeni. Znašli ste se v psihično izjemno zahtevni situaciji. Po eni strani se zavedate teže, ki jo ima nezadovoljujoč odnos za vaše počutje in zdravje ter za otroka. Po drugi strani ste ujeti v strahove in idealizirana hrepenenja, ki vam preprečujejo, da bi izstopili iz toksične situacije.
Noben razhod ni lahek. Toliko težje je, če je vmes 20 let skupne osebne zgodovine in še mladoletna otroka. Odločitev za tak korak nikakor ni preprosta. Vendar je stanje, kot ga opisujete, nevzdržno in je očitno že načelo vaše zdravje ter počutje otrok. To naj vam bo spodbuda, da boste zbrali moči in začeli delati spremembe. O tem, katere spremembe so na tem mestu najboljše, vam ne morem svetovati – to boste odkrili sami. Vsekakor pa vam polagam na srce, da je takšno stanje, kot je zdaj, izredno toksično in škodljivo, tako za vas kot otroka.
Kadar imamo pred seboj cilje, ki so tako veliki, da se nam zdijo preobsežni, in se zato izogibamo začetku, se je dobro spomniti pristopa majhnih korakov. Gre za to, da razmislite, katera sprememba v vašem sistemu je dovolj majhna, da jo zmorete. Morda lahko partnerju predlagate partnersko svetovanje oz. terapijo? Takšen proces vama bo ponudil varen prostor, kjer se bosta lahko pod strokovnim vodstvom pogovorila o zamerah, ki jih omenjate in ki vaju očitno žulijo. Partnersko svetovanje vama tudi lahko pomaga odkriti vsebine, ki so v vajinem odnosu zdrave in ki delujejo, ter vas spodbudi, da jih razvijate naprej. Tako vama lahko pomaga, da ustvarita več bližine in povezanosti med seboj. Prav tako pa vama lahko pomaga osvetliti razloge in načine, da razmerje vendarle končata, če je za to zrelo. Pomembno je, da vaju bo izkušen terapevt vodil tako, da se bosta lahko razšla na spoštljiv, konstruktiven način, z občutkom, da sta skozi proces osebnostno zrasla. Če ne želite preveč globokih procesov, se lahko odločite tudi za svetovalni proces pri mediatorju. Ta praviloma sicer nima psihoterapevtskega znanja, vama pa lahko strokovno pomaga urediti praktične vidike življenja – skupaj ali ločeno.
Koristna je lahko tudi vključitev v kakšno skupino, ki se ukvarja s tematiko razveze ali ponovnega obujanja partnerstva. Takšne skupine vam lahko ponudijo psihično oporo in konkretne veščine, ki vam bodo pomagale. Pomembno je, da se odločite za neki korak, za spremembo, ki bo potem sprožila nadaljnje spremembe v vašem življenju.
Ključno je, da poskrbite zase. Ste v obdobju, ko imate res veliko izzivov. Pazite na svoje zdravje. Za začetek poiščite načine, kako se boste sprostili in odzvali na napetosti. Redna kardiovaskularna vadba, ni treba več kot 20 minut na dan, deluje pozitivno na uravnavanje stresa in skrbi za dobro počutje ter psihofizično odpornost. Prav tako redna meditacija ali sprostitvene vaje. Ključno je, da uredite spanje. Spalna higiena, reden ritem in rituali pred spanjem močno povečujejo odpornost proti stresu. Lotite se kakšnega novega hobija, zdaj je pravi trenutek! Zbudite svojo socialno mrežo, pokličite prijatelje, morda vzpostavite stik s sošolci, ki ste jih že zdavnaj pozabili. Druženje je v kriznih trenutkih zelo pomembno.
Razumljivo vas skrbi za otroka. Pomembno bo, da si vzamete več časa zanju. Da skupaj kaj počnete, se zabavate, morda jo mahnete na kakšen potep. Poskušajte preživeti z njima kakovosten čas, to ju bo pomirilo. Pomembno je, da imata starosti primerne informacije o tem, kaj se dogaja. Povejte jima, da nista kriva za napetosti v družini, da pa ju bosta z očkom vedno imela rada in da bosta poskrbela zanju. Očitno ste zelo čuteča mama, ki ji je veliko do družine in otrok. Vendar žrtvovanje sebe v slabem odnosu ni dobro za nikogar, ne za vas in ne za otroka. Imate veliko virov, ki jih lahko aktivirate. Najtežje se je začeti premikati in včasih je prav prvi korak najtežji. Verjamem, da boste zmogli premakniti stvari na bolje. Srečno, Tanaja.
