Že v času življenja so ga Slovenci brali, poslušali in spoštovali

Sto let je minilo, odkar je v nesrečnih okoliščinah umrl pesnik, pisatelj in dramatik Ivan Cankar.
Fotografija: Damjan Debevec v vlogi Ivana Cankarja
Odpri galerijo
Damjan Debevec v vlogi Ivana Cankarja

Delček njegovega ustvarjalnega, političnega in ljubezenskega življenja nam je v spominski hiši, ki stoji na mestu nekdanje Cankarjeve rojstne hiše »z majhnimi zelenimi okni in velikim petelinom na strehi«, orisal vodnik Damjan Debevec. Kakor pravi, se je v letu smrti pisatelja, ki so ga ljudje puslušali in spoštovali že za njegovega življenja, zanimanje za obisk spominske hiše na Klancu občutno povečalo. Da bi obiskovalcem še bolj nazorno pričaral razmere, v katerih je na Vrhniki živela Cankarjeva družina, si je omislil slikovito opravo in si celo pustil rasti cankarjanske brke.

Spominska hiša Ivana Cankarja ob vznožju vrhniškega klanca
Spominska hiša Ivana Cankarja ob vznožju vrhniškega klanca


V hiši, ki stoji na mestu nekdanjega domovanja družine Ivana Cankarja, sicer niso shranjeni predmeti, ki so bili v lasti njegovih bližnjih ali pisatelja samega, saj je družina ostala brez vsega v požaru, ko je imel Ivan komaj tri leta. »Novi lastniki so jo zgradili na novo, v njej pa so zbrani predmeti s Klanca in okolice, ki nakazujejo, kako so Cankarjevi in ljudje njihovega stanu živeli konec 19. stoletja,« razlaga Damjan Debevec, vodnik v spominski hiši Ivana Cankarja ob vznožju znamenitega vrhniškega Klanca.
 

Na Klancu


Prvotna hiša se je od današnje precej razlikovala – »bila je majhna bela hiška z majhnimi zelenimi okni in velikim petelinom na strehi, ki se je sukal ob najmanjši sapici«, si je zapomnil mali Ivan. V romanu Na klancu jo še dosti bolj podrobno popiše: »Nič ne govori o tem, da bi bila lesena ali s slamo krita, in ko se je Francka – v resnici njegova mati Neža – preselila k Mihovim – torej na Klanec –, je vstopila v vežo in veliko izbo z dvema visoko postlanima posteljama, veliko zeleno pečjo v kotu in velikim ogledalom med obema oknoma, da so se v njem videle stranke.«

Ivanov ded Jakob Cankar je bil namreč izvrsten krojač, tako kot njegov sin Jožef. Ker je bil Jakob drugorojeni sin, je z domače kmetije v Ligojni odšel na Vrhniko in se izučil za krojača, po bratovi smrti pa je kmetijo prodal in kupil hišo na Klancu, skupaj z dvema lazoma, oriše vodnik. Ivanov oče Jožef je nadaljeval očetovo tradicijo in bil vsaj tako dober krojač kot on, zaslužil je dovolj denarja, da je lahko od očeta kupil hišo na Klancu. »V njej sta se poleg Ivana rodila njegov starejši brat France in sestra Lina, ki ga je nahecala za suhe hruške, za njim pa še Karlo, ki je potem postal duhovnik,« našteje Debevec. Mimogrede: vseh otrok sta imela Ivanova starša 12, njegov ded pa kar 21.

Že za svojega življenja je bil znan in priljubljen pisatelj, pesnik, dramatik.
Že za svojega življenja je bil znan in priljubljen pisatelj, pesnik, dramatik.


Delček tega, kako so živeli Cankarjevi, prikazuje še danes razporeditev prostorov, ki je ostala kljub prenovi verjetno nespremenjena: »Tako je bila videti kopalnica – pri glavnem vhodu je bil čeber z vodo, v katerem so se vsi umili. 'Najlepše' je bilo sredi zime, ko je bilo treba prej razbiti led,« opisuje Debevec in pokaže »hladilnik«, v živo skalo vsekano omarico z lesenimi vratci, v kateri so shranjevali živila, ob njej pa črno kuhinjo. »V peči se je kuhalo in peklo, s svojo toploto pa je pozimi ogrevala celo hišo.« Tloris kuhinje je najverjetneje enak, zraven sta bili še izba in kamrica, morda še gank, izvemo ob ogledu.
»Zelene pečnice, ki so jih našli po požaru, dokazujejo, da je pisatelj zelo verodostojno opisal svoj prvi dom,« nam zaupa vodnik, po izobrazbi sicer teolog, ki se je podal v turistične vode. Roman na Klancu je hkrati dokaj natančen življenjepis pisateljeve matere: od razloga, zakaj so se njeni preselili z Vrzdenca na Vrhniko, kako je tu srečala svojega moža Jožefa do revščine in bede. »Čeprav nekatere stvari pelje v pravljične vode – denimo to, da njegov oče odide za vedno –, je roman zelo verodostojen opis materinega življenja.«
 

Tragična usoda


»V Ivanovem otroštvu so nekaj časa zelo dobro živeli, lahko bi rekli, da so spadali v nižji srednji razred – do tistega trenutka, ko se je zgodil gospodarski kolaps družine,« je Debevec povzel tragično usodo Cankarjev. Hišo in oba laza bi po njegovem izgubili, tudi če ne bi bilo požara, sklepa vodnik. Za Cankarjeve so bili takrat težki časi. »Železnica je šla – sicer na željo krajanov – mimo Vrhnike, ki je zaradi tega padla v gospodarsko krizo. Poleg tega, da je propadlo prevozništvo po cesti in Ljubljanici, pride še manufakturno blago iz Trsta. Malavašič je denimo celo obleko prodajal za isto ceno, kot so stale skrojene hlače Jožefa Cankarja. To seveda ni moglo zdržati,« razlaga Debevec. Oče Jožef je šel v Srbijo k bratu, saj je bilo z njegovim krojaštvom konec, na Vrhniki pa ni dobil službe. Po treh letih se je vrnil, vendar se mu nikoli več ni uspelo zbližati z otroki, bil jim je tujec. »Kadarkoli sta se z 'mat' kregala, so vedno z njo potegnili, zaradi česar je postal še bolj zagrenjen in nasajen,« izvemo. Jožef Cankar se je sicer preizkusil še kot trgovec in najel trgovino pri Majerju, a bil je dober krojač, trgovske žilice pa ni imel, tako da je končal v velikih dolgovih, požar pa je propad le še pospešil.

»Izbruhnil je 27. julija 1879, pozno popoldne. Goreti je začelo spodaj, pri gostilni Pod klancem oziroma pri Korenčanu. Nekdo je verjetno hitel stresti pepel, so domnevali, požar pa se je zelo hitro širil po klancu navzgor. Zgorel je ves Klanec, zgorela je cerkev, širilo se je že na trg, ognjeni zublji so že zajeli sodnijo … po tistem pa je začelo deževati, kar je ustavilo ogenj,« razlaga vodnik, ki je ravno zaradi doživete, na trenutke humorne razlage med obiskovalci Cankarjeve hiše najbolj priljubljen in zaželen. »Vsi hočejo njega,« so mi povedali v tamkajšnjem Ticu, ko smo se dogovarjali za snidenje. Za naš obisk si je, da bi še bolj pričaral Cankarjeve čase, pripravil dve vrsti oprave, zimsko, ki jo sestavljajo črna obleka, kravata in klobuk, in poletno z belo srajco, sivimi hlačami in slamnikom. »Katero želite?« vpraša in si priviha brke, ki si jih je pustil rasti, da bi čim bolj spominjal na pisatelja. »Žal moji brki rastejo drugače, kot so Cankarjevi, navzdol silijo, medtem ko so bili njegovi povsem vodoravni,« razloži, mi pa se odločimo za poletno cankarjansko opravo, ki bolj ustreza letnemu času.

Zaradi očetovega bankrota in požara so Cankarjevi pogosto stradali, a je mati Neža kljub temu vztrajala, da mora Ivan dokončati šolanje. Že ko se je iz Ljubljane, kjer je obiskoval realko, vrnil, ker ni imel denarja za najemnino, ga je pošiljala nazaj, saj je hotela, da konča šolo, pripoveduje Debevec. A velik udarec je bil, ko se je Ivan po letu »faliranega« študija na gradbenem oddelku tehniške visoke šole z Dunaja vrnil domov. »To je bilo zanj nekaj najhujšega, saj je dobil tudi štipendijo, cel kup Vrhničanov je materine prošnje prispevalo denar. In ko se je vrnil kot falirani študent, mu mati verjetno ni ostala dolžna, očitki so deževali ... zaradi pisateljevega občutka krivde je čez leta nastala Skodelica kave. Še pred smrtjo, napiše tudi dr. Alojz Kraigher, osebni prijatelj Ivana Cankarja, se je spraševal, ali ni njegova mati morda umrla zaradi lakote, ker si je od ust trgala kruh za otroke.«

Potem ko sta v dveh dneh umrli njegova mati in stara mati, zanj na Vrhniki ni bilo ničesar več, pravi Debevec. Vrnil se je na Dunaj in tam ostal enajst let. V tistem času je ustvaril Križ na gori, Martina Kačurja, Kurenta in Hišo Marije Pomočnice.
 

Dve težavi


Zaradi požara v hiši, ki danes stoji na naslovu Na klancu 1, ni prav nič Cankarjevega, »razen ene posmrtne maske od desetih znanih in dve originalni risbi – če odštejem nekaj lončevine in zelene pečnice,« našteje kustos. Po tragičnem dogodku so se Cankarjevi selili po Vrhniki, kar še danes označujejo črne spominske table na pročeljih hiš. »Bili so na številnih lokacijah, samo v občinski ubožnici ne.« Povsod so morali plačevati najemnino in nemalokrat so se selili, ker za to niso imeli denarja. Oče je namreč priložnostno še šival, primernega dela ni našel, kakšnega drugega pa se morda niti ni hotel lotiti, izvemo.

A Vrhničani so nanj ohranili zanimiv spomin. »Vedno je hodil okrog lepo oblečen, četudi so vsi vedeli, da je največji revež. Ko je šel v gostilno, se je uredil kot gospod. To mu je ostalo še iz časov, ko je bil zelo spoštovan krojač.« A ne le to – Jožef Cankar je ustanovil vrhniško čitalnico, istega leta, ko se je rodil mali Ivan – 1876. »Lahko bi rekli, da mu je bila knjiga v zibko položena,« se nasmehne Debevec. »Jožefu so se na trgu sicer smejali, ko je to naredil, a ko so ugotovili, da je lahko čitalnica zelo močno politično orodje, so mu jo 'pomembni' Vrhničani tudi zelo hitro speljali, zaradi česar je bil še bolj zagrenjen.«

Vogalnike s podobo Ivana Cankarja je izdelal kipar Bojan Mavsar. Namenil jih je lastnikom vseh hiš na Klancu in osmih poslopij na Vrhniki, v katerih je nekoč živela Cankarjeva družina.
Vogalnike s podobo Ivana Cankarja je izdelal kipar Bojan Mavsar. Namenil jih je lastnikom vseh hiš na Klancu in osmih poslopij na Vrhniki, v katerih je nekoč živela Cankarjeva družina.


Na vprašanje, kako je po družinski tragediji teklo življenje našega velikega pisca, Debevec razlaga: »Bil je zelo zanimiv dečko, že od začetka se mu je mudilo na svet, saj mu je mati razlagala, kako ga je rojevala v velikih mukah. Potem pa se mu je tudi z njega zelo mudilo.« Mati se je menda, kot je znala povedati, v porodnih mukah zaobljubila, da bo romala na Višarje in njega dala v lemenat, a te obljube ni izpolnila. Za duhovnika je šel njegov mlajši brat, Ivana pa so v drugem razredu naredili za ministranta, ob delu pri oltarju pa se je počutil tako duhovnega in pomirjenega kot še nikoli. »Cankar je vedno pravil, da je v vsakem človeku skrit oltarček, h kateremu zahaja, kadar je žalosten ali vesel.« Kakor razlaga Debevec, njihova vera ni bila pobožnjaška, ampak živa. »Za Kristusa na križu bi se dal takoj prebičati in pretepsti, brez strahu ali premisleka.« Cankar nikoli ni imel težav z vero, pač pa s Cerkvijo, torej tudi z avtoritetami. »Zdi se mi, da zato, ker očeta ni bilo takrat, ko bi moral biti,« razmišlja naš sogovornik. Cankar je imel po njegovem vse življenje težave z avtoritetami, na kar kažejo že njegovi spomini na začetek šolanja, ko učiteljici Tominčevi ni hotel odgovoriti na vprašanje, koliko je ena in ena, češ da to ve vsak otrok.



Zaradi krivice, ki mu jo je nekoč z lažno obtožbo storil nadučitelj in ki ga je bolela bolj kot lakota, je razmetal vso opremo v učilnici, strgal vse papirje, polomil tablice … se ulegel in zaspal. »Verjetno ga je takrat zagrabila epilepsija, ki je bila v družini dedna. Dve veliki težavi je imel: epilepsijo, ki so jo sprožili krizni dogodki, in močenje postelje.« Obe nadlogi sta ga menda spremljali do smrti, zaradi slednje je imel menda težave tudi v ljubezenskem življenju, saj je močno okrnila njegovo samozavest pri dekletih. »Strašno je ljubil dekleta, opeval jih je, jim pisal pesmi, jih povzdigoval v nebesa, vendar dlje kot do kakšnega poljuba, objema ni prišlo,« razlaga Debevec. »Rad je imel 'predigro', ko pa ga je ženska peljala v sobo, se je hitro končalo. Za časa študentovanja na Dunaju tako opisuje 'ostudne, opolzke kače'. Čeprav je opisal, kdaj je opazil prehod v puberteto, ko je vsepovsod videval 'gole ženske', ga je gola ženska v resnici odbila,« je prepričan vodnik, ki to pripisuje njegovemu občutku majhnosti, nevrednosti zaradi močenja postelje, o katerem je v svojih spominih pisal Kraigher. A druge razlage pravijo, da je čednega, modrookega pisatelja, ki je znal zapeljati marsikatero lepotico – med njimi Ano Lušin, Heleno Pehani in »Cankarjevo nevesto« Mileno Rohrmann –, od srčnih izvoljenk na koncu vedno odvrnila kakšna hiba.
 

Politični atentat?


»Po Cankarjevi smrti so se vsi spraševali, zakaj se ni nikoli ustalil z nobeno žensko, čeprav je bil v mnoge zaljubljen. Najprej v plavolaso in modrooko Olgico Grudnovo – zanjo je napisal celo sonetni venec, dokler ni oče Ivan Gruden ugotovil, da je sicer v redu fant, a brez prebite pare. Potem razmerje s Pavlo Kermavner, bila sta zaljubljena, on bolj za hec, ona zares. Ko je prišel zvečer v njeno izbo, sta jedla, pila, se pogovarjala o poroki, ko bosta večno skupaj – dokler se nista vrnila stric in teta, Ivan pa je skočil skozi okno, naravnost v koprive,« izvemo od Debevca. Prvi stik z žensko je po njegovem pripovedovanju Ivan Cankar doživel šele v gostilni Na stari šrangi, na Drenovem Griču. »Tam se je bojda ustavil, zagnano pisal strastne pesmi, dokler se ni k njemu nagnila natakarica Francka Janša in ga vprašala: 'Kaj je, gospod pesnik, boste meni tudi kakšno pesmico napisali?' Vstal je, jo objel … potem pa ni vedel, kaj naj naredi. Pa je dobil od nje lubčka …«



Črtico o tem je Ivan Cankar spisal, ko je zaradi svojih besed sedel v zaporu na Ljubljanskem gradu. »Cankar je namreč vedno izražal tisto, kar je mislil 'njegov narod', kar so ljudje občutili,« razlaga Debevec. Zato so tudi tako radi brali njegove knjige, že za življenja je bil znan in priljubljen pisatelj, pesnik, dramatik. »Erotika ga je naredila slavnega, ker je škof odkupil in sežgal skoraj celotno izdajo, od takrat gre njegova pot le še navzgor. Še isto leto izidejo Vinjete, prevod Hamleta, ko je prišel Jakob Ruda na oder v Ljubljani, si Cankar ni drznil na premiero, v časopisih pa so ga spljuvali, češ da ljudem kaže bedo, treba pa bi jim bilo kazati ideale. A ljudje so ga gledali, brali, mu verjeli. Vsi so se našli v Cankarjevih delih.«

S svojim javnim delovanjem je kmalu zdrsnil tudi v politiko, včlanil se je k socialdemokratom, saj se je najbolj poistovetil z bojem za pravice delavcev, ki so bili takrat po njegovem najbolj trpinčen razred. Leta 1907 je na deželnih volitvah kandidiral za poslanca v Zagorju in na Izlakah in dobil ogromno glasov, a celoten litijski okraj je bil kmetijski in zanj ni glasoval. Ker ni bil izvoljen, je bil malo zagrenjen, a če bi bil, verjetno ne bi napisal 40 knjig, razmišlja Debevec. Tako je po neuspehu na volitvah vse kazalo, da se bo vrnil na Dunaj, kjer sta s Štefko Löflerjevo načrtovala poroko, a namesto tega se je odpravil k bratu v Sarajevo. »Tam se je nekega dne zaprl v sobo in v 14 dneh napisal Hlapce,« strne vodnik.



Ko je v njem nekaj dozorelo, je to preprosto stresel iz sebe. Enako je bilo z govori, ki jih je imel vsepovsod. Že leta 1913 je v javnosti govoril o združevanju južnoslovanskih narodov, kar se mu je sicer zdela utopija. Zaradi stavkov »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem govnu« in »Vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko« je bil obsojen na sedem dni zapora, ki jih je odslužil na Miklošičevi. Leto pozneje, ko je bila Avstro-Ogrska že v vojni s Srbijo, si je z jezikanjem prislužil trimesečno zaporno kazen na Ljubljanskem gradu, »kjer je srečal toliko narodno zavednih duhovnikov kot še nikoli prej. Rad je zbadal, izzival, to je od vsega najraje počel. A najbolj sta ga zanimala jezik in kultura. Ko je govoril o Slovencih in Jugoslovanih, je bil v ospredju njegov boj proti ilircem, politični struji, ki je hotela tudi jezik in kulturo poenotiti z južnimi Slovani. Njegova osnovna politična ideja pa je bila zedinjena Slovenija, za katero je dihal, o njej je sanjal, ni pa je dočakal.«

Zaradi političnega delovanja Ivana Cankarja in njegove nesrečne smrti 11. decembra 1918, ki jo je povzročil padec po »strmih, nerodnih železnih stopnicah« na Kongresnem trgu 5, kjer je na koncu bival, se je pred nekaj leti porodila tudi teorija zarote, češ da ga je pretepla in v smrt pahnila skupina srbsko govorečih ljudi. Vendar o tem ni nikakršnih dokazov niti pričevanj sodobnikov, pravi naš sogovornik. »Tako kot ne drži, da je umrl v Cukrarni, kakor namigujejo privrženci teorije političnega atentata.« V resnici je Ivan Cankar, star komaj 42 let, nekaj tednov po padcu umrl v deželni bolnišnici, ob njem so bili brat in sestre. Najprej so ga pokopali v grob Rohrmannovih, pozneje pa je Milena plačala izdelavo skupnega groba pesnikov moderne.

Komentarji: