Narava pogosto preseneča z izobiljem in bujnostjo, še bolj pa z izjemno prilagodljivostjo v najbolj skrajnih razmerah, na robu mogočega.
Galerija
Sedim na klopi ob robu kampa, z nogami na varovalnem zidu, v eni roki hladna pijača, v drugi fotoaparat.
Hribovje v ozadju počasi izginja, širno kamnito planjavo vedno gosteje prerašča trnasto grmičevje. Kot napol dokončan gobelin. Redko posejane rjavo-zelene pike in vsake toliko kakšna živo zelena, kot da še ne bi vedela, kako vroče in suho je tu neskončno poletje.
Vsaka senca je boljša kot nič. Impala se skriva pred vročino.Sonce je še daleč pred zenitom, pa se tropskega sonca vajene gazele že stiskajo v tiste nekaj sence, ki jo daje grmičevje. Večjih dreves se izogibajo, da ne bi postale hrana večjih prebivalcev.
Po urah vožnje se pojavijo prva akacijeva drevesa, kot pionirji iz nekega drugega sveta. In ko že upam, da se bo pokrajina razvila v vsej svoji bujnosti, ki jo omogoča bližina vode, okolje spet postane puščavsko in pred mano zasije neskončna belina. Slana ravnina, kamor sežejo ...
| Nedelo
Komentarji