Kot podkupnina tudi jajca in kokošja jetrca

Preskakovanje čakalnih vrst: Uroš Smiljić krivde ne priznava, prav tako ne soobtožena Sašo Žaljec in Stanko Raner.
Fotografija: Na zatožno klop so sedli Sašo Žaljec, Uroš Smiljić (v sredini) in Stanko Raner. Vsi trije so krivdo zanikali. Foto Igor Mali
Odpri galerijo
Na zatožno klop so sedli Sašo Žaljec, Uroš Smiljić (v sredini) in Stanko Raner. Vsi trije so krivdo zanikali. Foto Igor Mali

Ljubljana – »Krivde ne priznavam.« Tako enotno so se pred ljubljansko okrožno sodnico Nino Drozdek Draganić o krivdi za vpletenost v afero preskakovanja čakalnih vrst v zdravstvu izrekli Uroš Smiljić, Sašo Žaljec in Stanko Raner. Največji akter te zgodbe, nekdanji skladiščnik v UKC Ljubljana Smiljić, ki naj bi v naši največji bolnišnici več let veljal za nekakšno sivo eminenco, ki lahko uredi karkoli, je po odhodu s sodišča povedal, da bodo v javnosti pokazali, kaj se dogaja v slovenskem zdravstvu in da se lahko še marsikomu tresejo hlače.

»Če vestno opravljaš delo in opozoriš, da gre pri nabavi medicinskega materiala na leto več milijonov evrov za deset artiklov, na koncu za nagrado dobiš obtožnico. Tako da, hvala vsem,« je izjavil Smiljić, ki mu tožilstvo očita, da je od različnih ljudi zahteval podkupnine v zameno za to, da jim je uredil hitrejše preglede, posege in zdravljenje pri točno določenem zdravniku.

Poleg njega naj bi bilo v afero vpletenih še devet soobtoženih, med katerima sta bila tudi dva zdravnika, Rado Janša in Tomaž Malovrh. Zdravnik Janša naj bi kot protiuslugo za prednostno obravnavo pacientov dobil nadstrešek v Bohinjski Beli ter kabino za prhanje in ugodno nabavo gospodinjskih aparatov, Malovrh pa polete s policijskim helikopterjem za njegova otroka.

»Ej, sem govoril, te častim z omaro,« pa naj bi svojo 463 evrov vredno podkupnino Smiljiću opisal soobtoženi Franc Frelih.

Sašo Žaljec naj bi mu izročil »30 jajc in pol kile kokošjih jetrc« kot protiuslugo, ker naj bi mu v juliju 2016 uredil zdravniški pregled pri Janši mimo čakalnega seznama. Od soobtoženega Ivana Mikliča naj bi za posredovanje pri preskoku vrste za njegove sorodnike prejel 4000 evrov podkupnine. Aleš Miletić naj bi mu dal dve kaljeni stekli in dvojno steklo za kuhinjsko omarico, Raner pa neugotovljeno nagrado, ko mu je ob prošnji, da naj za brata uredi zdravstvene storitve mimo uradnega čakalnega seznama, dejal »potrudi se, bova porihtala.«
Edini, ki je doslej krivdo priznal, je Iztok Požar. O krivdi se še morajo izreči Miklič, Janša, Robert Gradišar, Frelih in Malovrh.


Niso ga opozorili, da je osumljen


In ravno Požar je tista oseba, brez katere celotna afera najverjetneje nikoli ne bi priplavala na površje. Sam je namreč policistom zaupal, da je dal Smiljiću 20.000 evrov, da je ta uredil točno določenega zdravnika za zdravljenje njegove hudo bolne žene. A, kot je na sodišču opozoril Smiljićev zagovornik Peter Žnidaršič, so ga policisti šele tik pred koncem podajanja izjave opozorili, da ima status osumljenca. »Ni bil opozorjen na ta status. Zakon je pri tem jasen, da če nisi opozorjen, se mora ta izjava izločiti iz spisa,« je poteze obrambe napovedal odvetnik.

Prav izločitev te kazenske ovadbe bi bila za tožilstvo eden od največjih udarcev, saj, kot je povedala tožilka Bojana Pogorelec, je bila Požarjeva ovadba »eden od temeljev, na podlagi katerih so bili odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi.« Zaradi te ovadbe Smiljić tudi ni ostal dolžan Požarju, saj je proti njemu podal kazensko ovadbo zaradi krive ovadbe. »Vse priče, ki so izpovedovale o sodelovanju Smiljića in Požarja, so zelo jasno povedale, da Smiljić s Požarjem in bolnico ni imel nič,« je pojasnil Žnidaršič in še, da Požar tudi ni tako »čista« oseba, kot se ga želi prikazati. Zoper njega naj bi namreč tekli postopki zaradi premoženjskih kaznivih dejanj. Smiljićev odvetnik je ob tem iz rokava potegnil morda še enega asa za obrambo.

Sodnico je v zvezi s predlogom za pridobitev odredb sodišča in specializiranega državnega tožilstva zaradi preverjanja zakonitosti samega postopka opozoril na priloge oziroma dokazila v tujem jeziku (prisluhe v srbščini oziroma hrvaščini), s katerimi je sodišče odredilo uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. Preiskovalna sodnica po njegovem mnenju zaradi tujega jezika »ni mogla preveriti utemeljenosti suma, ker ni bilo prevoda.«