O čem odloča in o čem ne odloča evropski parlament?
Zaradi neposrednih volitev poslancev, ki jih bodo v 27 članicah Evropske unije izvedli med 6. in 9. junijem, vidnosti v medijih in lažje predstavljivosti njegovega dela je evropski parlament za državljane najpogosteje prva stična točka z institucijami EU. Toda v arhitekturi Unije evropski parlament nima enake vloge in pristojnosti kot zakonodajna veja oblasti v državah. Nekdanja mantra je bila, da se z večanjem pristojnosti parlamentarcev manjša demokratični primanjkljaj v EU.
Za njegovo zgodovino je značilen boj za moč. Pravilo je, da evropski parlament z vsako reformo EU dobi nekaj več pristojnosti. Občasno si močnejšo vlogo poskuša izboriti kar sam. To se je zgodilo z vodilnimi kandidati za predsednika evropske komisije, tako imenovanimi špicenkandidati. Po logiki parlamentarcev bi prvi kandidat zmagovalne politične družine moral postati predsednik evropske komisije. To je pred desetletjem uspelo Jean-Claudu Junckerju, toda voditelji držav tega neformalnega pravila pet let pozneje niso več upoštevali in so namesto Manfreda Webra izbrali Ursulo von der Leyen.
To, da evropski parlament lahko potrdi predsednika evropske komisije in nato še celoten komisarski kolegij, je med njegovimi glavnimi pristojnostmi. Nekdaj ta pristojnost ni bila samoumevna. V prakso so vpeljali še sistem zaslišanja komisarskih kandidatov. Če predlagani ne prepriča pristojnega parlamentarnega odbora, je verjetno (a nikakor ne nujno), da bo morala država članica izbrati novega kandidata. Evropski parlament se lahko med mandatom odloči za nezaupnico celotni evropski komisiji (ne pa predsedniku ali posameznemu komisarju), a je še ni izglasoval.
Čeprav se parlamentarci radi sklicujejo na svojo demokratično podlago, so najtežje in najbolj kočljive odločitve v zakonodajnem postopku sprejete za trdno zaprtimi vrati, v tako imenovanih trialogih s predstavniki sveta EU in evropske komisije.
Parlamentarci lahko izvajajo nadzor nad delom komisije predvsem z zaslišanji, razpravami in pisnimi vprašanji. »Med tem in izglasovanjem nezaupnice o celotnem kolegiju ni veliko orodij,« je ocenil analitik iz Evropskega političnega centra (EPC) Eric Maurice. Poslanci še lahko pritiskajo na evropsko komisijo z resolucijami ali grozijo s tožbo na sodišču EU, je opozoril sogovornik. To so, denimo, naredili v zvezi z njenim odlašanjem pri izvajanju uredbe o pogojevanju izplačil državam članicam z delovanjem vladavine prava (na Madžarskem in Poljskem).
Ne odločajo o zunanji politiki
Evropski poslanci radi veliko razpravljajo o zunanjepolitičnih vprašanjih. To je eno od področij, na katerih parlament nima pristojnosti za odločanje. Kljub temu je članstvo v zunanjepolitičnem odboru za številne poslance, tudi slovenske, zelo zaželeno. Pravo, zakonodajno delo evropskega parlamenta poteka na drugih področjih, denimo o vse bolj obsežnih okoljskih predpisih. Na področjih, na katerih ima pristojnosti, evropski parlament o zakonodaji ne odloča sam, temveč z močnejšo institucijo, svetom EU, ki predstavlja države članice. Za razvoj EU je značilna vse večja »parlamentarizacija« odločanja.
Čeprav se parlamentarci radi sklicujejo na svojo demokratično podlago, so najtežje in najbolj kočljive odločitve v zakonodajnem postopku sprejete za trdno zaprtimi vrati, v tako imenovanih trialogih s predstavniki sveta EU in evropske komisije. Kompromise, sprejete v trialogih, nato potrdijo na plenarnem zasedanju. V EU so med področji, na katerih evropski parlament ne more sprejemati zakonodaje, davčna vprašanja, energetska mešanica držav članic in socialna varnost. Ni mogel soodločati o orožju za Ukrajino ali o pomoči Grčiji med dolžniško krizo. Povedno je, da ne more odločati niti o svojem sedežu. Tako ima, kljub nasprotovanju parlamentarcev, še vedno dva, v Bruslju in Strasbourgu.
»Najočitnejša pristojnost, ki je evropski parlament nima, je polna proračunska,« je ocenil analitik Maurice. Parlamentarci se lahko pogajajo s svetom EU o letnem proračunu, ne pa tudi o večletnem finančnem okviru z glavnimi postavkami za sedem let. Lahko ga le sprejmejo (ali zavrnejo) v obliki, kot so ga sprejeli voditelji držav članic. Po Mauriceovem mnenju bi bila pogajanja o finančnem okviru s polno proračunsko pristojnostjo parlamenta še težja, »a videli smo, da države članice same ne morejo rešiti dileme med ambicijami in viri«. Evropski parlament je institucija, ki tradicionalno pritiska za večje izdatke EU.
