Po tridesetih letih v kašmirskem jezeru spet cvetijo lotosi

Wular, jezero, ki je bilo nekoč eno največjih sladkovodnih jezer v Aziji in leži v Kašmirski dolini, je preživljajo pet tisoč ljudi, in sicer z visokokakovostnimi lotosi. Nabirali in prodajali so nadru – užitno lotosovo steblo. To je bilo v kašmirskih gospodinjstvih cenjeno kot poslastica in je del vazvana, tradicionalnih večhodnih prazničnih obrokov v regiji. Po poplavah leta 1992 je jezero napolnil mulj, lotosi niso več zacveteli vse do zdaj, piše Guardian.

»Stokrat smo v jezero metali semena, pa ni zraslo nič. Šele zdaj, ko so odstranili mulj, znova vidimo cvetove – po skoraj 33 letih,« je za Guardian povedal 65-letni Bašir Ahmad, ribič, ki se preživlja z lovljenjem v Wularju.

Revščina po poplavah

Leta 1992 so regijo prizadele uničujoče poplave. Te so dno jezera zadušile z muljem, iztrebile lotosove rastline in potisnile družine v revščino. Cenjena stebla so postopoma izginila iz lokalne kulinarike.

Bitje iz severnih morij, ki živi 600 let

V naslednjih treh desetletjih se je stanje jezera – ki je od leta 1990 na seznamu Ramsarskih mokrišč mednarodnega pomena – po ribičevih besedah le še slabšalo. Deli jezera so se spremenili v smetišča, njegova površina pa se je drastično zmanjšala.

FOTO: Martin Lelievre/AFP

Krčenje jezera

Leta 1911 je jezero pokrivalo 217 kvadratnih kilometrov (od tega 58 kvadratnih kilometrov močvirij), do leta 2007 pa se je skrčilo za skoraj dve tretjini – na le 86 kvadratnih kilometrov, kažejo podatki regionalnih vlad Džamuja in Kašmirja. Uradna raziskava kot glavni vzrok za krčenje navaja pretvorbo zemljišč v kmetijska. To je povzročilo tudi 17-odstotni upad živalskih vrst v jezeru. Širjenje nasadov vrb okoli jezera je povečalo kopičenje mulja, saj so drevesa ovirala pretok reke in povzročala usedanje sedimentov.

V izsušenem akumulacijskem jezeru je vzklilo 40 milijard drevesnih semen

Leta 2020 je organ za varovanje in upravljanje Wularja začel izvajati program odstranjevanja mulja, s katerim so želeli obnoviti globino jezera in odstraniti odpadke, ki jih prinašajo reka Dželum in njeni pritoki. Po navedbah uradnikov so doslej odstranili več kot 7,9 milijona kubičnih metrov mulja, posekali so več kot dva milijona vrb in po petih letih od začetka programa lotosi znova cvetijo.

Ahmad, čigar štirje bratje prav tako živijo od jezera, pravi, da je ponovni razcvet lotosa kot uresničitev sanj. »Popolnoma smo izgubili upanje, da se bo lotos kdaj vrnil. Nekateri v naši skupnosti so si morali poiskati drugo delo, da so preživeli. A mi smo čakali,« je povedal za Guardian. Pojasnil je, da so že njihovi predniki nabirali lotosova stebla in jih prodajali po dolini, predvsem ob posebnih priložnostih. »Ko je lotos izginil, so se preusmerili v ribolov, a to ni bilo tako donosno. Zdaj, ko se lotos vrača, se vrača tudi upanje.«

Jezero leži v Kašmirski dolini, približno 30 kilometrov severozahodno od Srinagarja, ob vznožju pogorij Pir Panjal in Himalaje. FOTO: Sharafat Ali/Reuters

Lokalna hrana kulturnega pomena

Ahmadov brat Mohamed Fajaz Dar dodaja, da je z izginotjem lotosa iz lokalne prehrane izginil tudi nadru, a verjamejo, da se bo znova vrnil. Jedem z nadrujem, pravi Dar, Kašmirci pripisujejo velik kulturni pomen. »Lotosovo steblo povezuje našo hrano z zemljo. Njegova odsotnost je spremenila jedilnike. Zdaj, ko je spet tukaj, jedi pripravljamo tako, kot so jih naše babice – počasi, preprosto, z veliko spominov,« je za Guardian povedal kuhar Tavir Ahmad s tržnice v Kašmirju.

Okrevanje lokalnega gospodarstva

Uradniki organa za varovanje in upravljanje Wularja menijo, da bo obuditev lotosa pripomogla k okrevanju lokalnega gospodarstva, ki je bilo sicer na robu zloma. Gre za javno dobrino, ki jo ljudje morajo ohranjati, je povedal uslužbenec. Dodal je, da so bila lotosova stebla dolgo nevidna, a so korenine verjetno ostale speče – zakopane pod plastmi mulja.

»Ko smo odstranili mulj s specifičnih območij, so se lotosi začeli znova pojavljati,« je povedal. Zgodovinsko gledano jezero preživlja ribiške skupnosti in nabiralce vodnih kostanjev. Še vedno ostaja ključen habitat za selitvene ptice, tudi sibirske žerjave.

»To ni zgolj obuditev rastline – je obuditev celotnega kulturnega ekosistema,« pa je povedala Meera Sharma, okoljevarstvenica iz Delhija. »Ko se narava zdravi, obudi vse, kar je nekoč varovala – preživetje, tradicijo, biotsko raznovrstnost.
Vrnitev lotosa v Wularju je opomnik, da okoljska obnova ni le vprašanje estetike ali podatkov – gre za obnavljanje človeške povezanosti z zemljo,« je dejala in dodala, da je videti te rože znova cveteti po desetletjih – kot da bi zgodovina spet zadihala.