V nadaljevanju preberite:

Ena mojih najljubših ptic, ki so omenjene v knjigi, je črni hudournik, ki velja za enega od znanilcev pomladi. Že poleti odleti v Afriko južno od Sahare, od koder se v Slovenijo vrača v aprilu in maju. Podoben je kmečki lastovki, a je temnejši. To je najbolj »zračna« ptica in na dan preleti več kot 500 kilometrov. V življenju bi lahko 70-krat obkrožila Zemljo. Vse dela v zraku, pari se in tudi ko spi, lebdi, saj ena polovica možganov spi, druga pa pozorno spremlja veter, in potem ko se ta utrudi, se spet zbudi druga polovica.

Francoski pilot je med drugo svetovno vojno videl čuden črn oblak, ki je lebdel čisto pri miru, in šele ko se je približal, je videl, da so to ptice, ki spijo. To so bili črni hudourniki. Ker so ves čas v zraku, imajo skoraj zakrnele nožice, stari Grki so jih zato poimenovali apous – brez nog. Mladički iz gnezda odletijo naravnost v Afriko, nekateri ostanejo v zraku deset mesecev, drugi tudi dve leti. So izjemno stara vrsta ptice, lahko bi poznale tiranozavra. Niso socialna bitja, ampak veliki samotarji.

Njihovo število je zaradi tega, ker ni več starih senikov in hiš, kjer bi lahko gnezdili, in ker zaradi pesticidov ni več letečih insektov, s katerimi se hranijo, upadlo za 50 odstotkov.