V izsušenem akumulacijskem jezeru je vzklilo 40 milijard drevesnih semen

Z visoke skalnate police na največjem evropskem rečnem otoku Hortica se odpira pogled na morje zibajočih se mladih vrb in zrcalnih lagun. Nekatera drevesa v tem mladem gozdu so visoka že več metrov. A še pred nekaj leti je bil gozd ves pod vodo …

»To je Veliki Travnik,« pravi Valerij Babko, upokojeni učitelj zgodovine in vojaški veteran, s katerim se je na nekdanji obali akumulacijskega jezera v vasi Malokaterynivka pogovarjal novinar Guardiana. Zanj to izjemno novo-staro okolje predstavlja več kot le naravo: »To je starodavno, mitsko ozemlje, prepleteno z ukrajinsko ljudsko izročilom,« pravi. »Pomislite na vse tiste kozake, ki galopirajo skozi doline z gozdovi, tako gostimi, da jih sonce komajda prebada.«

»Babkova« zgodovinska pokrajina je izginila leta 1956, ko je Sovjetska zveza dokončala jez in hidroelektrarno Kahovka ter poplavila celotno regijo. Kar je bilo nekoč ekološka in kulturna zibelka, se je spremenilo v rezervoar, njeni bogati živi sistemi pa so bili pokopani pod vodo.

Poškodba jezu Nova Kahovka v Ukrajini. INFOGRAFIKA: Delo

Nakar so Rusi leta 2023 zajeto vodo uporabili kot orožje: jez Nova Kahovka na reki Dneper, ki je bil pod nadzorom ruskih sil, je bil razstreljen. Rusija je zanikala bombardiranje, a posledica so bile uničujoče poplave, ki so uničile vasi in v katerih je izginilo neznano število ljudi; številke o številu smrtnih žrtev se gibljejo od nekaj deset do več sto. Še milijon ljudi je izgubilo dostop do pitne vode. Dve leti po nesreči prihodnost akumulacijskega jezera še vedno visi na nitki. Znanstveniki pravijo, da za ekosistem in divja bitja, ki ga naseljujejo, predstavlja »vrnitev v življenje«, a tudi nepredvidljivo, potencialno strupeno »časovno bombo«. Gre za študijo primera o kompleksnosti odziva narave na ogromne spremembe, ki jih je povzročil človek – in iskanje odgovora na vprašanje, kaj se zgodi z ekosistemi po nesreči.

Spontana regeneracija

Zaporožje. Proti okupirani jedrski elektrarni se razprostira prostrano morje mladih dreves. Površina rezervoarja je bila 2155 kvadratnih kilometrov – večja kot New York in njegovih pet okrožij. FOTO: Stringer Reuters Pictures

Takoj po bombardiranju je bil Kahovski rezervoar podoben puščavi iz sušečega se blata in razpokanega mulja. Zdaj rastline rastejo tako gosto, da se ne vidi skozi. Nekdanja suha obala je posuta z luščinami in lupinami vodnih organizmov, ki so nekoč živeli tukaj. Onkraj nje se čez obzorje proti okupirani jedrski elektrarni Zaporožje razprostira prostrano morje mladih dreves. Težko si je predstavljati njegovo velikost: površina rezervoarja je bila 2155 kvadratnih kilometrov – večja kot New York in njegovih pet okrožij.

Veliki »comeback«

Najnovejše poročilo Ukrajinske delovne skupine za okoljske posledice vojne (UWEC) potrjuje, kar so satelitski posnetki, ekologi in terenski raziskovalci začeli opažati v zadnjih dveh letih: ekosistem spodnjega Dnepra se ne le okreva, ampak se tudi razvija. Izsušeno akumulacijsko jezero je zdaj dom gosto zarastlih vrb in topolov ter ogromnim mokriščem; ogroženi jesetri so se vrnili v vodne poti; divji prašiči in sesalci v gozdove; na ogromnem delu poplavne ravnice pa so vidni znaki spontane regeneracije.

»Priča smo nastanku ogromnega naravnega gozdnega sistema poplavnih ravnic,« pravi Oleksiy Vasyliuk, soavtor poročila o akumulacijskem jezeru za UWEC iz leta 2025 in vodja Ukrajinske skupine za varstvo narave. »To ni upravljan projekt. Gre za to, da se zemljišče samo vrača v življenje.«

»Avtohtona favna se vrača na del reke, kjer sta bila nekoč jez in akumulacijsko jezero,« potrjuje poročilo. »Poleg hitre širitve avtohtone vegetacije je vzklilo kar 40 milijard drevesnih semen, kar bi lahko privedlo do nastanka največjega poplavnega gozda v ukrajinskem stepskem območju.« Po besedah Eugena Simonova, mednarodnega koordinatorja pri Rekah brez meja, se v Velikem Travniku ne dogaja le lokalni ponovni nastanek mokrišč, temveč redka in spontana rekonstrukcija obsežnega rečnega ekosistema, katere posledice segajo daleč preko meja Ukrajine .

»Pred jezom je poplavna ravnica Dnepra gostila ogromne hrastove gozdove in številne vrste mokrišč na tisočih kvadratnih kilometrih, kar je ustvarilo mozaik habitatov, bogatih z biotsko raznovrstnostjo, za stotine vrst ptic in velikanskih rib, kot je ukrajinski jeseter, ki se je nekoč prihajal sem drstit,« pravi Simonov.

Prispevek k vračanju rek v naravno stanje

Veliki Travnik, pravi, predstavlja tudi priložnost za Ukrajino, saj si prizadeva pritegniti globalna sredstva za povojno obnovo in se pridružiti EU. »Obnova naravnih sladkovodnih ekosistemov vzdolž 250-kilometrskega odseka spodnjega Dnjepra bi lahko bil največji tovrstni projekt v Evropi in ima potencial, da postane odločilni prispevek Ukrajine k izpolnjevanju zavez EU za obnovitev rek v njihovo naravno stanje do leta 2030,« pravi.

Uničujoče poplave po bombardiranju jezu Nova Kahovka. FOTO: Alexander Ermochenko/Reuters

Vendar pa znanstveniki na drugi strani svarijo, da to okrevanje ni zagotovljeno. Velik del nekdanjega rezervoarja ostaja nedostopen zaradi aktivnega obstreljevanja in miniranega terena. Celovito biološko spremljanje je težavno. Težke kovine in kemično onesnaženje vse bolj skrbijo raziskovalce. Prihodnost območja ostaja negotova.

»Strupena časovna bomba«

Čeprav je gozd ob akumulacijskem jezeru videti kot samonikla oaza, je še vedno zaznamovan z ostanki človeškega delovanja. Sčasoma so bregovi akumulacijskega jezerca erodirali. Njihovi drobni delci prahu so se pogreznili v debelo plast na dnu bazena. Hkrati so v vodo vstopala onesnaževala – zlasti težke kovine iz industrijskih podjetij ob akumulacijskem jezeru.

Oleksandra Šumilova, ekologinja za sladkovodne vode, pravi: »Vsa ta onesnaževala so se absorbirala v te drobne delce, ki so se odložili na dnu.« Sediment je deloval »kot ogromna goba, ki se je nabrala na dnu rezervoarja. Ocenjujemo, da je šlo za približno 1,5 kubičnega kilometra onesnaženih sedimentov«.

Ko je bil jez izpraznjen, je na širše območje pritekla ogromna količina onesnaženih, potencialno strupenih odpadkov. Njegove težke kovine bi lahko zlahka onesnažile vodne vire, tla in rastline. Že v majhnih koncentracijah lahko »negativno vplivajo na virusne sisteme človeških organizmov, na primer lahko povzročijo raka, endokrine motnje, težave s pljuči in ledvicami,« pravi Šumilova. Njihove učinke primerja s sevanjem: ko se ti toksini premikajo po prehranjevalni verigi navzgor, se lahko koncentrirajo in povzročajo posebne težave večjim živalim in mesojedcem.

»Kako se onesnaževala prenašajo tudi znotraj prehranjevalne mreže, ni znano. Trenutno tega ni mogoče raziskati, ker je vstop na območje nevaren. Ni sistematičnih raziskav,« pravi.

Sobivanje z jezom v Ukrajini nekoč ... FOTO: Jože Suhadolnik

Poročilo iz leta 2025, katerega soavtorica je bila Šumilova in je bilo objavljeno v reviji Science, je ugotovilo, da onesnaževala predstavljajo »strupeno časovno bombo«, in opozorilo na znatne skrbi za prehranjevalne verige živali in človeško populacijo, ki živi na tem območju. Toda tako kot v drugih okoljih – kot, denimo, v mestu jedrske nesreče v Černobilu – se lahko onesnaženje in naravna regeneracija dogajata vzporedno. V istem članku so znanstveniki ugotovili, da se bo v petih letih obnovilo 80 odstotkov funkcij ekosistema, izgubljenih zaradi jezu, in da bo biotska raznovrstnost poplavnega območja v dveh letih znatno okrevala.

Redka priložnost

Poročilo UWEC ta trenutek opredeljuje kot strateško prelomnico za ukrajinsko okoljsko in kulturno politiko. Če območje pustijo regenerirati, bi lahko postalo eden največjih sosednjih sladkovodnih ekosistemov v Evropi, ki bi se po ekološkem pomenu kosal celo z delto Donave . Toda nastajajoči gozd pri Kahovki bi lahko izginil tako hitro, kot je nastal.

»Če bo jez hidroelektrarne obnovljen,« opozarja Vasyliuk, »bosta ta mladi gozd in ves živelj, ki ga zdaj vzdržuje, spet izgubljena.«

Državno energetsko podjetje Ukrhydroenergo je že sporočilo, da namerava obnoviti hidroelektrarno Kahovka. Za nekatere uradnike to predstavlja vrnitev v »normalnost«: ponovno vzpostavitev industrijske produktivnosti, energetske varnosti in geopolitičnega nadzora.

»Obnova jezu v takšni obliki, kot je bil, ne bi bila okrevanje,« pravi Vasilyuk, »to bi bil ekocid. Uničila bi mlad, spontan gozd, še preden bi ga sploh imeli priložnost razumeti.«

Tudi jesetri so se vrnili. FOTO: Shutterstock

Odločitev ima pomen tudi zunaj meja Ukrajine. Približno 80 odstotkov ozemlja, ki ga je prizadela porušitev akumulacijskega jezera, leži znotraj nacionalno in mednarodno zaščitenih območij, od katerih so mnoga del evropskega Smaragdnega omrežja.

Starodavni ritem mokrišča

Z vidika podnebja novo nastajajoči ekosistem ponuja pomemben potencial za zajemanje in shranjevanje ogljika, ugotavlja poročilo UWEC za leto 2025.

Na spodnji strani Dnjepra gnezdijo penice v trstičju, kjer je voda nekoč pljuskala ob beton, jesetri pa se drstijo v plitvinah, ki jih niso obiskali že 70 let. Novo mokrišče odraža starodavni ritem.

»Kaj se bo zgodilo s tem območjem? Trenutno ne moremo z gotovostjo napovedati, res pa je, da se zelo hitro obnavlja,« pravi Šumilova.

»S človeškega vidika bi se lahko katastrofa za ljudi, ki tam živijo. Toda z znanstvenega vidika je to zelo redek dogodek: kako se ekosistem (lahko) ponovno vzpostavi. Gre za velik naravni eksperiment. In še vedno traja.«