Porabimo več vode, kot je narava nadomesti
Poudarek Svetovnega dneva mokrišč je letos na pomenu mokrišč za količino in kakovost pitne vode na planetu.
Odpri galerijo
Ormoške lagune so tudi del zelo pomembnega omrežja mokrišč. FOTO: Tadej Regent/Delo
Vodna kriza se stopnjuje, opozarjajo v Ramsarski konvenciji o mokriščih, kar ogroža človeštvo in naš planet. Porabimo namreč več vode, kot je narava lahko nadomesti, za povrh pa še vedno uničujemo območja, od katerih je voda in življenje najbolj odvisno - mokrišča. Tako se kampanja od 28. januarja do 2. februarja, svetovnega dneva mokrišč, osredotoča na pomen mokrišč za pitno vodo.
Voda in mokrišča so povezana, to neločljivo sobivanje pa je ključnega pomena za življenje, naše blagostanje in zdravje planeta. Vodna telesa sladke ali slane vode vzdržujejo naravo in človeka. Mokrišča podpirajo naš družbeni in gospodarski razvoj s številnimi storitvami, med drugim zadrževanjem in čiščenjem vode. So največji vir pitne vode, pa tudi hrane, saj je akvakultura najhitreje rastoča panoga pridelave hrane, v ribogojnicah pa so že leta 2018 vzgojili 12 milijonov ton rib. Riževa polja nahranijo 3,5 milijarde ljudi. Skupaj mokrišča, ki so najdragocenejša življenjska okolja, na leto nudijo storitve v vrednosti 47 bilijonov dolarjev.
Kar 40 odstotkov vrst živali in rastlin živi in se razmnožuje v mokriščih, od tega 25 odstotkov na koralnih grebenih. Vsako leto v sladkovodnih mokriščih odkrijejo 200 novih vrst rib.
Mokrišča nas varujejo pred poplavami in neurji, saj lahko mokrišča zadržijo ogromno vode. Poleg tega mokrišča uravnavajo podnebje, šotišča shranjujejo dvakrat več ogljikovega dioksida kot gozdovi, podobno je s slanimi močvirji, mangrovami in morsko travo.
V Ramsarski konvenciji opozarjajo, da je na Zemlji le 2,5 odstotka vode sladke, večinoma pa je spravljena v ledenikih, ledenih pokrovih in podzemnih vodnih rezervoarjih. Tako je za naše običajne potrebe uporaben le odstotek vode. V rekah in jezerih je 0,3 odstotka površinske sladke vode.
Na dan porabimo 10 milijard ton vode. Večinoma, 70 odstotkov, v kmetijstvu. Industrija in energetika porabita 22 odstotkov vode. V 100 letih se je naša poraba vode povečala za šestkrat, zdaj pa vsako leto zrase za odstotek. Človeštvo se množi, povečuje se urbanizacija, prakse porabe vode pa predstavljajo tak pritisk na mokrišča in vodo v njih, da jih ta ne morejo prenesti. Tako ima 82 odstotkov ljudi na svetu onesnaženo vodo. Kar 2,2 milijarde ljudi nima oskrbe z varno pitno vodo, škoda zaradi tega pa sega do 260 milijard dolarjev. Negotova oskrba z vodo je bila leta 2017 glavni razlog konflikta v vsaj 45 državah. Za 10 milijard ljudi leta 2050 bomo potrebovali 14 odstotkov več vode za proizvodnjo 70 odstotkov več hrane.
Naša poraba vode pomeni manj vode za naravo. Od 1700 smo na svetu uničili skoraj 90 odstotkov mokrišč, preostanek pa izginja še hitreje kot gozdovi. Četrtini vrst iz mokrišč in vsaki tretji sladkovodni vrsti grozi izumrtje. V Ramsarski konvenciji svarijo, da se boj za vodo šele zares začenja, zato je treba začeti obnavljati mokrišča, ustaviti gradnjo jezov na rekah, preprečiti onesnaževanje in vključiti vodo in mokrišča v razvojne načrte.
Voda in mokrišča so povezana, to neločljivo sobivanje pa je ključnega pomena za življenje, naše blagostanje in zdravje planeta. Vodna telesa sladke ali slane vode vzdržujejo naravo in človeka. Mokrišča podpirajo naš družbeni in gospodarski razvoj s številnimi storitvami, med drugim zadrževanjem in čiščenjem vode. So največji vir pitne vode, pa tudi hrane, saj je akvakultura najhitreje rastoča panoga pridelave hrane, v ribogojnicah pa so že leta 2018 vzgojili 12 milijonov ton rib. Riževa polja nahranijo 3,5 milijarde ljudi. Skupaj mokrišča, ki so najdragocenejša življenjska okolja, na leto nudijo storitve v vrednosti 47 bilijonov dolarjev.
Kar 40 odstotkov vrst živali in rastlin živi in se razmnožuje v mokriščih, od tega 25 odstotkov na koralnih grebenih. Vsako leto v sladkovodnih mokriščih odkrijejo 200 novih vrst rib.
Poti vodijo prav do enega od izvirov Save, ki prinaša tudi večino pitne vode za Ljubljano. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Mokrišča nas varujejo pred poplavami in neurji, saj lahko mokrišča zadržijo ogromno vode. Poleg tega mokrišča uravnavajo podnebje, šotišča shranjujejo dvakrat več ogljikovega dioksida kot gozdovi, podobno je s slanimi močvirji, mangrovami in morsko travo.
V Ramsarski konvenciji opozarjajo, da je na Zemlji le 2,5 odstotka vode sladke, večinoma pa je spravljena v ledenikih, ledenih pokrovih in podzemnih vodnih rezervoarjih. Tako je za naše običajne potrebe uporaben le odstotek vode. V rekah in jezerih je 0,3 odstotka površinske sladke vode.
Na dan porabimo 10 milijard ton vode. Večinoma, 70 odstotkov, v kmetijstvu. Industrija in energetika porabita 22 odstotkov vode. V 100 letih se je naša poraba vode povečala za šestkrat, zdaj pa vsako leto zrase za odstotek. Človeštvo se množi, povečuje se urbanizacija, prakse porabe vode pa predstavljajo tak pritisk na mokrišča in vodo v njih, da jih ta ne morejo prenesti. Tako ima 82 odstotkov ljudi na svetu onesnaženo vodo. Kar 2,2 milijarde ljudi nima oskrbe z varno pitno vodo, škoda zaradi tega pa sega do 260 milijard dolarjev. Negotova oskrba z vodo je bila leta 2017 glavni razlog konflikta v vsaj 45 državah. Za 10 milijard ljudi leta 2050 bomo potrebovali 14 odstotkov več vode za proizvodnjo 70 odstotkov več hrane.
Mokrišče Zelenci je opremljeno s potmi, saj bi velik obisk uničil naravni biser. FOTO: Roman Šipić/Delo
Naša poraba vode pomeni manj vode za naravo. Od 1700 smo na svetu uničili skoraj 90 odstotkov mokrišč, preostanek pa izginja še hitreje kot gozdovi. Četrtini vrst iz mokrišč in vsaki tretji sladkovodni vrsti grozi izumrtje. V Ramsarski konvenciji svarijo, da se boj za vodo šele zares začenja, zato je treba začeti obnavljati mokrišča, ustaviti gradnjo jezov na rekah, preprečiti onesnaževanje in vključiti vodo in mokrišča v razvojne načrte.
