Poslovil se je akademik prof. dr. Fedja Košir (1940–2024)

Tragično je, da se Slovenska akademija znanosti in umetnosti zapored poslavlja od najuglednejših osebnosti iz sveta arhitekture. Po akademiku Milanu Miheliču in akademiku Stanku Kristlu, ki nas je zapustil v začetku letošnjega leta, se zdaj, le nekaj mesecev pozneje, pretreseni poslavljamo od njenega dolgoletnega svetovalca za arhitekturo in urbanizem, akademika Fedje Koširja.

Po neprijaznih mladih letih, ki jih je tragično zaznamovala izguba očeta na Golem otoku, se je, razkošno talentiran, po dokončani klasični gimnaziji predal arhitekturi. Že med študijem ga je profesor Edvard Ravnikar kot izbranca vključil v izdelavo lastnih natečajnih in drugih projektov. Po diplomi pa v skupino arhitektov, s katerimi je snoval Trg revolucije. Tam se je Fedja Košir še posebej izkazal z izrednim projektom granitnih fasad obeh stolpnic.

Sledila je dolga, izjemno uspešna in odmevna pot samostojnega arhitekta. Arhitekta, ki je zmagoval na največjih ter najzahtevnejših arhitekturnih in urbanističnih natečajih v nekdanji skupni domovini. Po zmagah na natečajih za Zimsko kopališče v ljubljanskem Tivoliju in za Park hotel na Bledu, ki ju je tudi uresničil, so se vrstile prve nagrade za Središče Južnega Zagreba, za Center Beograda, za Center Nikšića, za Center Kragujevca, za Center Bugojna in za Novi Osijek, mesto za 70.000 prebivalcev, ter za cerkev vseh svetih in Islamski verski center v Ljubljani.

Ta ustvarjalna, projektantska izkušnja je močno vplivala na dozorevanje svojskih pogledov na arhitekturo in urbanizem. Kmalu po doktorskem nazivu je postal profesor in dekan na Ljubljanski šoli za arhitekturo. Vse bolj se je stopnjevalo njegovo esejistično in kritiško delovanje, pri čemer se je v največji meri posvetil arhitekturni teoriji. Tako je ob številnih člankih nastalo sedmero temeljnih monografij.

Knjiga Zamisel mesta je pionirski pregled urbanističnih celot, od najstarejših sestojev v predurbani prazgodovini do recentne sodobnosti. Sledilo je monumentalno delo o razvoju arhitekture v treh zvezkih in na skoraj tisoč straneh, naslovljeno K arhitekturi. Medtem ko so v prvih dveh knjigah predstavljeni pogledi na arhitekturo sveta, je tretja posvečena naši, slovenski ustvarjalnosti in arhitekturnoteoretski misli. Ob vsem zapisanem je bil glavni cilj avtorjevih prizadevanj, da Slovenci ne bi bili kljub deklariranem evropejstvu oziroma svetovljanstvu zamudniški ali celo provincialni.

Naslednje, resnično veliko delo je izvrsten integralni prevod znamenitega antičnega spisa o stavbarstvu De architectura libri decem, O arhitekturi. Spisa, ki ga je sestavil Vitruvij, praoče in prvi analitik arhitekturne teorije, kakršno pozna naša zahodna civilizacija. Knjigo s starodavnim besedilom, s katero se Slovenci uvrščamo med arhitekturno ozaveščene narode, spremlja enako zajetna in tehtna knjiga O antičnem inženirstvu. Knjiga poglobljenih Koširjevih komentarjev, ki jih je sam tudi mojstrsko lastnoročno ilustriral.

Med publikacijami, ki obravnavajo posameznike kot značilne in vrhunske arhitekturne ustvarjalce, sta med drugimi predstavljena veliki renesančni arhitekt Andrea Palladio in Le Corbusier, utemeljitelj in oznanjevalec moderne arhitekture. V knjigi s pomenljivim naslovom Od človeškega k onstrančloveškemu se posveti dandanes v svetu visoko cenjeni arhitekturi jugoslovanskega modernizma. Arhitekturi torej, ki jo je tudi sam pomembno soustvarjal.

Bolj kot kdorkoli je bil Košir seveda poznavalec dela Edvarda Ravnikarja. Svoje ugotovitve je zbral v nadvse informativni knjigi Edvard Ravnikar kot arhitekturni teoretik.

Za svoje delovanje je prejel vrsto priznanj, med njimi nagrado Prešernovega sklada in dve Plečnikovi medalji. Bil je član Evropske in Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Izjemna osebnost torej, ki jo bomo ob čedalje večjem nepoznavanju in nespoštovanju modrosti in dosežkov v zgodovini arhitekture ter v naši sedanji tukajšnjosti zmagoslavja zvečine podpovprečne arhitekture in uničevanja kulturne krajine toliko bolj pogrešali.

Dragi Fedja, še posebej mi je hudo ob misli, kaj vse bi še lahko ustvaril. Vendar nam zapuščaš gigantski opus, ki ga občudujemo po njegovi obsežnosti in najgloblje spoštujemo v njegovi brezčasnosti.

Počivaj v miru.