Če odziva publike ni, veš, da je nekaj narobe
Pogovor s tolmačko: Gluha oseba težko sledi, kateri od igralcev govori, zato bi bilo dobro, da bi bilo v predstavi več tolmačev
Odpri galerijo
Natalija Spark je v sklopu pobude Gledališki tolmač prvič sodelovala kot tolmačka v lutkovni predstavi Žogica Marogica. Foto Arhiv Društva gluhih in naglušnih Ljubljana
Ljubljana – Natalija Spark je v sklopu pobude Gledališki tolmač prvič sodelovala kot tolmačka v lutkovni predstavi Žogica Marogica. Odraščala je z gluhimi starši. Na ljubljanski filozofski fakulteti je končala študij pedagogike in andragogike ter za diplomsko delo prejela Prešernovo nagrado. Po magisteriju iz psihosocialnega svetovanja kot prva v Sloveniji gluhim omogoča dostop do terapije v njihovem jeziku.
Dvakrat. Prvič maja 2008, ko je Slovensko mladinsko gledališče pripravilo predstavo Hiša Marije Pomočnice, po Cankarjevem istoimenskem romanu, ki jo je za oder priredil in režiral Silvan Omerzu. V okviru predsedovanja Evropski uniji so jo odigrali veleposlanikom evropskih držav in tudi gluhemu ter naglušnemu občinstvu. Odigrana je bila v slovenskem jeziku, za tuje goste je bilo poskrbljeno z nadnapisi v angleškem jeziku in za gluhe tolmačeno v slovenski znakovni jezik. Režiser me je pohvalil in izrazil zadovoljstvo, ker je vključil v predstavo znakovni jezik. Moja mimika, gibi rok in telesa so se po njegovem mnenju odlično ujemali z gibanjem lutk in bistvom predstave. Drugič sem tolmačila v monokomediji Ranka Babića Moška copata v Špas Teatru avgusta 2015. Predstava je bila dobrodelne narave, saj je izkupiček od prodanih vstopnic dobila moška reprezentanca gluhih košarkarjev in košarkarjev na invalidskih vozičkih. Ta mi je bila v precejšen izziv, saj sem morala poskrbeti, da šale, ki jih pripoveduje in so gluhemu svetu neznane, postanejo znane in se prepoznajo v njih.
Težko je odgovoriti. Menim, da je največja razlika v tem, da gluhi ne slišijo nobene izgovorjene besede, zato je ne morejo spremljati, naglušni pa morajo za to imeti slušno zanko. Druga stvar je, da imajo igralci v gledališčih svoj tempo govora, kakor jim ga igra narekuje, kar pa je gluhemu, četudi ima tolmača, včasih težko spremljati, ker je ponavadi govor prehiter. Še posebej, ko so dialogi ali kadar več igralcev govori sočasno. Gluha oseba težko sledi, kateri od igralcev govori, zato bi bilo dobro, da bi bilo v predstavi več tolmačev, tako bi gluh gledalec brez težav sledil igri.
Zavedati se je treba, da znakovni jezik ni prevod vsake posamezne slovenske izgovorjene besede. Ima svojo slovnico in zakonitosti. Zato mora tolmač sodelovati pri vajah od začetka, da se lahko kakovostno pripravi na tolmačenje predstave. In nenazadnje, gluhim je kultura »tuja«. Skozi odraščanje niso imeli dostopa do knjig, pravljic, kulture v njihovem jeziku in še danes je za večino tako. Slovenščina jim je tuja, zato jim je tako zelo težko. Želijo pa si biti del slovenske kulture, predstavljene v njihovem jeziku, četudi je še ne razumejo.
Ves čas mora biti pozoren na odziv gluhe publike. Če ni odziva, kar se vidi po njihovi mimiki, potem je nekaj narobe.
Sem del skupine, ki pripravlja priročno video slovnico slovenskega znakovnega jezika (SZJ), ta nastaja v okviru projekta na ZDGNS, sofinancirata ga ministrstvo za kulturo in evropski socialni sklad. Dvoletni projekt, ki ga vodi dr. Matic Pavlič, je v sklepni fazi. Cilj projekta ni ustvarjanje kretenj, ampak ozavestiti dejstvo, da ima znakovni jezik svoje zakonitosti in kot vsak drug jezik na svetu svojo slovnico, ki doslej še ni bila raziskana in zapisana. Posledica tega je, da se razvija dobesedno kretanje namesto rabe avtohtonega izražanja v SZJ, pa tudi slabša sporazumevalna zmožnost, ki je omejena na neformalne položaje, povečano izposojanje iz slovenščine, nerazvito besedišče, težave pri učenju in poučevanju ter pri usvajanju jezika. V duhu tega se razvija priročna slovnica, ki je opis – ne predpis – jezikovnega znanja, ki ga človek ima, da lahko uporablja jezik.
Res je. Sem prva v Sloveniji z ustrezno izobrazbo in hkrati sem certificirana tolmačica za SZJ. Tudi gluhim, tako kot slišečim, je težko priznati, da so se znašli v trenutku življenja, ko potrebujejo pomoč. K meni je prišlo kar nekaj gluhih, ki so tudi javno, na spletni televiziji, povedali, da so bili zadovoljni s procesom terapije. Na prvem mestu so navedli svobodo komunikacije, saj so se lahko prvič s strokovnjakom pogovarjali v svojem jeziku. Njihova težava je bila manjša že zato, ker jim ni bilo treba pisati na papir, po računalniku ali mobilnem telefonu in sogovorniku ni bilo treba glasno govoriti. To je pri terapiji moteče. Gluhi niso vešči pisanja, pa tudi pri slišečih tak način ne bi bil dober. Pomembno je namreč, da posameznik izrazi skozi sebe vse, kar ga tišči, ne da bi se pri tem obremenjeval, kako bo posamezno besedo napisal, da bo razumljen. Z izražanjem v svojem jeziku se počutijo svobodne, domače, enakovredne. In ja, vsakdo, ki se znajde v trenutku, ko misli, da ne gre več, lahko pride po (po)moč.
Ali ste že kdaj tolmačili v običajni predstavi za slišeče?
Dvakrat. Prvič maja 2008, ko je Slovensko mladinsko gledališče pripravilo predstavo Hiša Marije Pomočnice, po Cankarjevem istoimenskem romanu, ki jo je za oder priredil in režiral Silvan Omerzu. V okviru predsedovanja Evropski uniji so jo odigrali veleposlanikom evropskih držav in tudi gluhemu ter naglušnemu občinstvu. Odigrana je bila v slovenskem jeziku, za tuje goste je bilo poskrbljeno z nadnapisi v angleškem jeziku in za gluhe tolmačeno v slovenski znakovni jezik. Režiser me je pohvalil in izrazil zadovoljstvo, ker je vključil v predstavo znakovni jezik. Moja mimika, gibi rok in telesa so se po njegovem mnenju odlično ujemali z gibanjem lutk in bistvom predstave. Drugič sem tolmačila v monokomediji Ranka Babića Moška copata v Špas Teatru avgusta 2015. Predstava je bila dobrodelne narave, saj je izkupiček od prodanih vstopnic dobila moška reprezentanca gluhih košarkarjev in košarkarjev na invalidskih vozičkih. Ta mi je bila v precejšen izziv, saj sem morala poskrbeti, da šale, ki jih pripoveduje in so gluhemu svetu neznane, postanejo znane in se prepoznajo v njih.
V čem se razlikuje predstava za gluho in naglušno občinstvo od običajne?
Težko je odgovoriti. Menim, da je največja razlika v tem, da gluhi ne slišijo nobene izgovorjene besede, zato je ne morejo spremljati, naglušni pa morajo za to imeti slušno zanko. Druga stvar je, da imajo igralci v gledališčih svoj tempo govora, kakor jim ga igra narekuje, kar pa je gluhemu, četudi ima tolmača, včasih težko spremljati, ker je ponavadi govor prehiter. Še posebej, ko so dialogi ali kadar več igralcev govori sočasno. Gluha oseba težko sledi, kateri od igralcev govori, zato bi bilo dobro, da bi bilo v predstavi več tolmačev, tako bi gluh gledalec brez težav sledil igri.
Kako pa je z razumevanjem vsebine?
Zavedati se je treba, da znakovni jezik ni prevod vsake posamezne slovenske izgovorjene besede. Ima svojo slovnico in zakonitosti. Zato mora tolmač sodelovati pri vajah od začetka, da se lahko kakovostno pripravi na tolmačenje predstave. In nenazadnje, gluhim je kultura »tuja«. Skozi odraščanje niso imeli dostopa do knjig, pravljic, kulture v njihovem jeziku in še danes je za večino tako. Slovenščina jim je tuja, zato jim je tako zelo težko. Želijo pa si biti del slovenske kulture, predstavljene v njihovem jeziku, četudi je še ne razumejo.
Na kaj mora biti pozoren tolmač pri gluhem in naglušnem občinstvu?
Ves čas mora biti pozoren na odziv gluhe publike. Če ni odziva, kar se vidi po njihovi mimiki, potem je nekaj narobe.
Zavedati se je treba, da znakovni jezik ni prevod vsake posamezne slovenske izgovorjene besede, ima svojo slovnico in zakonitosti, pravi Natalija Spark. Foto Arhiv Društva gluhih in naglušnih Ljubljana
Ste ena od piscev slovnice slovenskega znakovnega jezika. Kako daleč je že in kakšen je po vaši oceni njen razvoj?
Zavedati se je treba, da znakovni jezik ni prevod vsake posamezne slovenske izgovorjene besede, ima svojo slovnico in zakonitosti, pravi Natalija Spark. Foto Arhiv Društva gluhih in naglušnih Ljubljana
Sem del skupine, ki pripravlja priročno video slovnico slovenskega znakovnega jezika (SZJ), ta nastaja v okviru projekta na ZDGNS, sofinancirata ga ministrstvo za kulturo in evropski socialni sklad. Dvoletni projekt, ki ga vodi dr. Matic Pavlič, je v sklepni fazi. Cilj projekta ni ustvarjanje kretenj, ampak ozavestiti dejstvo, da ima znakovni jezik svoje zakonitosti in kot vsak drug jezik na svetu svojo slovnico, ki doslej še ni bila raziskana in zapisana. Posledica tega je, da se razvija dobesedno kretanje namesto rabe avtohtonega izražanja v SZJ, pa tudi slabša sporazumevalna zmožnost, ki je omejena na neformalne položaje, povečano izposojanje iz slovenščine, nerazvito besedišče, težave pri učenju in poučevanju ter pri usvajanju jezika. V duhu tega se razvija priročna slovnica, ki je opis – ne predpis – jezikovnega znanja, ki ga človek ima, da lahko uporablja jezik.
Izvajate tudi psihoterapijo za gluhe v znakovnem jeziku, kolikšne so potrebe?
Res je. Sem prva v Sloveniji z ustrezno izobrazbo in hkrati sem certificirana tolmačica za SZJ. Tudi gluhim, tako kot slišečim, je težko priznati, da so se znašli v trenutku življenja, ko potrebujejo pomoč. K meni je prišlo kar nekaj gluhih, ki so tudi javno, na spletni televiziji, povedali, da so bili zadovoljni s procesom terapije. Na prvem mestu so navedli svobodo komunikacije, saj so se lahko prvič s strokovnjakom pogovarjali v svojem jeziku. Njihova težava je bila manjša že zato, ker jim ni bilo treba pisati na papir, po računalniku ali mobilnem telefonu in sogovorniku ni bilo treba glasno govoriti. To je pri terapiji moteče. Gluhi niso vešči pisanja, pa tudi pri slišečih tak način ne bi bil dober. Pomembno je namreč, da posameznik izrazi skozi sebe vse, kar ga tišči, ne da bi se pri tem obremenjeval, kako bo posamezno besedo napisal, da bo razumljen. Z izražanjem v svojem jeziku se počutijo svobodne, domače, enakovredne. In ja, vsakdo, ki se znajde v trenutku, ko misli, da ne gre več, lahko pride po (po)moč.
