Devetdeset let prof. dr. Franceta Strmčnika

Zaslužni profesor ljubljanske univerze spada med vodilne slovenske pedagoge.
Fotografija: Dr. France Strmčnik je skoraj 40 let poučeval didaktiko na ljubljanski univerzi in bil med najpomembnejšimi oblikovalci slovenske in prej tudi jugoslovanske pedagoške znanstvene misli. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Dr. France Strmčnik je skoraj 40 let poučeval didaktiko na ljubljanski univerzi in bil med najpomembnejšimi oblikovalci slovenske in prej tudi jugoslovanske pedagoške znanstvene misli. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

France Strmčnik je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in spada med vodilne slovenske pedagoge. Skoraj 40 let je poučeval didaktiko na ljubljanski univerzi in bil med najvidnejšimi oblikovalci slovenske in poprej tudi jugoslovanske pedagoške znanstvene misli, ki jo je uspešno predstavljal v tujini. V 60. letih je bil na študijskem izpopolnjevanju v Tübingenu, Hamburgu in Berlinu, kar ga je teoretsko navezalo na srednjeevropski pedagoški prostor.

Velja omeniti, da je med vojno kot najstnik izkusil zlo nemških zaporov in taborišča v Moringenu v Nemčiji, kar pa je le utrdilo njegov kleni koroški pogled na svet ter njegovo pedagoško mišljenje zavezalo tistim, ki jim zaradi česarkoli življenjska sreča ni naklonjena.

Bibliografski opus dr. Strmčnika obsega okoli 300 enot, med njimi osem knjig in približno 230 znanstvenih in strokovnih člankov. Vrhunec njegovega opusa sta monografija Didaktika: osrednje teoretične teme (2001) in prvi univerzitetni učbenik didaktike pri nas (2003), ki je delo več avtorjev, dr. Strmčnik pa je zanj prispeval več kot dve tretjini besedila. Pogosto je bil glavni referent na kongresih, posvetovanjih in strokovnih srečanjih, deloval je v telesih nacionalnega pomena, kot je strokovni svet za vzgojo in izobraževanje, bil je predsednik Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije, urednik Sodobne pedagogike.


Najpomembnejši pa je njegov prispevek k znanosti na treh področjih: didaktiki, zgodovini pedagogike in teoriji vzgoje. Bil je primus med slovenskimi didaktiki, posebej z razvijanjem sodobnih tem, kot so problemski in programirani pouk, učna diferenciacija in individualizacija. Razvil je avtohtono teorijo učne diferenciacije, ki je bila po letu 1996 model za ureditev diferenciacije pouka v devetletki. Model predvideva, da se iz razreda v razred povečuje delež pouka materinščine, matematike in tujega jezika, ki poteka v učnih skupinah na različnih nivojih zahtevnosti. Model je imel mednarodni odmev.

Raziskovanje šolske kazni ter izobraževanja učiteljstva in njihovega družbenega položaja so najpomembnejši prispevki dr. Strmčnika k teoriji vzgoje in zgodovini pedagogike. Zgodovinske analize gradi na tezah, da je šola politikum, da šolskih fenomenov ni mogoče razumeti zunaj političnih diskurzov ter da mora znanost do njih nenehno ohranjati kritično distanco. Kar nekaj njegovih objav je nastalo v polemikah s šolsko oblastjo v drugi polovici prejšnjega stoletja. Že leta 1965 je dokazoval, da je enotna osnovna šola zgolj papirnata iluzija politike, v njej se še vedno ohranja neenakopravnost učencev, pouk prilagaja povprečju, šola pa preobremenjuje učence in učitelje. Razprava je aktualna še danes.

Dr. France Strmčnik je že leta 1965 dokazoval, da je enotna osnovna šola zgolj papirnata iluzija politike, v njej se še vedno ohranja neenakopravnost učencev, pouk prilagaja povprečju, šola pa preobremenjuje učence in učitelje. Razprava je aktualna še dan
Dr. France Strmčnik je že leta 1965 dokazoval, da je enotna osnovna šola zgolj papirnata iluzija politike, v njej se še vedno ohranja neenakopravnost učencev, pouk prilagaja povprečju, šola pa preobremenjuje učence in učitelje. Razprava je aktualna še dan


Med pomembnejšimi polemikami s šolsko politiko so tudi Strmčnikovo nasprotovanje uzakonitvi celodnevne šole (1981), kar je bil po njegovem mnenju zgolj politični projekt, nasprotovanje prenosu izobraževanja učiteljev s pedagoških akademij (fakultet) na matične fakultete (1984) ter polemike o svetovnonazorskosti pouka in vzgojni učinkovitosti različno mislečih učiteljev (1977). Brani tezo, da šola ne sme vsiljevati svetovnega nazora, je pa dolžna spoštovani načelo znanstvenosti pouka, ki mu je blizu materialistično-dialektična metoda. Reševanje svetovnonazorskih nasprotij, v katera morebiti prihajajo drugače misleči učitelji, naj bo izključno v domeni posameznikove vesti in ne uradne politike.

V razmišljanjih dr. Strmčnika so vedno v ospredju interesi izobraževanja deprivilegiranih. Besedila prežemajo humanizem, zavzemanje za demokratične odnose, občutljivost za socialno enakopravnost in pravico učencev do individualnosti. Še vedno je iskriv sogovornik na naših srečanjih in želimo mu, da to ohranja še mnoga leta.
 

Komentarji: