Herojske Marezige navdihujejo še danes

»Abbasso i sciavi!« (Dol s ščavi*!) je skupina oboroženih mladih fašistov vpila na vaščane, zbrane pred občinsko stavbo v Marezigah. Dogajalo se je pred natanko sto leti, na dan volitev v italijanski parlament, 15. maja 1921. Ljudi so hoteli prisiliti, da bi volili desni Nacionalni blok, katerega del je bila tudi Mussolinijeva fašistična stranka, ali pa jim preprečiti glasovanje. Naelektreno ozračje je izbruhnilo v obračun domačinov z nasilnimi prišleki. Ti so, kljub streljanju v množico, postali povsem nemočni proti toči kamenja, ki se je nenadoma usula nadnje. Dan marežganskega upora je obenem koprski občinski praznik.

Zgodil se je spontan ljudski upor, ki se je končal s smrtjo treh fašistov in enega vaščana. »Herojske Marezige«, o katerih so poročali časniki od Trsta do Zagreba, so postale navdih za poznejši narodnozavedni boj Slovencev in Hrvatov proti italijanskemu fašizmu, pod katerim so trpeli dolgih dvajset let. Marežganski upor velja skupaj s stavko rudarjev v Labinu, ki se je zgodila nekaj mesecev prej, za prvo obliko upora proti fašizmu – ta je sicer v Italiji uradno prišel na oblast leta 1922.



Mestna občina Koper je skupaj s tamkajšnjim pokrajinskim muzejem ob stoletnici upora pripravila razstavo, ki je na ogled v Muzejski galeriji in prostorih Male lože. V krajevni skupnosti Marezige pa pripravljajo monografijo, ki bo na novo osvetlila tako marežganski upor kot zgodovino vasi, ki je svojo župnijo dobila že leta 1551. Predstavili jo bodo na slovesnosti, ki bo glede na pričakovano sproščanje ukrepov proti širjenju epidemije predvidoma v juniju. Prihod je že potrdil tudi predsednik republike Borut Pahor.
 

Če je iz Marezig, je marežgansko

O izvoru imena vasi Marezige (italijansko Maresego), ki so danes prepoznavne po prazniku refoška in vinski fontani, je več razlag. Lahko da izhaja iz latinskih besed marraensicu (nanaša se na kamnita, peščena tla) ali marensicus – mare secumiz (suho morje), lahko da je povezano z osebnim imenom Marius. Prebivalci Marezig pa so Marežgani, enako se tvori tudi pridevnik – marežganski.

Vas, omenjena že v srednjeveškem koprskem mestnem statutu, je konec 19. stoletja postala občina, ki je poleg cele vrste zaselkov zajemala še vasi Truške, Boršt, Topolovec in Gradin. Imela je svojo čitalnico, knjižnico in različna kulturna društva, na prelomu stoletja je v vasi delovala tudi hranilnica in posojilnica. Pred prvo svetovno vojno in med njo je Marezige vodil župan Matej Kocjančič, ki je veljal za narodnozavednega in zelo naprednega, sama vas pa je postala prepoznavna kot »trdnjava slovenstva«. Tako se glasi tudi naslov knjižnega dela zgodovinarja Janeza Kramarja, ki v njem opisuje dogajanje v vasi med letoma 1861 in 1928. V Marezigah so se že pred prvo svetovno vojno uprli pouku v italijanščini, takoj po kapitulaciji Italije, leta 1943, pa so po dvajsetih letih spet uvedli slovenski jezik v šolo. Nemci so v oktobrski ofenzivi istega leta vas požgali in usmrtili več domačinov zaradi sodelovanja z odporniškim gibanjem. Po vojni so jim sredi naselja postavili spomenik.



»Marežganski upor ima zagotovo pozitivno konotacijo še dandanes, kajti to je bil spontan ljudski upor proti naraščajoči grožnji fašizma in teptanju narodne zavesti. Dogodek ni imel nobenega političnega ozadja in ga tudi ni mogoče povezati z delovanjem takratne komunistične stranke ali spodkopavanjem italijanskih oblasti,« pojasnjuje Ivan Simčič, kustos Pokrajinskega muzeja Koper in avtor razstave. Karabinjerji in vojaki, ki so spopadu prisostvovali, se namreč vanj sploh niso vtikali in so celo zavrnili pomoč fašistom na begu. Po sogovornikovih besedah so pri pripravi razstave želeli poudariti tudi multikulturnost tega prostora. Prihodnost je namreč mogoča le v sožitju vseh narodov in kultur, ki tu prebivajo – Slovencev, Italijanov, Hrvatov, pa tudi prišlekov v obdobju po drugi svetovni vojni in še pozneje.
 

Vrnitev v čas pred sto leti

»Na marežganski upor je treba gledati v luči tistega časa. Italija je po prvi svetovni vojni, iz katere je izšla na zmagovalni strani, po razpadu Avstro-ogrske zasedla ozemlja na vzhodu. Rapalska pogodba je leta 1920 zarezala v naše narodovo tkivo in okoli pol milijona Slovencev in Hrvatov je bilo ločenih od matične domovine v tedanji na novo nastali Jugoslaviji. Fašizem, ki si je v Italiji utiral pot na oblast, pa je prav na Tržaškem in v Istri najprej pokazal svojo kruto naravo,« pripoveduje zgodovinar Salvator Žitko. Začelo se je že pred podpisom pogodbe, 13. julija 1920 so namreč italijanski nacionalisti in fašisti zažgali Narodni dom, ki je bil simbol slovenstva v Trstu. Za prve žrtve fašizma pa veljajo otroci v Strunjanu, na katere so 19. marca leta 1921 streljali z vlaka, ki je vozil iz Poreča proti Trstu. Pri tem sta dva otroka umrla, dva pa sta posledice poškodb imela vse življenje.



Italijanske parlamentarne volitve – te so bile istega leta – je spodbudila desnica, ki se je želela utrditi na oblasti. Na priključenem območju, kjer so živeli Slovenci in Hrvati, je Nacionalni blok najbolj ogrožala Jugoslovanska narodna stranka, ki jo je vodil Tržačan in predstavnik društva Edinost Josip Vilfan. V nasilni predvolilni kampanji so fašistične skvadre razganjale shode te stranke, po vaseh so napadale njihove zaupnike, vdirale v domove in jim grozile. Tarča fašističnih napadov v Istri in na Krasu so bili tudi župniki. Na dan volitev so pripadniki fašističnih skvadristov – to so bili predvsem radikalizirani mladeniči iz Trsta in istrskih mest – vsiljevali ljudem glasovnice za Nacionalni blok, jim jemali volilne listke ali volilne izkaznice, brez katerih niso mogli voliti, ali pa so jim preprečevali prihod na volišča. Svoje ravnanje so podkrepili s streljanjem, metanjem petard in celo bomb. V dneh okoli volitev so se incidenti – bile so tudi žrtve – dogajali še v Ospu in drugod v zaledju, kjer je bilo požganih več hiš.
 

Sojenje v Trstu

Za neformalnega vodjo upora v Marezigah velja Ivan Babič - Jager, po katerem se danes imenuje tamkajšnja osnovna šola. Njegov vzdevek je bil Amerikanec, ker je pred vojno odšel na delo v Ameriko in se potem od tam vrnil, medtem ko je Jager družinsko hišno ime. Fašiste, ki so med Marežgane na usodni dan metali petarde in pozneje nanje streljali ter se zaradi njihovega odziva nazadnje pognali v beg, so vaščani zasledovali in tri ubili. Po dogodku so na ceste postavili barikade, a so proti večeru v vas le prišle okrepljene skupine karabinjerjev in vojakov, ki so jih spremljali fašisti in republikanci. Tedaj je pod streli padel eden od vaščanov, Josip Sabadin.



Babič se je po uporu še nekaj mesecev skrival, a so ga novembra leta 1921 odkrili in ustrelili. Sojenje preostalim udeležencem – 15 Marežganom, osmim fašistom in trem njihovim sodelavcem (ki so se udeležili poznejšega kazenskega pohoda na Marezige) – je bilo v Trstu, šele dve leti pozneje. Tedaj je bil fašizem že na oblasti, tako da so svoje pripadnike oprostili z odlokom o amnestiji, medtem ko so osem kmetov iz Marezig kaznovali z zaporom od osmih mesecev do osmih let. O dogajanju pa so med drugim z zanosom poročali tako v slovenskem časopisu Edinost v Trstu kot v Istri, ki je izhajala v »svobodnem« Zagrebu.
———
*ščavo je zaničevalni izraz za Slovane