Jutranji ritual sta kava in Delo
Nekateri nas berete že od mladosti. Nekateri ste naši naročniki že 60 let. Nekateri ste nas začeli brati šele pred kratkim. Ob 60-letnici izhajanja časopisa Delo je prav, da v središče postavimo vas - bralce!
Odpri galerijo
Bralci Dela
Nekateri nas berete že od mladosti. Nekateri ste naši naročniki že 60 let. Nekateri ste nas začeli brati šele pred kratkim. Ob 60-letnici izhajanja časopisa Delo je prav, da v središče postavimo vas - bralce!
Delo preberem ob kavi, če je mogoče še v postelji, v tiste pol urice, preden krenem v delovni dan. Delo mi pomeni nekaj navad in prinaša informacije. Začnem na zadnji strani, tu sta Iskrica in Pa še to, nato nadaljujem na straneh s športom ter preberem še prvo, drugo in tretjo stran. Rešujem tudi križanke, človek pa seveda vselej pogleda tudi osmrtnice. Rad berem Sobotno prilogo, tudi čez teden; no, kdaj v njej tudi ne najdem nič zanimivega. Bi pa Delo kar pogrešal, če ga ne bi imel!
Delo navadno preberem v službi ob kavi, kamor odhajam zelo zgodaj, včasih dostavljavca ujamem še na ulici. Jutranjik je pač treba prebrati zjutraj. Prelistam tudi prilogo Ona, potem jo posodim še sodelavki. Ženi prinesem Delo popoldne, saj cele dneve dela. V njem najdem kar veliko zanimivega, novega. Všeč so mi kritična pisma bralcev, pogrešam pa odgovore na tisto, o čemer bralci sprašujejo – da bi državljani dobili odgovore na vprašanja iz afer, predvsem o korupciji. Zdi se, da je v tej lepi državi veliko ropotanja, zgodi pa se ne nič!
Ker sem bila zaposlena kot piarovka pri dveh ministrih, sem medije pozorno spremljala od jutra do večera in se povsem zasitila z informacijami. Ko sem se leta 2013 odločila za samostojno pot, sem nazadnje odpovedala celo televizijo. Lani sem se po dolgem času naročila na Delo. Preberem ga od prve do zadnje strani, vsak dan mu namenim 45 minut. To ni le luksuz, je miselna gimnastika, ki jo prinašajo tako listanje kot avtorji raznovrstnih slogov pisanja. Delo me bogati, širi razgledanost in kreativnost ter mi pomaga tudi poslovno. Všeč so mi Trip, Panorama in Kultura.
Delo je ostalo vodilni dnevnik, ki združuje najvišjo raven besede, slike in oblikovanja, in to celo v sedanjem času. A mislim, da je za večje ambicije vendarle še čas in zgledov v naši širši okolici precej! Glede na visoko kulturno raven, kamor meri, pozornejše lektorstvo ne bi škodilo. Pri objavah prostorskih stvaritev pa pogrešam navedbo avtorstva, kot jo Delo goji pri avtorjih fotografij. Kljub vrhuncem, ki jih lahko pokažemo svetu, moramo dojemanju kulture prostora posvetiti še veliko pozornosti!
Naročnik Dela je bil že moj oče kmalu po drugi svetovni vojni, zato sem ga postopoma začela brati tudi sama; vedno sem začela na zadnji strani, politika me kot otroka seveda ni zanimala. Zadnja štiri leta smo samo še naročniki digitalne različice in moram priznati, da tiskano izdajo kar pogrešam. Delo beremo vsi v družini, tudi sin. Mož predvsem zjutraj, sama tudi popoldne in proti večeru. Odlična je predvsem Sobotna priloga, všeč so mi tudi Odprta kuhinja in seveda kulturne strani. Moram priznati, da mi Delo pomeni zelo veliko in ga zelo spoštujem.
Na Delo sem se naročil, ko sem začel študirati v Ljubljani. Vedno ga začnem brati na zadnji strani in nadaljujem proti prvi, saj me politika najmanj zanima. Kot športnika me pritegnejo predvsem športne vsebine, pa tudi strani o kulturi, a pogrešam več prispevkov o likovni umetnosti. Brez Dela si ne predstavljam dneva. Ker se dostavljavci v naši ulici pogosto menjavajo, se zgodi, da ga ne dobim v pravi nabiralnik. Poleti si ga prenaročim na počitnice. Želim, da mi šelesti pod prsti, zato upam, da bo tudi v prihodnje še izhajal v tiskani izdaji. Včasih so mize premajhne za velik format, ampak ta naj ostane, saj smo nanj navajeni.
Zadnjih nekaj let sem zvesta Delovi mobilni aplikaciji, a tudi spletni izvod začnem brati na zadnji strani z rubriko Svet so ljudje. Delo znam brati edino tako. Moja najljubša priloga je že od začetka izhajanja leta 2006 Kult, vodnik po lepem, toda z obžalovanjem sem opazovala, kako se je zmanjševalo število strani, namenjenih tej prilogi o življenjskih slogih in s kolumnami ljudi, ki lepe stvari soustvarjajo. V časih, ko sem še brala tiskano Delo, sem kak članek tudi iztrgala, si podčrtala ali označila, katerih razstav ali zgradb na potovanjih ne smem prezreti. Zdaj vse to reši kratek posnetek zaslona ...
Željo po branju mi je v mladosti razvila stara mama. Z izvirnim komentiranjem prebranega je v meni vzbujala vedoželjno strast po spoznavanju drugega in drugih skozi oči novinarjev. Njo je očaralo, da so takrat z Delom v naš mali kraj pritekale informacije o domovini in svetu. Mene pa kljub poplavi drugih možnosti dostopa do informacij pritegne velika pestrost tekstov, ki so hrana za razmišljanje o problematikah in tematikah na različnih področjih. Pri zajtrku ga razgrnem na mizo in z možem si ga izmenjujeva po snopičih.
Na Delo sem še navajen iz časov ene svojih prvih služb. Berem ga zjutraj ob zajtrku in to je postal moj ritual. Najprej ga preletim, potem se vrnem k člankom, ki me najbolj zanimajo. To so predvsem aktualni dogodki, šport, avtomobilizem, in ker sem delal v zdravstvenem domu, spremljam tudi vse, kar se dogaja v zvezi z družinskimi zdravniki. Se je pa način branja časopisa spremenil. Včasih sem bral popoldne, ker zjutraj ni bilo časa. Danes si jutra brez Dela ne znam predstavljati. In tudi njegov format je ravno pravšnji.
Vsako jutro najprej pogledam, ali je časopis v nabiralniku. Jutranji ritual sta namreč kava in Delo. Mislim, da sem naročnica precej dlje, kot kažejo evidence, a sem ga zaradi težav z dostavo vmes odpovedala. Pred časom sem si tako poleg tiskane naročila še elektronsko izdajo. Zdaj lahko z možem, ki ima raje tiskano Delo, hkrati bereva zjutraj ob kavi. Berem od prve strani dalje. Rada imam Književne liste, da vem, kaj naj si izposodim v knjižnici, preberem pa tudi vse, kar je lokalnega iz Celja. Prav tako rada berem Dobro jutro na prvi strani.
Ignac Groznik FOTO: Mavric Pivk
Ignac Groznik, Ljubljana
dolgoletni naročnikDelo preberem ob kavi, če je mogoče še v postelji, v tiste pol urice, preden krenem v delovni dan. Delo mi pomeni nekaj navad in prinaša informacije. Začnem na zadnji strani, tu sta Iskrica in Pa še to, nato nadaljujem na straneh s športom ter preberem še prvo, drugo in tretjo stran. Rešujem tudi križanke, človek pa seveda vselej pogleda tudi osmrtnice. Rad berem Sobotno prilogo, tudi čez teden; no, kdaj v njej tudi ne najdem nič zanimivega. Bi pa Delo kar pogrešal, če ga ne bi imel!
Jožef Perko FOTO: Mavric Pivk
Jožef Perko, Ljubljana
naročnik že 30 letDelo navadno preberem v službi ob kavi, kamor odhajam zelo zgodaj, včasih dostavljavca ujamem še na ulici. Jutranjik je pač treba prebrati zjutraj. Prelistam tudi prilogo Ona, potem jo posodim še sodelavki. Ženi prinesem Delo popoldne, saj cele dneve dela. V njem najdem kar veliko zanimivega, novega. Všeč so mi kritična pisma bralcev, pogrešam pa odgovore na tisto, o čemer bralci sprašujejo – da bi državljani dobili odgovore na vprašanja iz afer, predvsem o korupciji. Zdi se, da je v tej lepi državi veliko ropotanja, zgodi pa se ne nič!
Eldina Domazet FOTO: Leon Vidic
Eldina Domazet, Ljubljana
naročnica od laniKer sem bila zaposlena kot piarovka pri dveh ministrih, sem medije pozorno spremljala od jutra do večera in se povsem zasitila z informacijami. Ko sem se leta 2013 odločila za samostojno pot, sem nazadnje odpovedala celo televizijo. Lani sem se po dolgem času naročila na Delo. Preberem ga od prve do zadnje strani, vsak dan mu namenim 45 minut. To ni le luksuz, je miselna gimnastika, ki jo prinašajo tako listanje kot avtorji raznovrstnih slogov pisanja. Delo me bogati, širi razgledanost in kreativnost ter mi pomaga tudi poslovno. Všeč so mi Trip, Panorama in Kultura.
Jurij Kobe FOTO: Jože Suhadolnik
Jurij Kobe, Ljubljana
bralec iz časov, ko je bilo »pol časopisa« Slovenski poročevalecDelo je ostalo vodilni dnevnik, ki združuje najvišjo raven besede, slike in oblikovanja, in to celo v sedanjem času. A mislim, da je za večje ambicije vendarle še čas in zgledov v naši širši okolici precej! Glede na visoko kulturno raven, kamor meri, pozornejše lektorstvo ne bi škodilo. Pri objavah prostorskih stvaritev pa pogrešam navedbo avtorstva, kot jo Delo goji pri avtorjih fotografij. Kljub vrhuncem, ki jih lahko pokažemo svetu, moramo dojemanju kulture prostora posvetiti še veliko pozornosti!
Bojana Sambi FOTO: Jože Suhadolnik
Bojana Sambi, Ljubljana
bralka od mladostiNaročnik Dela je bil že moj oče kmalu po drugi svetovni vojni, zato sem ga postopoma začela brati tudi sama; vedno sem začela na zadnji strani, politika me kot otroka seveda ni zanimala. Zadnja štiri leta smo samo še naročniki digitalne različice in moram priznati, da tiskano izdajo kar pogrešam. Delo beremo vsi v družini, tudi sin. Mož predvsem zjutraj, sama tudi popoldne in proti večeru. Odlična je predvsem Sobotna priloga, všeč so mi tudi Odprta kuhinja in seveda kulturne strani. Moram priznati, da mi Delo pomeni zelo veliko in ga zelo spoštujem.
Marko Čurin FOTO: Uroš Hočevar
Marko Čurin, Ljubljana
naročnik najmanj 25 letNa Delo sem se naročil, ko sem začel študirati v Ljubljani. Vedno ga začnem brati na zadnji strani in nadaljujem proti prvi, saj me politika najmanj zanima. Kot športnika me pritegnejo predvsem športne vsebine, pa tudi strani o kulturi, a pogrešam več prispevkov o likovni umetnosti. Brez Dela si ne predstavljam dneva. Ker se dostavljavci v naši ulici pogosto menjavajo, se zgodi, da ga ne dobim v pravi nabiralnik. Poleti si ga prenaročim na počitnice. Želim, da mi šelesti pod prsti, zato upam, da bo tudi v prihodnje še izhajal v tiskani izdaji. Včasih so mize premajhne za velik format, ampak ta naj ostane, saj smo nanj navajeni.
Pia Prosen Dular FOTO: Mavric Pivk
Pia Prosen Dular, Ljubljana
bralka od mladostiZadnjih nekaj let sem zvesta Delovi mobilni aplikaciji, a tudi spletni izvod začnem brati na zadnji strani z rubriko Svet so ljudje. Delo znam brati edino tako. Moja najljubša priloga je že od začetka izhajanja leta 2006 Kult, vodnik po lepem, toda z obžalovanjem sem opazovala, kako se je zmanjševalo število strani, namenjenih tej prilogi o življenjskih slogih in s kolumnami ljudi, ki lepe stvari soustvarjajo. V časih, ko sem še brala tiskano Delo, sem kak članek tudi iztrgala, si podčrtala ali označila, katerih razstav ali zgradb na potovanjih ne smem prezreti. Zdaj vse to reši kratek posnetek zaslona ...
Silva Roncelli Vaupot FOTO: Tadej Regent
Silva Roncelli Vaupot, Slovenj Gradec
naročnica že dvajset letŽeljo po branju mi je v mladosti razvila stara mama. Z izvirnim komentiranjem prebranega je v meni vzbujala vedoželjno strast po spoznavanju drugega in drugih skozi oči novinarjev. Njo je očaralo, da so takrat z Delom v naš mali kraj pritekale informacije o domovini in svetu. Mene pa kljub poplavi drugih možnosti dostopa do informacij pritegne velika pestrost tekstov, ki so hrana za razmišljanje o problematikah in tematikah na različnih področjih. Pri zajtrku ga razgrnem na mizo in z možem si ga izmenjujeva po snopičih.
Jože Blazinšek FOTO: Brane Piano
Jože Blazinšek, Celje
naročnik od leta 1999Na Delo sem še navajen iz časov ene svojih prvih služb. Berem ga zjutraj ob zajtrku in to je postal moj ritual. Najprej ga preletim, potem se vrnem k člankom, ki me najbolj zanimajo. To so predvsem aktualni dogodki, šport, avtomobilizem, in ker sem delal v zdravstvenem domu, spremljam tudi vse, kar se dogaja v zvezi z družinskimi zdravniki. Se je pa način branja časopisa spremenil. Včasih sem bral popoldne, ker zjutraj ni bilo časa. Danes si jutra brez Dela ne znam predstavljati. In tudi njegov format je ravno pravšnji.
Jožica Tamše FOTO: Brane Piano
Jožica Tamše, Celje
naročnica od leta 1999Vsako jutro najprej pogledam, ali je časopis v nabiralniku. Jutranji ritual sta namreč kava in Delo. Mislim, da sem naročnica precej dlje, kot kažejo evidence, a sem ga zaradi težav z dostavo vmes odpovedala. Pred časom sem si tako poleg tiskane naročila še elektronsko izdajo. Zdaj lahko z možem, ki ima raje tiskano Delo, hkrati bereva zjutraj ob kavi. Berem od prve strani dalje. Rada imam Književne liste, da vem, kaj naj si izposodim v knjižnici, preberem pa tudi vse, kar je lokalnega iz Celja. Prav tako rada berem Dobro jutro na prvi strani.
