Lastniki medijev se bodo morali razkriti
Ministrstvo za kulturo predvidoma jutri v javno razpravo pošilja dolgo pričakovane spremembe zakona o medijih, ki naj bi vsaj poskusile nasloviti nekatere anomalije medijske krajine in tudi težave medijev. Kot so jasni medijski strokovnjaki, trenutni zakonodajni okvir namreč že leta – nastal je pred dvema desetletjema – ni več ustrezen, ob tem pa so se pristojni nadzorstvenih funkcij, na primer pri koncentraciji lastništva, otepali oziroma jih ignorirali.
Kaj vse je končalo v zadnjem predlogu, ni povsem jasno, saj so ga pripravljali za zaprtimi vrati. Posamezne rešitve so vendarle usklajevali tudi s pristojnimi inšpekcijami in organi. Kaj je torej doslej znanega o predlogu? Vprašanja skrivanja lastništva in omejitve koncentracije medijev, kar je v preteklosti že večkrat izpostavila ministrica za kulturo Asta Vrečko, naj bi se najprej lotili z ugotavljanjem dejanskih lastnikov. Po vzoru aplikacije za prikaz porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji (Erar) naj bi tako nastal zbir podatkov o medijih. K poročanju bodo obvezani številni organi, ki tudi že zbirajo podatke. Da bodo zavezani k temu, so bila po naših informacijah obveščena tudi združenja občin – v nesmotrnost porabe sredstev za lokalna glasila se je že večkrat spotaknilo računsko sodišče. Da prihaja do zlorab tudi s pomočjo zakupov pri prijateljskih medijih, pa je znova pokazalo vmesno poročilo preiskovalne komisije, ki se ukvarja z domnevno nezakonitim financiranjem političnih strank in strankarske propagande v medijih.
Pod črto, javnost naj bi na koncu vedela, kdo je lastnik posameznega medija ter koliko in katera javna sredstva se za njegovo izdajanje oziroma delovanje namenjajo.
Glede na to, da naj bi bili dejanski lastniki po sprejetju novele znani, naj bi se po naših informacijah na ministrstvu za kulturo poigravali tudi z idejo, da mora biti ob vsebini medija jasno označen tudi morebiten konflikt interesov za izdajatelja. Kako naj bi se to počelo, ni jasno, prav tako ne, ali se bo to nanašalo na gospodarske ali politične interese.
Vprašanje »opustošene medijske krajine«
Pričakovati je, da bosta prenovo doživela tudi definicija, kaj sploh so mediji in kaj jih omejuje, in sistem pomoči, saj se že leta razdelitev sredstev iz razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev izkazuje kot nedomišljena. Že večkrat so se izbori izkazali kot izrazito spolitizirani. Omogočila naj bi se tudi zakonska podlaga za pomoč medijem, ki bi se jo dalo priglasiti evropski komisiji.
Medijska krajina je – kot je pred časom na parlamentarnem odboru za kulturo sedanje vodstvo ministrstva opozoril profesor na katedri za novinarstvo ljubljanske fakultete za družbene vede Marko Milosavljević – »opustošena«.
Da je ne bi brez vednosti bralcev, poslušalcev in gledalcev zapolnjevala le umetna inteligenca, pa bi bilo treba skladno s predlogom generativno ustvarjeno vsebino posebej označevati. To je nedavno za RTV Slovenija že napovedal svetovalec ministrice za medije Lenart J. Kučić, ko je še izpostavil, da bo del prenove zakona o medijih tudi problematika sovražnega govora in zaščita novinarstva.
Zastarelost trenutnega zakona o medijih
Zakon o medijih je bil sprejet leta 2001, kasneje je bil nekajkrat minimalno – tudi po presojanju ustavnega sodišča – spremenjen. Dva poskusa celovite prenove pred desetimi leti in nazadnje pred tremi leti pa nista bila uspešna. Takrat je predlog obstal tik pred začetkom zakonodajnega postopka, saj je z odstopom predsednika vlade Marjana Šarca vlada predčasno končala mandat. Predlog je nato predelal tudi minister vlade Janeza Janše, a je bil v javnosti dojet kot nadaljevanje njegovega zapisa Vojna z mediji. Zaradi nasprotovanja koalicijskih partnerjev nikoli ni bil sprejet niti na vladi.
