Mateja Čalušić – z rezervne klopi na vrh ministrstva
Poslanci so na današnji izredni seji odločali o imenovanju Mateje Čalušić za ministrico za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ji prižgali zeleno luč za prevzem resorja. Na čelu kmetijskega resorja je tako nasledila lansko jesen razrešeno Ireno Šinko. Še pred odločanjem o imenovanju se je v povezavi s Čalušićevo zgodil zaplet glede njene izobrazbe.
Zadnja stvar, ki jo kmetijsko-gozdarsko-prehranski resor potrebuje, je nova afera in ukvarjanje z lastnimi težavami, namesto s težavami na področjih, ki jih pokriva. Zaradi afere sta se morala predčasno posloviti dva od zadnjih treh ministrov. Pri novi ministrici, poslanki Gibanja Svoboda Mateji Čalušić, pa je le malo manjkalo, da bi se napačno navajanje stopnje izobrazbe – odgovornost za to so prevzeli v njeni stranki – razvilo v afero, še preden se je predstavila kot kandidatka za ministrico. To je slaba popotnica za ministrovanje, ki veliko pove tudi o veljavi kmetijsko-prehranskega resorja v tej vladi.
Omenjeni resor je eden od najzahtevnejših za upravljanje in hkrati eden izmed najbolj strateških. Pomislimo na vse pretrese, ki so jih v zadnjih letih povzročile epidemija, vojna v Ukrajini in stopnjujoče se posledice podnebnih sprememb. Vse to vpliva na potrošnike, ki kupujemo čedalje dražjo, a po kakovosti slabšo hrano, posledice pa vplivajo tudi na javno zdravstveno blagajno.
Kljub temu je kmetijsko-prehranski resor praviloma zadnji, ki pride na vrsto pri imenovanju ministrskih kandidatov, ti so prej rezervni igralci kakor prva postava, strokovnjaki pa se položaju izogibajo. Ker imamo šibke kmetijske ministr(ic)e, kmetijsko politiko že desetletja usmerjajo interesni lobiji, ki ne želijo, da se karkoli spremeni, čeprav so spremembe – zaradi podnebnih sprememb, spremenjenih pričakovanj potrošnikov in potrebe po ozelenitvi agroživilskega sistema – nujne. Sedanji sistem proizvodnje in potrošnje hrane ni vzdržen ne za zdravje ljudi, ne za zdravje narave, ne za same kmete.
Rezervna igralca za vodenje kmetijskega ministrstva po razrešitvi Šinkove sta bila tudi Vojko Adamič in Mateja Čalušić. Pri prvem, ki je do slabe predstavitve pred poslanci Gibanja Svoboda veljal za Golobovega favorita, so merila, kdo lahko kandidira za kmetijskega ministra, globoko padla. Zaprašena diploma iz zootehnike in reja koz ne moreta biti dovolj. Pri 36-letni Čalušićevi pa se zdi, da je njena kandidatura zadnji izhod v sili.
Agronomska izobrazba je veliko bolj sveža kot pri Adamiču, a sama diploma poleg opravljenega tečaja someljejstva, specializacije za svetovanje pri uporabi pesticidov v kmetijstvu ter položaj podpredsednice parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano še ne zagotavljajo zadovoljivega poznavanja resorja, ki je nujno za hiter prehod iz učne v učiteljsko in vodstveno fazo.
Njena najbolj opazna poteza
Najopaznejša poteza Čalušićeve kot poslanke je bila vložitev novele zakona o kmetijsko-gozdarski zbornici, pod katero je bila prva podpisana. To kaže na delno razumevanje, kaj je treba spremeniti v kmetijski politiki, da se stvari premaknejo naprej.
Novela, ki je sicer v ustavni presoji, bi namreč zagotovila depolitizacijo organizacije, v kateri imajo v ključnih organih prevladujoč vpliv desne politične stranke, ki trdijo, da so okoljski aktivisti in aktivisti za pravice živali ugrabili kmetijsko ministrstvo. Te stranke so del politične skupine v evropskem parlamentu, ki straši, da bo ozelenitev evropskega kmetijstva ogrozila prehransko varnost in uničila evropske kmete, s čimer uspešno minira reforme kmetijsko-prehranskih sistemov.
Čalušićeva se bo morala spopasti s še več drugimi zahtevnimi nalogami, med njimi je izdelava strategije prilagajanja kmetijstva podnebnim spremembam. Povrniti bo morala zaupanje javnosti v delovanje uprave za varno hrano na področju varne hrane in dela inšpekcijskih služb. Zaključiti bo morala pogajanja s kmetijskimi nevladnimi organizacijami, ki so organizirale lanske proteste proti zaostrovanju okoljskih zahtev za kmetijstvo.
Pri tem bo morala paziti, da bo našla ravnotežje med njihovimi zahtevami in potrebami ozelenitve kmetijstva, saj izkušnje iz evropske soseščine kažejo, da protesti jeznih kmetov, ki so delno upravičeni, utirajo pot na oblast skrajni desnici.
Razmisliti bo morala tudi o spremembi promocijskih kampanj za lokalno hrano, ki ne pripomorejo k večji ozaveščenosti ljudi o kupovanju lokalnega. K temu prav tako nikakor ne pripomore primerjalnik cen košarice osnovnih živil, ki ne uresničuje niti osnovnega namena: blaženja prehranske revščine najranljivejših skupin. Denar za nadaljevanje popisa bi bilo treba porabiti za kaj koristnejšega.
