Milan Kučan ni dočakal novega Jajca

Peterletove dileme - Prva resna vladna kriza, ki so jo sprožili v takratni Slovenski kmečki zvezi - Ljudski stranki
Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

»Bo po Ohridu in Cetinju zadnji pogovor predsedni­kov v Jajcu?« je novinarka sarajevske televizije z malce ironije in aluzije na drugo zasedanje Avnoja med drugo svetovno vojno vprašala predsednike šestih jugoslovanskih republik na njihovem tretjem srečanju, ki je bilo 11. aprila 1991 na Brdu pri Kranju. Milan Kučan ji je hudomušno odgovoril: »Če bodo ta­krat na tem območju varni turisti, ne vidim razloga, da ne bi bili tudi mi.«

A tako Milan Kučan kot tudi drugi šefi takratnih jugoslovanskih republik, ki so se pred Brdom sestali v Splitu in Beogradu, da bi poskušali najti kolikor toliko miren izhod iz vse hujšega političnega močvirja, v katerega se je pogrezala takratna Jugoslavija, Jajca seveda niso videli. Niti Stojčevca, rezidence ob izviru reke Bosne pri Sarajevu, kjer bi morali potekati zadnji izmed dogovorjenih sestankov. Predsedniki so se teden dni po Brdu srečali še na Ohridu v Makedoniji, konec aprila pa še na Cetinju v Črni gori.

Že s fotografije srečanja predsednikov na Brdu pri Kranju je bilo jasno videti, da se ne bodo mogli dogovoriti. Foto Srdjan Živulovič
Že s fotografije srečanja predsednikov na Brdu pri Kranju je bilo jasno videti, da se ne bodo mogli dogovoriti. Foto Srdjan Živulovič


V Stojčevcu bi se morali po načrtu dobiti 7. maja, a so ga zaradi blokade zveznega predsedstva zaradi neizvolitev hrvaškega predsednika Stjepana Mesića za novega predsednika zveznega predsedstva in ponovno zaostrenih razmer na Hrvaškem najprej preložili na 14. maj, pozneje pa je postalo povsem jasno, da kakršnokoli sestankovanje niti ni več smiselno.


Dogovor o referendumih


A sestanek na Brdu se je za takratne razmere v nekdanji skupni državi končal s spravljivim dogovorom in določeno stopnjo optimizma, da za končanje politične krize in posledično razpad Jugoslavije kljub zloveščim dogodkom in napovedim na Hrvaškem (Pakrac, Plitvice, Knin …) ne bo potrebna vojna. Predsedniki so se namreč dogovorili, da naj bi v vsaki republiki do konca maja organizirali referendum, na katerih naj bi se državljani odločili, v kakšni državi Jugoslaviji naj bi poslej živeli – v zvezi suverenih jugoslovanskih republik, kar sta zastopali predvsem Slovenija in Hrvaška ali v enotni demokratični zvezni državi, za kar sta se takrat najodločneje zavzemali Srbija in Črna gora.

A dogodki so prehitevali dogovorjeno na sestankih politikov in referendumov potem ni bilo. Je pa Milan Kučan na Brdu vseeno jasno povedal, da se bo Slovenija v vsakem primeru osamosvojila. V skupni izjavi, ki so jo po sestanku na Brdu sprejeli, je bilo zapisano tudi tole:

»Predsednik predsedstva Slo­venije je obvestil sobesednike, da se bo Republika Slovenija skladno s sprejeto plebiscitno odločitvijo osamosvojila v samostojno, suvere­no in neodvisno državo. Republika Slovenija je na podlagi vzajemnosti pripravljena priznati državno med­narodno subjektiviteto vsem repu­blikam dosedanje SFRJ, ki se bodo bodisi osamosvojile v samostojne, suverene in neodvisne države bodisi se bodo odločile ostati v skupni dr­žavi.

Slovenija je pripravljena iz­polniti vse obveznosti, ki so nastale v času življenja v skupni državi, in bo s tem v zvezi pripravila ustrezen predlog skladno z resolucijo o predlogu za sporazumno razdru­žitev ter bo s tem začela postopek svojega osamosvajanja v organih federacije. Predsedniki republik oziroma predsedniki predsedstev so se dogovorili, da bodo priporoči­li skupščinam republik, naj o pred­logu Slovenije za sporazumno raz­družitev, ki ga je že sprejel sabor Hrvaške, razpravljajo še ta mesec.«


ni podpisa
ni podpisa


Pučnikovo vztrajanje pri takojšnji odcepitvi


Ta odstavek v skupni izjavi predsednikov s sestanka na Brdu je bil po svoje razumljen tudi kot Kučanov odgovor Jožetu Pučniku, ki je kakšen dan prej na svetu Demosa, skupaj s člani iz njegove socialdemokratske stranke, liberalne stranke Vitomirja Grosa in Slovenske kmečke zveze - Ljudske stranke (SKZ - LS) Ivana Omana, zahteval takojšno odcepitev Slovenije zaradi zaostrenih razmer v Jugoslaviji. Nekateri so se na svetu Demosa celo zavzemali za sklic izredne seje slovenske skupščine.

»Opozicija« v Demosu, ki je zahtevala takojšnjo odcepitev, je na seji sveta povedala kar nekaj kritičnih besed na račun vlade, češ da je v času od plebiscita – torej v dobrih treh mesecih – naredila premalo, da je ukrepala prepočasi in ne preveč odgovorno. Napovedali so tudi, da bodo na naslednjem parlamentarnem zasedanju poslancem predlagali in od njih zahtevali nadaljevanje prekinjene razprave o takojšnji odcepitvi Slove­nije od Jugoslavije, ki jo je v zadnjih dneh marca zahteval Jože Pučnik s svojimi socialdemokrati. Predvsem zato, so govorili, ker da bodo prevzeli politične ali kakršnekoli druge odgovornosti, če bi se enotno izra­žena volja Slovencev za samostojno, neodvisno državo zaradi neod­ločnosti republiških vrhov v sedanjih razmerah utopila.


Argumenti vlade


Več razumevanja za argu­mente vlade, da postopek osamosvajanja vendarle poteka po plebiscitarnem načrtu, so na svetu Demosa imeli krščanski demokrati, zeleni in tudi nekateri člani Slovenske demokratične zveze. Ta, bolj umirjena stran sveta Demosa se je namreč strinjala z zagotovili vlade, da je odveč bojazen, da bi kdo lahko blokiral na plebiscitu izraženo voljo Slo­vencev. Vlada in vodstvo republike vendarle pozorno spremljata vsa dogajanja v državi, poleg tega obstaja tudi tako imenovani »rezervni scenarij«, po katerem je mogoče opraviti hitro razdruži­tev, če bi tako narekovale razmere.



Ne gre zanemariti niti normativne in izvedbene plati razdružitve, so poudarjali vladni možje iz Demosa, pa tudi dejstva, da že ves čas potekajo pomembne diplomatske aktivno­sti vlade z različnimi institucijami v tujini. Vse to, so takrat poudarjali v vladi, je treba upoštevati, saj se je treba razdružiti tako, da ne bo veliko nepredvidljivih in šokantnih situacij. Zato so tudi menili, da so vse kritike v zvezi z njeno počasnostjo in celo neodgovornostjo, ki jih v tistem času ni bilo prav malo, prenagljene, pritiski nanjo pa gotovo ne bodo pripomogli k pripravi vsega tistega, kar je za razdružitev nujno.


Prva resna vladna kriza


Skoraj istočasno s tem »odcepitvenim razkolom« v Demosu je v Sloveniji nastala tudi prva resna vladna kriza, ki so jo sprožili v takratni Slovenski kmečki zvezi - Ljudski stranki. Na tiskovni konferenci je predsednik stranke Ivan Oman, sicer član republiškega predsedstva, predstavil zahtevo izvršnega odbora stranke o takojšnji zamenjavi kmetijskega ministra Jožeta Osterca. Razlog naj bi bil kritično poslabšanje položaja v kmetijstvu, zato se je tudi poslabšal položaj kmetov. Cene reprodukcijskega materiala so se takrat zvišale precej bolj kot cene pridelkov, zvišali so se davki. Poleg tega so bili v kmečki stranki nezadovoljni tudi zato, ker je vlada mencala pri pripravi sistemske zakonodaje v kmetijstvu in pri zakonu o
denacionalizaciji.

Nekdanji kmetijski minister Jože Osterc Foto Jože Suhadolnik
Nekdanji kmetijski minister Jože Osterc Foto Jože Suhadolnik


Seveda to ni bilo prvič v takrat še ne leto dni stari vladi Demosa oziroma Lojzeta Peterleta, da so na katerega od ministrov letele puščice kritike in zahteve po rekonstrukciji vlade, a so se potem zaradi tekme s časom za pripravo osamosvojitvenih aktov, strasti pomirile. Pri zahtevi po zamenjavi Osterca pa se je prvič zdelo dokaj resno, saj so v SKZ - LS zagrozili z izstopom iz vladne koalicije, če ne bodo upoštevali njihove zahteve. Če to zagrozi druga najmočnejša stranka v Demosu, ki ji je zaradi svojega vpliva in moči uspelo do takrat že nekajkrat uveljaviti svojo voljo za parcialne strankine interese, zakaj ne bi tudi zdaj. Kaj je bil vzrok za nezadovoljstvo z ministrom za kmetijstvo, ki je izhajal prav tako iz kmečke zveze?


Resorji še niso bili žrtve strank


Jože Osterc v vladi veljal za potrpežlji­vega, vestnega in umirjenega po­litika, za človeka, ki da veliko na strokovne argumente, navsezadnje je bil profesor, čeprav je tu in tam pri nekaterih zahtevah pripravljen tudi politično popu­stiti. Že ob imenovanju je dal kmečki zvezi jasno vedeti, da ne more in ne želi biti strankarski minister, ampak minister za vse.

V marsikaterem primeru priti­skom vrha svoje stranke ni bil pripravljen popustiti in si je tako nakopal jezo posameznih ključ­nih strankarskih voditeljev. Večkrat je namreč poka­zal, da njegov šef nista, ne predsednik stranke Ivan Oman in ne šef poslanskega kluba SKZ - LS Marjan Podob­nik, ampak predsednik vlade. Jezo strankarskih vrhov si je najbrž nakopal tudi, ko je večkrat javno povedal, da ni nikdar počenjal ničesar takšnega, za čemer ne bi strokovno in moralno stal.


Zamrznitev


Lojze Peterle je bil sicer pred dilemo, ali naj popusti zahtevam druge najmočnejše koalicijske partnerice ali naj ravna podobno kot v primerih ministra za kulturo Andreja Capudra, katerega glavo so zahtevali številni kulturniki v času kulturnega praznika ali zahteve po interpelaciji pravosodnega ministra Rajka Pirnata. Obakrat je svojo vlado in ministre obdržal tudi z argumentom, da ministrstva, takrat so bili to še republiški sekretariati, niso peskovniki posameznih strank, kjer se igra vsak po svoje, ter da stranke niso tiste, ki bi odstranjevale in postavljale posamezne ministre.

Vlada kriza se je potem končala s srečanjem med Peterletom, nekaterimi člani sveta Demosa in vodstvom SKZ - LS, na katerem so se dogovorili, da bo kmečka zveza za mesec dni zamrznila svojo zahtevo po odstopu Osterca. Tako so se kmetje izvili iz pasti, ki so si jo sebi in vladi sami nastavili. Kajti če bi Peterle ustregel njihovim željam, bi se lahko sprožil plaz, kajti tudi druge stranke Demosa so bile nezadovoljne z delom posameznih ministrstev, nekateri vplivni Demosovi člani tudi z delom samega predsednika vladi, in bi to lahko povzročilo padec vlade. In to tik pred osamosvojitvijo.

Komentarji: