Ministričin kulturni boj
Zaradi merjenja moči med SDS in NSi, ki sta predlagali vsaka svojo razpravo, so poslanci včeraj že drugič ta teden govorili predvsem o osamosvojitvenih dogodkih oziroma o tem, ali ti sodijo v samostojni muzej. »Šlo je za poskus poseganja politike v avtonomno in strokovno delo muzejev,« je odgovarjala ministrica za kulturo in namestnica koordinatorja Levice Asta Vrečko, ki je ta teden povzročila razburjenje tudi že s svojim obiskom v funkciji vladne predstavnice na proslavi ob 86. obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah.
Njen obisk so v SDS takoj povezali s komunistično revolucijo in povojnimi poboji, poslanec SDS Andrej Hoivik pa ga je včeraj označil za omadeževanje zgodovine, kar je pripisal pomanjkljivemu šolskemu kurikulumu, in pozval tudi k umiku kipa Edvarda Kardelja – podobno kot so v prejšnjem mandatu umikali tudi socialistične kipe z Brda. »Pomembno je, da se zavedamo svoje zgodovine, o njej razmišljamo, razpravljamo in se iz nje tudi učimo,« je takrat, podobno kot tudi zdaj, odgovarjala Asta Vrečko in se zavzela za odpravo potez vlade Janeza Janše.
»Vsak politik izbira dogodke, ki jim želi pripisati pomen,« komentira Božo Repe, profesor za sodobno slovensko zgodovino na Filozofski fakulteti UL, ter dodaja, da ima desetletja pozabljeni dogodek, ki je dobil veljavo predvsem za nazaj – takrat so izpostavili tudi pomembnost narodnega vprašanja –, gotovo večji pomen kot številne nepomembne zadeve, ki so jih na silo, izkrivljeno ali celo popolnoma skonstruirano po osamosvojitvi politično in ideološko poskušali spraviti v kolektivni zgodovinski spomin.
Božo Repe, Filozofska fakulteta UL:
Ustanovni kongres Komunistične stranke Slovenije leta 1937 na Čebinah takrat sam po sebi ni pomenil velikega dogodka, je pa dobil zgodovinski pomen za nazaj in ga ima tudi danes. Pač zato, ker ga je tedaj majhna, prepovedana in preganjana stranka uspela v veliki meri uresničiti.
Na kongresu je bila v času vzpenjajočega nacizma izražena podpora politiki ljudske fronte, pripravljenost komunistične partije in delavskega razreda, da v ospredje postavita slovensko nacionalno vprašanje, tam, kjer so meščanske stranke odpovedale – torej vzpostavita avtonomno Slovenijo znotraj Jugoslavije in uresničita programa Zedinjene Slovenije, ter, ne nazadnje, socialni program.
Ta program se je skozi narodnoosvobodilni boj, vzpostavitev slovenske državnosti v federalni Jugoslaviji in s spremembo zahodne meje (tu cilji zaradi mednarodnih okoliščin niso bili v celoti doseženi) tudi uresničil. V narodnem smislu to v glavnem ostalo in bilo z osamosvojitvijo nadgrajeno, na socialnem področju pa je po osamosvojitvi od doseženega ostalo bolj malo.
Prav Janševa vlada je vztrajala pri svojih dejstvih in sprožala polemike tudi s tem, ko so kljub protestom predsednika republike, državnega zbora in veteranskih organizacij organizirala državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju na Mali gori nad Ribnico, kar so slednji videli kot poskus izpodrivanja vloge OF v boju proti okupatorjem ter negiranjem pomena NOB.
Tokratna proslava bo v Športni dvorani Osnovne šole Karla Destovnika - Kajuha v Šoštanju, rojstnem kraju pesnika in narodnega heroja, ki mu je vlada posvetila letošnje leto. Slavnostna govornica bo predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, tam pa bodo tudi predstavniki Levice in SD.
Takšni nagovori in obiski proslav obema političnima poloma po besedah Mira Hačka, profesorja na Fakulteti za družbene vede UL, služijo nagovaranju baze, zato ni presenetljivo, da je obisk Aste Vrečko na Čebinah skrbi sprožil tudi v SD, ki jim je Levica že dodobra prevzela »partizansko« volilno bazo, ki stavi na tradicijo. Ta na naslednjih volitvah, ko bo večina bolj spornih potez vlade Janeza Janše že pozabljenih, najverjetneje sicer ne bo bistvena, pač pa bo bolj pomembno, kaj bosta stranki (lahko) uspeli uresničiti znotraj koalicije Roberta Goloba.
Miro Haček, Fakulteta za družbene vede UL:
Ti dogodki so vedno nagovarjanje svoje lastne baze. Gre za neke vrste poklon tradiciji, ki pa so se ji, mislim, v sorodni stranki SD nekoč odpovedali, ko so rekli, da niso nasledniki točno te politične stranke.
Levica pa se, kot kaže, na neki način vsaj delno vsebinsko šteje za naslednike.
