Tudi mladi so žrtve komunikacijskega kaosa
Nespoštovanje vladnih ukrepov, ki ga Marko Juhant pripisuje »bullyingu« vlade, je bilo pričakovano; politika na izpitu iz komunikacije padla.
Odpri galerijo
Odpor mladih proti ukrepom vlade je po besedah strokovnjakov v danih okoliščinah normalna stvar. FOTO: Matej Družnik/Delo
»V delovnem in šolskem okolju se takemu ravnanju, kot ga izvaja vlada, reče bullying. Odnos, v katerem močnejši izsiljuje šibkejšega. Ne spoštuje, ne vodi, ne spodbuja, ne kaže zgleda. Le izsiljuje in kaznuje.« Tako trenutno stanje v državi vidi specialni pedagog Marko Juhant, strokovnjak za motnje vedenja otrok in mladine.
Da je mladina ena večjih žrtev »komunikacijskega kaosa« politike, meni tudi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje-Center, ki je »zadovoljen, da se oblast enako, kot se igra s semaforjem odpiranja dejavnosti, ne igra s cestno-prometnimi predpisi, saj bi bile statistike smrti bistveno slabše«. V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.
Ali sta torej za porušeno zaupanje ljudi v vlado ter nespoštovanje ukrepov, zaradi česar epidemiji koronavirusa ni videti konca, kriva stihijsko spreminjanje vladnih odločitev in vojaška retorika, s katero nam jih sporočajo odločevalci? »Gre za kombinacijo dejavnikov. Način komuniciranja in vodenja je le eden od njih,« odgovarja psihologinja Mateja Štirn. Nezaupanje in ignoranca ukrepov sta po njenem »precej običajen in pričakovan odziv na dalj časa trajajoče stresne okoliščine«, ne gre pa zanemariti niti osebnostne zrelosti ljudi, ki se ne držijo ukrepov, ki zasledujejo le lastno korist in se ogibajo kazni v slogu »če je možnost, da me ne bodo dobili, pravil ne upoštevam«.
Boj proti covidu naj bi temeljil na zaupanju. »A nič koliko funkcionarjev so kamere ujele brez maske, ko je bila ta obvezna. Zgleda ni nobenega, 'raji' so namenjene kazni za sendvič, rogljiček. Smučišča ja, ne, ja, ne … šola ja, če, ko, morda, se ne ve. Matura pa se ve, da bo,« je kritičen Juhant.
»Ko sem oktobra staršem napisal, da pričakujem, da bodo maturanti v šolo morda spet prišli februarja, morda marca ali še kak mesec kasneje, sem v odgovor prejel dvesto pisem, med njimi tudi pismo mame, naj ne bom tako črnogled,« pravi dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju, kjer pouk – na daljavo, se ve – tudi v epidemiji poteka od prve do zadnje ure. Njegova jesenska prerokba je vse bližje resnici ...
Mladi imajo v starših že mesece učitelje in prijatelje, nimajo pa družbe svojih vrstnikov. Večina mladih (odraslih) ne zna ubesediti izkušnje, v kateri so se znašli, pravi specialni pedagog Marko Juhant: »Nekateri pa vendarle: vlada jih ne spoštuje, jih pa sili, laže, manipulira s podatki, kot lahko umreš s korono ali pa od korone. Statistike niso primerljive in še marsikaj zaznajo /…/ Sledi upor: maske ne, izkušnje, ki jih delijo med sabo, tako ali tako kažejo, da mlajši, če že, večinoma prebolijo bolj blage oblike okužbe. Vmes se pojavijo hujše zgodbe, a te so bodisi dvomljive – verjetno napihnjene in lažne – bodisi izpričujejo lažni občutek varnosti posameznika to se meni ne bo zgodilo.« Juhant se sprašuje: »Če mladi v okolju ne funkcionirajo, kot bi želeli in pričakovali, kdo nadzira, kdo oblikuje okolje?« In ponuja odgovor: »Vlada. Spremeniti je treba okolje! Mladina je še zdrava in odpor je popolnoma normalna stvar. Stvar normalnega razvoja. Vlada ni normalna.«
Tudi Gregor Deleja meni, da se nam kot družbi slabo piše, če bi mladi za zgled vzeli komuniciranje politike. »Ljudje smo socialna bitja in fizična distanca – kaj šele socialna – nista v naši naravi.« V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.
»Ker je ta odločitev vezana na vsak konec tedna in ker ministrica (Simona Kustec, o. p.) govori glede na čas dneva in aktualno vremensko napoved, v šolah potrebujemo visoko stopnjo energije in razumevanja, da skušamo obdržati pozornost mladih, ki so tako kot mi predvsem upravičeno naveličani vsega skupaj.« Mnogi med profesorji, pravi Deleja, ki jim je biti učitelj poslanstvo, pedagoško delo nadgrajujejo še s terapevtskim: »Brez izdatnega angažiranja velikega števila učiteljev, dijakov samih in staršev zadeva ne bi delovala,« je prepričan, zato poziva ministrico Kustec, da javnosti zaupa vir, »ki nam potrjuje globalno vrhunskost in primat med narodi pri delu na daljavo.«
Neformalne stike, ki so nepogrešljivi za oblikovanje osebnosti mladih, tako z dijaki kot s starši redno vzdržujejo tudi na I. gimnaziji v Celju. Ravnatelj Šepetavc prek eAsistenta domala vsak teden odpošlje pismo na 1589 naslovov staršev, 860 naslovov dijakov in 83 naslovov zaposlenih. Zato lahko v imenu vseh z gotovostjo trdi, da »je bilo dovolj«. Mladi poročajo o hudih stiskah, o depresiji, naveličanosti, skoraj že brezupu, pravi Šepetavc, kar je »znamenje, da delo na daljavo nekatere vse bolj vodi v pogubo«: »Tolažimo jih, težave poskušamo urejati z razrednikom in s starši in za zdaj nam uspeva.« Šola ni le pouk, je druženje, odraščanje in zorenje in mlade smo vsega tega oropali. To je zelo težko popravljiva škoda zlasti za maturante, ki jim je v vodo padel maturantski izlet, ravnokar jim v vodo pada tudi maturantski ples. Edino, kar jim lahko v zvezi z besedo matura ponudimo, je matura sama …
Da vladne nedoslednosti in stalno spreminjanje odločitev v kriznih situacijah ne delujejo pozitivno, se strinja tudi psihologinja Mateja Štirn: »V takšnih situacijah morajo biti stvari čim bolj jasne, informacije pa preverjene, dosledne in ustrezno komunicirane.«
Medtem ko so ljudje v prvi fazi epidemije energijo še lahko črpali iz rezerve, so jim v drugi fazi možnosti za obnovitev virov energije, to so predvsem odnosi, druženje, gibanje ter v mnogih primerih tudi materialni pogoji, odvzete oziroma omejene. V takih razmerah vojaška retorika, svari, odpade. Poskusi prisile pri večini ljudi ne dosežejo želenih ciljev oziroma še okrepijo nezadovoljstvo in lahko tudi odklonilno vedenje. Seveda je treba ljudem sporočati tudi slabe novice. »A razlika je, ali z njimi strašiš ali informiraš ter jih hkrati motiviraš ter angažiraš v skupno akcijo. Pomembna je moč argumentov,« poudarja Štirnova, Zaupanje, opozarja, ne deluje na besedo, temveč se gradi. Nerazumno kaznovanje ljudi z globami, kot v primeru brezdomca, ki je dobil več glob zapored zaradi spanja na ulici v času policijske ure, zagotovo ne kaže na dobronamerno delovanje in skrb za varnost ljudi.
Pogovor s psihologinjo mag. Matejo Štirn
Kaj delamo narobe, da se epidemija širi, da ljudje ne spoštujejo ukrepov, da nezaupanje do odločevalcev nezadržno raste?
Gre za kombinacijo dejavnikov, ni le en vzrok za nezaupanje in neupoštovanje ukrepov. Eden od njih je zagotovo način komuniciranja in vodenja. V preteklosti smo bili priče pogostih nedoslednosti in spreminjanja odločitev. To so dejavniki, ki v kriznih situacijah gotovo ne delujejo pozitivno. Že tako je veliko negotovosti, ne vemo, kaj lahko pričakujemo. V takšnih situacijah morajo biti stvari čim bolj jasne, informacije pa preverjene, dosledne in komunicirane na pravi način. Na tem področju je mogoče še veliko narediti.
Drugič: skrbeti moramo, da je vzdušje v družbi kolikor toliko podporno. Žalosti me, ker opažam, da se dogajajo nepotrebni zapleti, kot je denimo ta, zadnji, z objavo plač policistov. To dodatno negativno vpliva na situacijo, v kateri smo.
Naraščajoče nezaupanje, nespoštovanje ukrepov … pa je precej običajen in pričakovan odziv na dalj časa trajajoče stresne okoliščine. Dolgo časa smo že v teh razmerah. Spomladi, ko smo se soočili z epidemijo, je bil to za nas šok in smo se odzvali tako, da smo aktivirali in uporabil dodatno energijo, ki jo človek ima. V takih primerih se izkaže, da smo sposobni veliko prenesti. Zdaj, v drugi fazi, zadeve kar trajajo in trajajo, odvzete ali omejene pa so nam možnosti, s pomočjo katerih obnavljamo svoje vire energije, in to so predvsem odnosi, druženje, tudi gibanje ter v mnogih primerih tudi materialni pogoji kot posledica brezposelnosti, finančne stiske ...
Seveda pa ne smemo zanemariti niti dejavnika osebnostne zrelosti pri delu ljudi, ki se ne držijo ukrepov. Pri njih opažam delovanje po principu zasledovanja lastne koristi in izogibanja kazni, brez upoštevanja perspektive drugih. Gre za razmišljanje če je možnost, da me ne bodo dobili, pravil ne upoštevam.
Kaj naj naredi odločevalec, ki izgublja zaupanje? Uporabi vojaško retoriko?
Vojaška retorika zagotovo ni pravi odgovor. V kriznih razmerah je pomembno, da so stvari jasne, a da jih ljudem sporočaš spoštljivo in jih vključiš v komuniciranje ter jim daš priznanje, da so v tej komunikaciji enakovredni partnerji. Večina ima svojo pamet in razume, da je ukrepe pomembno upoštevati, ker s tem ščitimo sebe in druge. A za človeka je moteče, če mu preprosto sporočajo, da »tako bo, ker smo mi tako rekli«. Poskusi prisile pri večini ljudi ne dosežejo želenih ciljev oziroma še okrepijo nezadovoljstvo in lahko tudi odklonilno vedenje.
Seveda je treba ljudem sporočati tudi slabe novice. A razlika je, ali z njimi strašiš ali informiraš ter jih hkrati motiviraš ter angažiraš v skupno akcijo. Pomembna je moč argumentov.
Odpor do cepljenja je najbrž višek nezaupanja …
Zaupanje ne deluje na besedo, ampak se gradi. Problem odločevalcev ni le komuniciranje o covidu in okužbah, ampak še vse drugo. V Sloveniji je bilo že doslej zaznati odklonilen odnos do cepljenja vseh vrst. A za cepljenje proti covidu je vendar več zanimanja. Tudi tu prisila ne bo funkcionirala, temveč bo treba ljudi ustrezno ozavestiti. Tudi odpor osebja proti cepljenju v domovih za starejše je kombinacija več dejavnikov. Stanje v domovih ni rožnato. Ne smemo pa ga posploševati. Treba bo okrepiti ozaveščanje tistega dela ljudi, ki ne zaupa, pogledati, kaj smo spregledali … Ljudi in njihove probleme je treba slišati.
Odločevalcem danes gotovo ni enostavno, a ves čas je treba razmišljati, kako, kaj in kdaj komunicirati, saj se sicer sproži požar negativnih odzivov. Več požarov … V Sloveniji smo priče sinergiji več neugodnih okoliščin, ne le epidemije covid-19, temveč tudi ekonomskih stisk in težav duševnega zdravja, ki bodo vse bolj očitne. Pandemična utrujenost se ne dogaja le nam, tudi nezaupanje ljudi ne, a vsota vseh negativnih okoliščin, konstantnega stresa, nedoslednosti od pomladi sem je naredila svoje, izčrpala zaloge energije in zamajala zaupanje.
Imamo možnost popravnega izpita?
Tega, da so ljudje zboleli za covidom in mnogi tudi umrli, ni mogoče popraviti. Verjamem pa, da je mogoče v prihodnje narediti še marsikaj. Da odločevalci, denimo, prisluhnejo še kakšni drugi skupini strokovnjakov, da spremenijo retoriko in odnos do ljudi, zagotovijo možnosti za boljšo skrb za duševno zdravje. To ne bo pomenilo, da so popustili, saj zahteve in ukrepi morajo biti, če hočemo preživeti. Pomembno pa je, kako zahteve postaviti, jih predstaviti ljudem in spremljati njihovo upoštevanje. Nerazumno kaznovanje ljudi z globami, kot v primeru brezdomca, ki je dobil več glob zapored zaradi spanja na ulici v času policijske ure, zagotovo ni pravi način in ne kaže na dobronamerno delovanje in skrb za varnost ljudi. Zavedati se je potrebno tudi, da različni ukrepi le povečujejo neenakost v družbi. To je še eno vprašanje, ki v bodoče zahteva drugačne odgovore.
Verjamem, da ima vsak od nas možnost vplivati na svoje mikrookolje v družini, v šoli, v podjetju … s ciljem, da skrbimo za podporna okolja in upoštevamo perspektive drugih ljudi in ne le, da čakamo, da bo vse postorila vlada. Epidemija je pokazala, kako krhko je življenje, kako se lahko čez noč obrne in kako velik vpliv imamo ljudje na življenje drugih, kako močno smo soodvisni. To je hkrati moč in odgovornost.
Da je mladina ena večjih žrtev »komunikacijskega kaosa« politike, meni tudi Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazije Celje-Center, ki je »zadovoljen, da se oblast enako, kot se igra s semaforjem odpiranja dejavnosti, ne igra s cestno-prometnimi predpisi, saj bi bile statistike smrti bistveno slabše«. V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.
Ali sta torej za porušeno zaupanje ljudi v vlado ter nespoštovanje ukrepov, zaradi česar epidemiji koronavirusa ni videti konca, kriva stihijsko spreminjanje vladnih odločitev in vojaška retorika, s katero nam jih sporočajo odločevalci? »Gre za kombinacijo dejavnikov. Način komuniciranja in vodenja je le eden od njih,« odgovarja psihologinja Mateja Štirn. Nezaupanje in ignoranca ukrepov sta po njenem »precej običajen in pričakovan odziv na dalj časa trajajoče stresne okoliščine«, ne gre pa zanemariti niti osebnostne zrelosti ljudi, ki se ne držijo ukrepov, ki zasledujejo le lastno korist in se ogibajo kazni v slogu »če je možnost, da me ne bodo dobili, pravil ne upoštevam«.
Boj proti covidu naj bi temeljil na zaupanju. »A nič koliko funkcionarjev so kamere ujele brez maske, ko je bila ta obvezna. Zgleda ni nobenega, 'raji' so namenjene kazni za sendvič, rogljiček. Smučišča ja, ne, ja, ne … šola ja, če, ko, morda, se ne ve. Matura pa se ve, da bo,« je kritičen Juhant.
Motivacija namesto vojaške retorike
»Ko sem oktobra staršem napisal, da pričakujem, da bodo maturanti v šolo morda spet prišli februarja, morda marca ali še kak mesec kasneje, sem v odgovor prejel dvesto pisem, med njimi tudi pismo mame, naj ne bom tako črnogled,« pravi dr. Anton Šepetavc, ravnatelj I. gimnazije v Celju, kjer pouk – na daljavo, se ve – tudi v epidemiji poteka od prve do zadnje ure. Njegova jesenska prerokba je vse bližje resnici ...
Marko Juhant, specialni pedagog. FOTO: Izidor Scek
Profesorji so tudi terapevti
Tudi Gregor Deleja meni, da se nam kot družbi slabo piše, če bi mladi za zgled vzeli komuniciranje politike. »Ljudje smo socialna bitja in fizična distanca – kaj šele socialna – nista v naši naravi.« V anketi med dijaki se je izkazalo, da ti v veliki meri ukrepe spoštujejo, a v njih ne vidijo smisla, razen tega, da bo spoštovanje ukrepov pomenilo skorajšnjo vrnitev v šole.
Gregor Deleja, ravnatelj Gimnazija Celje--Center. FOTO: Osebni arhiv
Težko popravljiva škoda
Dr. Anton Šepetavc, nagrajenec Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2014, in ravnatelj I. gimnazije v Celju. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Poskusi prisile krepijo nezadovoljstvo in odklonilno vedenje
Da vladne nedoslednosti in stalno spreminjanje odločitev v kriznih situacijah ne delujejo pozitivno, se strinja tudi psihologinja Mateja Štirn: »V takšnih situacijah morajo biti stvari čim bolj jasne, informacije pa preverjene, dosledne in ustrezno komunicirane.«
Kot družbi se nam slabo piše, če bi mladi za zgled vzeli komuniciranje politike. FOTO: Jure Eržen/Delo
Medtem ko so ljudje v prvi fazi epidemije energijo še lahko črpali iz rezerve, so jim v drugi fazi možnosti za obnovitev virov energije, to so predvsem odnosi, druženje, gibanje ter v mnogih primerih tudi materialni pogoji, odvzete oziroma omejene. V takih razmerah vojaška retorika, svari, odpade. Poskusi prisile pri večini ljudi ne dosežejo želenih ciljev oziroma še okrepijo nezadovoljstvo in lahko tudi odklonilno vedenje. Seveda je treba ljudem sporočati tudi slabe novice. »A razlika je, ali z njimi strašiš ali informiraš ter jih hkrati motiviraš ter angažiraš v skupno akcijo. Pomembna je moč argumentov,« poudarja Štirnova, Zaupanje, opozarja, ne deluje na besedo, temveč se gradi. Nerazumno kaznovanje ljudi z globami, kot v primeru brezdomca, ki je dobil več glob zapored zaradi spanja na ulici v času policijske ure, zagotovo ne kaže na dobronamerno delovanje in skrb za varnost ljudi.
Mateja Štirn, psihologinja in psihoterapevtka. FOTO: Ljubo Vukelič/Delo
Soodvisni smo, kar je hkrati moč in odgovornost
Pogovor s psihologinjo mag. Matejo Štirn
Kaj delamo narobe, da se epidemija širi, da ljudje ne spoštujejo ukrepov, da nezaupanje do odločevalcev nezadržno raste?
Gre za kombinacijo dejavnikov, ni le en vzrok za nezaupanje in neupoštovanje ukrepov. Eden od njih je zagotovo način komuniciranja in vodenja. V preteklosti smo bili priče pogostih nedoslednosti in spreminjanja odločitev. To so dejavniki, ki v kriznih situacijah gotovo ne delujejo pozitivno. Že tako je veliko negotovosti, ne vemo, kaj lahko pričakujemo. V takšnih situacijah morajo biti stvari čim bolj jasne, informacije pa preverjene, dosledne in komunicirane na pravi način. Na tem področju je mogoče še veliko narediti.
Drugič: skrbeti moramo, da je vzdušje v družbi kolikor toliko podporno. Žalosti me, ker opažam, da se dogajajo nepotrebni zapleti, kot je denimo ta, zadnji, z objavo plač policistov. To dodatno negativno vpliva na situacijo, v kateri smo.
Naraščajoče nezaupanje, nespoštovanje ukrepov … pa je precej običajen in pričakovan odziv na dalj časa trajajoče stresne okoliščine. Dolgo časa smo že v teh razmerah. Spomladi, ko smo se soočili z epidemijo, je bil to za nas šok in smo se odzvali tako, da smo aktivirali in uporabil dodatno energijo, ki jo človek ima. V takih primerih se izkaže, da smo sposobni veliko prenesti. Zdaj, v drugi fazi, zadeve kar trajajo in trajajo, odvzete ali omejene pa so nam možnosti, s pomočjo katerih obnavljamo svoje vire energije, in to so predvsem odnosi, druženje, tudi gibanje ter v mnogih primerih tudi materialni pogoji kot posledica brezposelnosti, finančne stiske ...
Seveda pa ne smemo zanemariti niti dejavnika osebnostne zrelosti pri delu ljudi, ki se ne držijo ukrepov. Pri njih opažam delovanje po principu zasledovanja lastne koristi in izogibanja kazni, brez upoštevanja perspektive drugih. Gre za razmišljanje če je možnost, da me ne bodo dobili, pravil ne upoštevam.
Kaj naj naredi odločevalec, ki izgublja zaupanje? Uporabi vojaško retoriko?
Vojaška retorika zagotovo ni pravi odgovor. V kriznih razmerah je pomembno, da so stvari jasne, a da jih ljudem sporočaš spoštljivo in jih vključiš v komuniciranje ter jim daš priznanje, da so v tej komunikaciji enakovredni partnerji. Večina ima svojo pamet in razume, da je ukrepe pomembno upoštevati, ker s tem ščitimo sebe in druge. A za človeka je moteče, če mu preprosto sporočajo, da »tako bo, ker smo mi tako rekli«. Poskusi prisile pri večini ljudi ne dosežejo želenih ciljev oziroma še okrepijo nezadovoljstvo in lahko tudi odklonilno vedenje.
Seveda je treba ljudem sporočati tudi slabe novice. A razlika je, ali z njimi strašiš ali informiraš ter jih hkrati motiviraš ter angažiraš v skupno akcijo. Pomembna je moč argumentov.
Odpor do cepljenja je najbrž višek nezaupanja …
Zaupanje ne deluje na besedo, ampak se gradi. Problem odločevalcev ni le komuniciranje o covidu in okužbah, ampak še vse drugo. V Sloveniji je bilo že doslej zaznati odklonilen odnos do cepljenja vseh vrst. A za cepljenje proti covidu je vendar več zanimanja. Tudi tu prisila ne bo funkcionirala, temveč bo treba ljudi ustrezno ozavestiti. Tudi odpor osebja proti cepljenju v domovih za starejše je kombinacija več dejavnikov. Stanje v domovih ni rožnato. Ne smemo pa ga posploševati. Treba bo okrepiti ozaveščanje tistega dela ljudi, ki ne zaupa, pogledati, kaj smo spregledali … Ljudi in njihove probleme je treba slišati.
Odločevalcem danes gotovo ni enostavno, a ves čas je treba razmišljati, kako, kaj in kdaj komunicirati, saj se sicer sproži požar negativnih odzivov. Več požarov … V Sloveniji smo priče sinergiji več neugodnih okoliščin, ne le epidemije covid-19, temveč tudi ekonomskih stisk in težav duševnega zdravja, ki bodo vse bolj očitne. Pandemična utrujenost se ne dogaja le nam, tudi nezaupanje ljudi ne, a vsota vseh negativnih okoliščin, konstantnega stresa, nedoslednosti od pomladi sem je naredila svoje, izčrpala zaloge energije in zamajala zaupanje.
Imamo možnost popravnega izpita?
Tega, da so ljudje zboleli za covidom in mnogi tudi umrli, ni mogoče popraviti. Verjamem pa, da je mogoče v prihodnje narediti še marsikaj. Da odločevalci, denimo, prisluhnejo še kakšni drugi skupini strokovnjakov, da spremenijo retoriko in odnos do ljudi, zagotovijo možnosti za boljšo skrb za duševno zdravje. To ne bo pomenilo, da so popustili, saj zahteve in ukrepi morajo biti, če hočemo preživeti. Pomembno pa je, kako zahteve postaviti, jih predstaviti ljudem in spremljati njihovo upoštevanje. Nerazumno kaznovanje ljudi z globami, kot v primeru brezdomca, ki je dobil več glob zapored zaradi spanja na ulici v času policijske ure, zagotovo ni pravi način in ne kaže na dobronamerno delovanje in skrb za varnost ljudi. Zavedati se je potrebno tudi, da različni ukrepi le povečujejo neenakost v družbi. To je še eno vprašanje, ki v bodoče zahteva drugačne odgovore.
Verjamem, da ima vsak od nas možnost vplivati na svoje mikrookolje v družini, v šoli, v podjetju … s ciljem, da skrbimo za podporna okolja in upoštevamo perspektive drugih ljudi in ne le, da čakamo, da bo vse postorila vlada. Epidemija je pokazala, kako krhko je življenje, kako se lahko čez noč obrne in kako velik vpliv imamo ljudje na življenje drugih, kako močno smo soodvisni. To je hkrati moč in odgovornost.
