Ne igram se s planom B, verjamem v plan A
Anžetu Logarju, poslancu SDS, javnomnenjske raziskave nakazujejo uvrstitev v drugi krog predsedniških volitev, ne pa tudi zmage. Do zdaj še nihče od desnih ali desnosredinskih kandidatov na predsedniških volitvah ni slavil zmage. »Že ob napovedi kandidature sem povedal, da zame pomeni zmaga tudi zmago na volitvah za predsednika republike,« vztraja Logar. Tudi zato se najbrž z vrsto potez poskuša vsaj navidezno oddaljiti od svoje stranke, ki jo po javnomnenjskih raziskavah zavrača tudi do polovica vprašanih.
Tako ni prispeval svojega podpisa za razpis referendumov, ki jih zahteva SDS, v tem tednu pa se je tudi vzdržal pri glasovanju o družinskem zakoniku, ki je zakonsko skupnost opredelil kot skupnost dveh oseb ne glede na spol. Njegov nekdanji ministrski kolega, prvak NSi Matej Tonin je to javno predstavil kot usmeritev Logarja preveč »na levo«. A zdi se, da se volilna baza SDS in delno tudi NSi s to oceno ne strinja. Njegove poteze razumejo predvsem v kontekstu volilne kampanje.
Tudi vodjo poslanske skupine SDS je Logar na začetku kampanje obvestil, da namerava kandidirati s podpisi volivcev in tako začeti kampanjo, zato tačas v poslanski skupini ne sodeluje aktivno. »Mislim, da razumejo, da če kandidiraš s podpisi volivk in volivcev, potem predstavljaš program, ki ga podpiraš ter izhaja iz tebe in tvojih prepričanj,« odgovarja Logar na vprašanje, kako njegove poteze vidijo v stranki, katere član je že od leta 1999. Zdaj vodi njen svet.
V političnih kuloarjih se omenja, da želi s svojo kandidaturo na predsedniških volitvah preseči število glasov SDS in NSi na parlamentarnih volitvah ter pokazati, kakšna bi lahko bila politika njegove stranke. Sam na to odgovarja, da predstavlja politiko, ki jo zastopa že od svojega vstopa vanjo. »Zvest sem samemu sebi in vedno sem povedal, kar sem mislil. Vedno sem tudi čutil, da moji kolegi v stranki to cenijo. Velikokrat to, kar mislim, ni sprejeto, a sem tudi timski človek, ki zagovarja odločitev, ki je sprejeta v skupini. V tej predsedniški tekmi pa predstavljam to, kar sam menim, da je prava pot, in to kar je najboljše za Slovenijo v prihodnjem obdobju,« pojasnjuje Logar, ki poudarja predvsem nujnost sodelovanja. Predsednik republike bi moral po njegovem mnenju v tej smeri tudi proaktivno delovati. Zato želi še nadgraditi smer, ki jo je ubral sedanji predsednik republike Borut Pahor. Ena od njegovih prvih potez bi bil sklic konference o prihodnosti Slovenije.
Ne kot kandidat in ne kot morebiti predsednik republike pa pravi, da nima mandata, da bi ocenil oziroma komentiral zmago desnice z Giorgio Meloni na čelu v Italiji, skozi katero smo se peljali na dan, ko smo ga spremljali na njegovi poti. Gre za večinsko odločitev prebivalcev neke države, pojasnjuje Logar in dodaja, da je po njegovem mnenju edina naloga tistega, ki predstavlja državo, da išče poti za sodelovanje. Tako se tudi ni opredelil do odziva prvaka SDS Janeza Janše, ki je pozdravil zmago Melonijeve, ob čemer so se zgrozili številni zamejci. »Dejstvo je, da je Italija eden od najtesnejših partnerjev Republike Slovenije in da smo v preteklosti odlično sodelovali. Mislim, da bi morala v prihodnje tako sodelovati tudi vlada Roberta Goloba, saj tako lahko pripomore k dobrim meddržavnim odnosom ter čim boljšemu in čim lepšemu življenju ljudi, ki živijo na tej ali oni strani,« komentira.
Njegova prva pot v tujino bi bila v Berlin, s tem bi dopolnil prvi obisk predsednika vlade v Parizu. Tako Franciji kot Nemčija sta namreč ključni gospodarski in strateški partnerici Slovenije.
Če bo Anže Logar zmagal, pravi, da bo svoje članstvo v stranki SDS zamrznil ali pa celo izstopil. Kakšen pa bo njegov položaj v stranki, če ne bo? »Ne igram se s planom B, verjamem v plan A,« odgovarja. Na njegovo izvolitev so nazdravili tudi pri družini Sosolič v Brdih, kjer se je Logar nameraval udeležiti trgatve. V večini jo je prestavil dež, že zbrani pa so obrali nekaj trsov.
Sam je pri tem spraševal o razliki med hrastovimi in betonskimi sodi, njega pa so zbrani o njegovih poteh, ki jih je kot zunanji minister opravil v tujini, in tudi teh, ki jih opravlja med kampanjo. Napovedal je namreč vzpone na 30 vrhov Slovenije, vključno s Triglavom. Hoja in pohodništvo sta njegov hobi, pri čemer ga vsakič znova preseneča, kolikšno razdaljo lahko človek premaga z nogami.
Dr. Anže Logar
Rodil se je 15. maja 1976 v Ljubljani, kjer tudi živi z družino.
Leta 2016 je doktoriral na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici.
Poslanec je že tretji mandat. V prejšnji vladi je bil minister za zunanje zadeve, v prvi in drugi Janševi vladi pa je bil direktor vladnega urada za komuniciranje.
Na zadnjih lokalnih volitvah je kandidiral za ljubljanskega župana.
Prva podpisana pod njegovo kandidaturo dr. Romana Jordan je pred šestimi leti zaradi nestrinjanja izstopila iz izvršilnega odbora stranke.
Preden smo krenili proti Kobaridu, kjer si je Logar ogledal razstavo o čebelarstvu in se udeležil Jestivala, se je od naju s fotografom eden od domačinov poslovil tudi z željo po »objektivnem« poročanju.
Še ob napovedi svoje kandidature je Logar imel pet delnic v Novi24TV, ki je v lasti članov in podpornikov SDS, a te, trdi, da je pred začetkom uradne kampanje podaril, saj se mu kot kandidatu za predsednika republike ni zdelo primerno, da je lastnik medijske hiše.
Logar pravi, da poročanja medijev ne komentira, a na vprašanje, zakaj se je kot eden redkih vendarle odločil za terensko kampanjo, je vseeno odgovoril, da tudi zato, ker nima medijske moči, da bi ga postavljali na naslovnice, razen ob javnomnenjskih raziskavah. »Moja kampanja je povsem predana delu z volivkami in volivci. Tudi pri zbiranju podpisov sem hodil od stojnice do stojnice in se poskušal srečati s čim več ljudmi. Rad sem med njimi, ker dobivam povratne informacije, v katero smer, menijo, da bi Slovenija morala, in kaj jih skrbi,« še pojasnjuje Logar. Tudi v Kobaridu so ga z zanimanjem ustavljali na ulici in pozdravljali.
Njegovi dnevi so že vse od poletja praviloma povsem zapolnjeni z različnimi dogodki, v času uradne kampanje pa so se jim zdaj pridružila še soočenja. Včasih jih je celo več na dan.
Ker je kandidiral le s podpisi volivk in volivcev – ima tudi podporo stranke –, lahko kampanjo financira le s prispevki posameznikov. Strankarsko financiranje v tem primeru ne pride v poštev. Njegov volilni štab, ki ga po njegovih mnenju sestavlja zmagovalna ekipa – ta mu že več let pomaga tudi pred parlamentarnimi in lokalnimi volitvami –, pa je bil že do zdaj ločen od strankarskih struktur. Tokrat je za kampanjo sam namenil 15.000 evrov, o tem, kako bogata pa bo na koncu, pa pravi, da bomo lahko videli sami že med kampanjo. Več ko bo prispevkov, več bo plakatov, odgovarja v smehu.
