Ko se je Katjuša Štingl pred poldrugim letom na božični večer namesto za veselo družbo, kamor so jo vabili, odločila, da obišče bolnike na Onkološkem inštitutu, še ni vedela, da je s tem storila prvi korak do poslanstva, ki jo bo pripeljalo med prostovoljce in prostovoljke v Slovenskem društvu Hospic. Med ljudi, ki so ob umirajočih in žalujočih, ko jih ti najbolj potrebujejo.

Katjuša Štingl med osebnim pogovorom z udeleženko projekta Facing death Jožico Hamler. FOTO: Osebni arhiv KŠ

»Ljudje smo nagnjeni k temu, da tolažimo ali delimo nasvete. A žalujočim največkrat zadošča, da smo samo prisotni, da jih poslušamo, da začutijo našo empatijo. Žalujoča oseba v resnici potrebuje prisotnost ljubečega, čutečega - brez obsojanja,« pripoveduje Katjuša Štingl, novinarka, pesnica, sodelavka v več Hospicovih projektih in njihova predstavnica za odnose z mediji, ki se je kot vsi prostovoljci v društvu Hospic preko delavnic tudi sama morala izobraziti, kako biti v bolezni in smrti prisoten v »pravi obliki«, kako se ne vpletati v družinske zadeve svojcev na smrt bolnega, kako ne pasti pod vpliv nikogar od njih. »Ogromno svojcev na smrt bolnih srečujemo, ki so pogosto sprti med seboj. In ko kot prostovoljec padeš v neko družinsko zgodbo, moraš biti zelo nevtralen do vseh vpletenih in to je kar trening, saj smo ljudje nagnjeni k reševanju težav in deljenju nasvetov,« priznava.

Umiranje ne kriči na glas

Sicer pa vseh prostovoljcev, še meni, ne gre metati v en koš. Slovenci smo po njenem narod, ki se zelo rad pokaže in potrka po prsih, denimo, ob naravnih nesrečah in medijsko odmevnih projektih: »Lepo je reči oziroma slišati nekoga, da je bil zraven, ko so pomagali. S tem se radi pohvalimo, umiranje pa je nekaj, kar ne kriči na ves glas, je nekaj, česar drugi ne vidijo in ne slišijo, saj se dogaja za štirimi stenami in ljudje pred smrtjo še vedno dostikrat zapiramo oči. Zlasti ko gre za ’običajnega’ človeka, trikrat razmislimo, ali bomo pomagali ali ne, saj se nas to ne tiče in se nam zdi tuje, tam nekje daleč. Premalo se zavedamo, da smo lahko ravno mi ali naš bližnji tisti, ki bomo že jutri potrebovali pomoč.« Ljudi, dodaja, je še vedno treba nagovarjati prek zgodb, da res začutijo stisko, bolečino in se odločijo za pomoč sočloveku.

Svojega »krstnega« obiska bolnikov na Onkološkem inštitutu se spominja kot nečesa, kar jo je za vedno zaznamovalo. Tja se je odpravila z Jolando Ravnikar, »gospo, ki že vrsto let hodi pet božične pesmi na Onkološki inštitut« in ki jo je opozorila, da »to niso enostavne zadeve«. In res niso bile … Bilo je veliko solz, ljubezni, žalosti in bila je predvsem velika lekcija o življenju in smrti.

Detabuizacija smrti

Strah pred smrtjo je še zelo prisoten med Slovenci. V Hospicu želijo smrt detabuizirati. »Strah pred smrtjo je strah pred življenjem samim. Med njima ne vidim razlike,« pravi Štinglova: »Človeka, ki se boji umreti, je v resnici strah, da je v življenju kaj zamudil, da ni vsega povedal, kar bi žell, mnogi v sebi nosijo zamere, ki ki jih ne spustijo... Če živimo polno življenje in se dnevno soočamo z njegovo realnostjo, če imamo razčiščene odnose, se ta strah spremeni v ljubeče zavedanje minljivosti, začutimo, da je smrt samo prehod in obžalovanja, da nismo živeli, v tem primeru ni.«

Štinglova, tudi sama mamica dveh otrok, pogreša več poudarka na detabuizaciji smrti v šolah, zato se tudi v Hospicu trudijo, da bi bilo delavnic o osveščanju o umiranju še več. »Seveda na način, ki je otroku razumljiv, preko igre, pravljic. Pri nas imamo recimo lutkovno igrico Jesen listka Timija, ki jo naši prostovoljci izvajajo v vrtcih in šolah.« Starši, dodaja, se lahko o smrti pogovarjajo že na primerih živali. »Ko, denimo, vidijo povoženo muco. Ni treba čakati, da se smrt zgodi v družini in naenkrat nastane panika, kako jim povedati. Življenje je dosti kruto že samo po sebi. Da bi zavarovali svoje otroke, se starši v primeru smrti pogosto zatečejo k neresničnim zgodbicam. A otroci so zelo odprti, razumevajoči in ne bi jim smeli ’prodajati’ zgodbic. Tudi oni bodo enkrat odrasli in bodo spoznali resnico, bolje, da jo od zaupanja vredne osebe, kot da jih preseneti,« meni Štinglova.

O programu Levjesrčni za žalujoče otroke znotraj Hospica, pravi: »Vsako leto organiziramo tabore, kjer z otroki, ki so izgubili koga bližnjih, delajo naši strokovno podkovani prostovoljci. Ti vodijo otroke skozi proces žalovanja. To je lahko aktivno žalovanje ali z zakasnitvijo. Ta proces je zelo težko določiti; pri nekaterih gre hitreje, nekateri pa lahko žalujejo leta. A ko se najdejo z vrstniki, ki imajo podobno izkušnjo, se zavejo, da niso edini in jim je lažje.«

Prostovoljci Slovenskega društva Hospic. FOTO: Saša Despot/Medispeed

Na Hospic se obrača vedno več ljudi

Prejšnje generacije, omeni Štinglova, so umirale večinoma doma, med svojimi. Smrt je bila prisotna v hišah in nekaj čisto normalnega. Tega je sedaj izredno malo. Zdaj jih večina umre v bolnišnicah ali v domovih za starejše. In nihče ne želi umreti sam, pravi Štinglova: »Za to pa smo prostovoljci.«

Dolgoletna ambasadorka Slovenskega društva Hospic je bila tudi Manca Košir, ki je v svojem zadnjem pismu še kako poudarila pomembnost detabuizacije smrti v družbi in medijih. Na fotografiji s predsednico društva Renato J. Roban. FOTO: Arhiv Hospic

Na društvo Hospic se obrača vse več bolnih, pa tudi žalujočih in tistih, ki sami skrbijo za bolne in umirajoče. Za slednje so v Ljubljani pred kratkim odprli dnevni center. Nanje, pravi Štinglova, vse prepogosto pozabimo: »V bistvu je na bolne in umirajoče vezana dolga veriga ljudi, ki jih je treba opolnomočiti.«

V Hospicu bi želeli tovrstne dnevne centre odpreti po vsej državi, a tudi oni delijo usodo večine naših nevladnikov: denarja zmanjkuje že za osnovno delovanje, zato so še kako odvisni tudi od donacij tistih, ki se zavedajo srčnosti, požrtvovalnosti in nemalokrat tudi izgorelosti prostovoljcev ter humanitarcev. »Smo ljudje, ki ljudem, s katerimi smo v zadnjih dneh življenja, veliko damo. Veliko damo, a od njih veliko tudi prejmemo, energija zaokroži,« svojo prostovoljsko izkušnjo v Hospicu opiše Katjuša Štingl.