Od misij v tujini do pomoči pri naravnih nesrečah

Vsako delo ne ponuja nešteto možnosti in priložnosti, eno izmed takih pa je delo v Slovenski vojski, ki je na kožo pisano ljudem, ki si želijo spremembe, so dinamični in imajo radi različne izzive, je v intervjuju med drugim povedal Fedja Vraničar, podpolkovnik Slovenske vojske, trenutno pa načelnik Oddelka za odnose z javnostmi Generalštaba Slovenske vojske. Sam se je kalil tudi na misijah v Afganistanu, Severni Makedoniji ter Kosovu, tako kot njegov oče tudi v enoti za gorsko bojevanje – zdajšnjem 132. gorskem bataljonu. Je poliglot, poleg angleščine govori še francosko, italijansko, makedonsko, precej vešč je tudi v latinščini.

Kako pestra je vaša poklicna pot v Slovenski vojski?

Že moj pokojni oče je bil polkovnik, med letoma 1998 in 2002 tudi obrambni ataše v Italiji. Sam sem se odločil za poklic v Slovenski vojski (SV), ko sem šel leta 1998 na služenje takrat še obveznega vojaškega roka. Na kranjski Fakulteti za organizacijske vede sem ob vpisu absolventa s področja managementa še isti dan šel na služenje vojaškega roka, saj se mi je zdelo najboljše tako izkoristiti ta čas. Poslali so me v Šolo za častnike vojnih enot v Šentvid, po končanem služenju vojaškega roka sem še diplomiral in se potem zaposlil v SV. Leta 2000 sem začel kot poveljnik voda, obenem sem zaključil Šolo za častnike.

Med triletnim opravljanjem te funkcije sem bil leta 2003 napoten že na prvo misijo v Makedonijo, kjer je SV sodelovala samo z enim častnikom. Pogoj je bil znanje francoskega jezika. Na tej prvi misiji Evropske unije, imenovani Concordia, sem ostal devet mesecev, bil sem pribočnik poveljnika misije, najprej francoskega, zatem še portugalskega generala.

Zatem me je pot vodila v enoto za gorsko bojevanje na Bohinjski Beli, kjer sem bil tri leta poveljnik čete. V tem času sem vodil tudi vojaške študentske tabore, kjer sem se prvič seznanil tudi z mediji, ki so prišli na ogled vojašnice in našega dela. V tistem me je takratni tiskovni predstavnik Slovenske vojske Simon Korez povabil k sodelovanju v oddelek za odnose z javnostmi Generalštaba (GŠ) SV. Pridružil sem se mu leta 2007 in bil tri leta višji častnik za odnose z javnostmi. Zatem sem se vrnil v takratni 132. gorski bataljon, prevzel sem vlogo namestnika poveljnika bataljona. Poklicna pot me je potem vodila v poveljstvo Prve brigade, pa za nekaj časa v gardo, zatem pa sem bil tri leta pribočnik načelnika GŠ SV.

Z Bohinjske Bele sem bil napoten na Natovo mednarodno operacijo ISAF v Afganistan, kjer sem bil v letih 2011-2012 namestnik poveljnika bataljona v mentorskem timu. Iz Kabineta načelnika GŠ sem šel leta 2019 na tretjo misijo, tokrat na Kosovo. V silah KFOR sem delal kot vodja enega izmed oddelkov v poveljstvu. Po vrnitvi sem delal dve leti v Natovem centru odličnosti za gorsko bojevanje v Poljčah, zatem pa sem leta 2021 postal poveljnik 132. gorskega polka. Leto dni kasneje sem bil spet napoten za poveljnika kontingenta SV na misiji KFOR, kjer sem opravljal tudi dolžnost poveljnika nekinetičnega bataljona. Sledilo je šolanje v Natovem Defence College v Rimu. Zdaj sem postavljen na mesto načelnika oddelka za odnose z javnostjo GŠ SV.

FOTO: BlaŽ Samec

Kakšne čare pa prinaša vaše delo?

Delo v Slovenski vojski mi je všeč zato, ker je zelo dinamično, saj ponuja nešteto možnosti in priložnosti. Gre za delo, kjer praviloma na nobeni dolžnosti nisi več kot tri leta. To je delo za ljudi, ki si želijo sprememb in ki imajo radi različne izzive. Z vsakim delovnim mestom spoznaš nove ljudi, številne izkušnje pa ti pomagajo v nadaljnji karieri.

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu z misij v tujini?

Spominjam se dogajanja v Afganistanu, kjer smo imeli v okviru kontingenta tudi ambulanto, v kateri so sodelovali vrhunsko usposobljeni medicinski tehniki iz Vojaške zdravstvene enote. Kljub temu, da v ekipi nismo imeli zdravnika, smo vsakodnevno dobivali v bazo ranjene pripadnike afganistanske vojske, policije in varnostnih sil ter tudi civiliste. Šlo je za reševanje življenj. Včasih smo dobili tudi tri, štiri ranjene naenkrat - delali smo triažo in travmo ter zatem poslali ranjence s helikopterjem v bolnišnico. V času delovanja na misiji smo tako pomagali več sto Afganistancem, ker tam zdravstvena služba ni organizirana in so brez zdravstvene oskrbe.

Najbolj pa mi je ostalo v spominu, ko so nam pripeljali pet omamljenih afganistanskih policistov; imeli so srečo, da enega izmed policistov v času, ko so jim dostavili jogurt z opijem, ni bilo na policijski postaji in jih je lahko pripeljal k nam v oskrbo. Tehniko omamljanja afganistanskih policistov s specialiteto, ki je tam tudi redka dobrina – z jogurtom, v katerega so vmešali opij, so v več primerih uporabljali za vdor na policijsko postajo, kjer so zatem omamljenim policistom odrezali glave. Tokratna skupina omamljenih je imela srečo, da so imeli Italijani v vojaški bazi tudi zdravnika, ki jim je rešil življenje, saj bi sicer prišlo do predoziranja.

V lepem spominu pa mi je ostal čas mojega mentoriranja poveljnika bataljona afganistanske vojske. Vsak večer sem večerjal pri njemu, saj je bil to edini čas, ko sva se lahko v miru pogovarjala, saj je bil čez dan zaposlen z drugim delom. Večerje so potekale tako, da smo se posedli na tla v sobi, vsakemu so prinesli ploščat kruh, postavili na sredo na tla med nas hrano, ki smo jo zaužili s tistim kruhom. Velik problem je bil jezik. Ker niso znali angleško, smo imeli afganistanske prevajalce s precej slabim znanjem angleščine, tako da je bilo včasih kaj težko razložiti in tudi potrebno večkrat ponoviti, da so bili prevodi pravilni.

Katere vrednote vas najbolj opredeljujejo in katere jezike govorite?

Za častnika Slovenske vojske so najbolj pomembne vrednote čast, pogum, tovarištvo, poštenje, pripadnost oziroma lojalnost. Menim, da je nekdo, ki se drži teh vrednot, lahko dober vodja in poveljnik. Sam pa poskušam biti vedno pošten in enak do vseh, predvsem pa lojalen, tako Slovenski vojski kot državi.

Poleg angleščine znam še francosko, hrvaško in italijansko. Slednje je bilo na misijah velika prednost, predvsem zato, ker smo bili velikokrat skupaj z Italijani. Leta 2003 na primer so tujci večinoma slabo govorili angleško, sedanje generacije pa vse brez težave komunicirajo v tem jeziku. Na misiji v Severni Makedoniji pa sem se naučil sporazumevati še v makedonskem jeziku. Vsaka misija pomeni tudi daljšo odsotnost od doma, kaj je velik izziv tudi za družino, ki ostane doma. Njihova podpora in razumevanje sta nadvse pomembna.

FOTO: Jože Suhadolnik

Kako pa v SV pomagate lokalni skupnosti v kriznih razmerah?

V sistemu zaščite in reševanja SV ni nikoli prva odzivna sila, saj ima za to naša država zelo dobro organiziran sistem civilne zaščite in gasilstva, ki ima tudi ustrezno opremo za prvo ukrepanje. Civilna zaščita in gasilci so prva odzivna enota v primeru poplav, potresa, požara, naravnih nesreč. Je pa Slovenska vojska edina organizacija v Sloveniji, ki ima vzdržnost za več kot 72 ur delovanja. Gasilci so večinoma prostovoljci s svojimi službami, zato ne morejo posredovati neprekinjeno mesec ali dva. Zato pa vojska vedno priskoči na pomoč, ko je za to zaprosi poveljnik Civilne zaščite, v največ primerih potem, ko so prve odzivne sile že opravile svoje delo. Slovenska vojska v nadaljevanju pomaga pri odpravljanju posledic. Njena prednost je, da lahko deluje samostojno, ima možnost postavitve tabora, operativnega centra, priprave hrane, pranja perila in prečiščevanja vode, ima tovorna vozila in vojake kot delovno silo za odpravljanje posledic nesreč.

Na kakšen način pa ste sami sodelovali ob izbruhu naravnih nesreč?

V zadnjih letih sem aktivno pomagal pri dveh velikih zadevah, ob izbruhu epidemije covida-19 v letu 2019 in ob poplavah avgusta 2023. Ob prvem valu covida v Sloveniji me je za pomoč pri organizaciji in koordinaciji zdravstvene službe poklical župan občine Škofja Loka. Po odobritvi sodelovanja s strani načelnika GŠ generalpodpolkovnika Glavaša sem v operativni skupini postal koordinator zdravstvene službe v Škofja Loki, v kateri so sodelovali še direktor Zdravstvenega doma Škofja Loka, direktorica ambulante nujne medicinske pomoči, predstavnik koncesionarjev ZD Škofja Loka in predstavnik koncesionarjev iz Železnikov in Gorenje vasi - Poljane. Moja naloga je bila zagotavljanje vzdržnosti zdravstvenega sistema, zato smo delo organizirali v štirih medicinskih ekipah z medicinskim osebjem in zdravniki, ob tem pa smo naredili samo eno vstopno točko za obolele, ki so potrebovali pregled. Ekipa, ki je imela stik s pacienti, je šla po tednu dni v karanteno, z delom pa je začela druga ekipa. Zdravniki iz ostalih ekip pa so opravljali svoje delo administrativno.

Od zdravnikov sem dobil tudi seznam nujne medicinske opreme za nemoteno delovanje, zatem sem poiskal dobavitelje opreme, župani občin Škofja Loka, Gorenja vas - Poljane, Železniki in Žiri pa so s finančnimi sredstvi zagotovili nakup zaščitne opreme, ki smo jo dobili že naslednji dan. Se je pa tudi država takrat hitro odzvala, zato v roku tedna dni oprema ni bila več problem.

Obenem smo načrtovali tudi t. im. rdeče cone. Sodelovali smo tudi s Centrom slepih in slabovidnih Škofja Loka in Varstveno delovnim centrom Škofja Loka, kjer so imeli zaradi specifike drugačni problemi. Po dveh mesecih je bilo konec prvega vala, zato se je moje delo s tem tudi zaključilo.

FOTO: Voranc Vogel

In drugi primer?

Leta 2023 sem sodeloval tudi pri odpravljanju posledic avgustovskih poplav v Sloveniji. Ker stanujem ob Sori v Škofja Loki, je poplavilo tudi našo hišo, v kateri smo imeli 1,40 metra vode. Po zaprosilu župana sem pomagal najprej pri koordinaciji odvažanja odpadnega materiala, zatem pa tudi pri koordinaciji gradnje dveh mostov v Škofji Loki. Po odobritvi s strani generalpodpolkovnika Glavaša sem tako pomagal koordinirati ekipe severnoitalijanske civilne zaščite in vojske pri saniranju mostu v Bodovljah, ki predstavlja pomembno šolsko pot, zatem pa smo naredili še nadomestni začasni most v dolini Hrastnice. V 16 dneh smo končali delo in sem se vrnil nazaj v SV.

Zatem sem bil kot predstavnik SV dodeljen v Klicni center vlade za pomoč po poplavah, kjer je bilo delo organizirano tako, da je en del uslužbencev javne uprave odgovarjal na vprašanja, drugi del je iskal odgovore po resorjih in ministrstvih, šest pa nas je bilo v skupini za povezovanje z občani z območij Slovenije, ki so v poplavah izgubili vse in so bili načrtovani za izselitev. Vsak izmed nas šestih je bil zadolžen za sodelovanje s približno 20 do 30 družinami, katerim smo nudil vso pomoč in informacije.

V okviru klicnega centra smo za omenjene družine organizirali tudi vikend sprostitve v Vadbenem centru na Pokljuki. Organizirali smo igre na snegu, tek na smučeh, sankanje, predstavitev biatlonskega centra in kopanje v Vodnem parku Bohinj. Na dogodek smo povabili tudi zakonca Valerijo in nekdanjega olimpionika Iva Čarmana, sicer ustanovitelja Inštituta Zlata pentljica. Ustanova z organizacijo različnih dogodkov širi zavest o raku pri otrocih, opozarja na težave otrok med zdravljenjem in po njem ter išče načine za odpravo teh težav. Ker so se otroci z njima zelo dobro ujeli, jih je Valerija povabila še na Tek štirih mostov v Škofjo Loko, kjer so tekli skupaj z otroki, ki so preboleli raka. Tudi sam se tekel zraven v uniformi SV, skupaj z zakoncema Čarman pa smo izpeljali še kar nekaj projektov, tako da sem letos dobil tudi diplomo Zlati sponzor Zlate pentljice.

Naj dodam še ganljivo zgodbo za rakom obolele deklice, ki je nenehno nosila vojaške hlače, saj je bila prepričana, da ji prinašajo srečo. Prav v tistem obdobju, pred Tekom štirih mostov, je bila napotena na zdravljenje v Italijo, kamor si je želela oditi tudi s svojimi vojaškimi hlačami za srečo. Ker pa so bile njene dosedanje že preveč obrabljene, ji je ena od pripadnic SV poklonila nove vojaške hlače. Očitno obstaja povezava med njimi in srečo, saj je deklica zelo uspešno prestala poseg in se danes veseli življenja. Eden izmed motov Slovenske vojske je Srce pod uniformo, srce za domovino. Ponosen in vesel sem, da sem del dobrih zgodb mojih sodelavk in sodelavcev.