Odpravimo Slovence
Braco Rotar: V vladi so ljudje, ki so zmožni polemizirati z razsvetljenstvom, kakor da gre za sodoben pojav
Odpri galerijo
Braco Rotar Foto Jure Eržen
Slovenska politika se v tridesetih letih samostojnosti ni prav veliko spremenila. Objavljamo zelo zanimiv zapis sociologa Braca Rotarja, objavljen v Sobotni prilogi dela, 9. februarja 1991, z naslovom »Odpravimo Slovence« o razumevanju političnega delovanja takratne vladajoče koalicije. Z minimalnimi spremembami bi bil njegov zapis še kako aktualen tudi danes:
»Boljševiška oblast je imela v svojo konstitucijo vdelan strah pred sleherno spontano, natančneje, nenadzorovano ali njej celo neznano 'dejavnostjo ljudi, še posebej pa intelektualcev. Zato je kajpada imela tehtne vzroke: njo samo je v oblast povzdignil – res sicer nehote in nevede, pa vendarle – spontan in organiziran odpor ljudi zoper neki drug (okupacijski) režim, ta odpor pa so utemeljevali, propagirali in deloma tudi vodili kritični intelektualci. Enak proces je to oblast odnesel, vsaj pri nas.
Nekaj podobnega se je dogajalo z Demosovo oblastjo. Na površje jo je naplavilo ljudsko gibanje, katerega gonilo so bili intelektualci, zdaj pa v njem prevladujejo ideološki atavizmi, ki pri prizadetih zbujajo odpor. V povsem boljševiški paniki pred delitvijo oblasti ali celo pred odhodom z oblasti so Demosovi velmožje razvili teorijo domin: če pade eden izmed njih, se podere vsa vrsta. Mušketirsko geslo 'Vsi za enega, eden za vse!' sicer brumno zveni pri očetu Dumasu, v politiki, ki je menda umetnost možnega, pa se sliši nekam otročje.
V resnici gre kajpada za psihotične strahove: če Demos verjame v sistem, za katerega se je menda bojeval, se mu ni treba bati za oblast niti tedaj, če izbruhne vladna kriza. Zamenjalo bi se nekaj ljudi, vlada pa bi ostala še zmeraj Demosova. Nekaj povsem drugega pa je, če si stranke v koaliciji v resnici ne zaupajo, če jih ne druži skupen program, ampak skupno sovraštvo (denimo antikomunizem) in sla po oblasti, do katere posamič ne bi imele dostopa. O tem niti ugibati ni treba. Zakaj gre, je mogoče ugotoviti iz tistega, česar Demos ne zna (ali ne more) skriti.
Vsaj kar zadeva vlado, so si Demosovi veljaki izbrali politiko, ki jih utegne zares še pred volitvami vreči z oblasti: vedejo se, kakor da gre za tajno društvo, ki ga malone zoper voljo udeležencev povezujejo strašne kultne skrivnosti, ali za mafijsko druščino, v kateri merijo protagonisti drug drugemu s pištolo v glavo, tako da kakšno funkcionalno restrukturiranje vlade, njihove vlade, res ni mogoče. Sedeži so razdeljeni, in kdor se premakne, dobi strel v betico. Vsaj videz je tak, da je veliko pomembnejše, da Demos obdrži oblast in da hkrati ostane porazdelitev položajev v njegovem okrilju povsem enaka, kakor pa da se državljani Republike Slovenije naposled znebimo balkanskih norosti in se izognemo duhovni in materialni revščini …
Ti osebki, ki so po svojem lastnem mnenju bojevniki zoper stalinistični ali kar komunistični totalitarizem – vse prepogosto pa gre za junake zadnjih petih minut – bi kajpada najbolje storili, če bi se najprej sploh poučili o tem, kaj je to totalitarizem, stalinizem pa še nacizem, fašizem in klerofašizem, nato razčlenili svojo lastno formo mentis in njene ideološke predpostavke ter šele nato začeli vreščati, naj kdo prime tatu.
Že zgolj to, da takšne samokritične refleksije ni bilo, kaže, da nekaj škriplje v ideološki podlagi nove oblasti. Še bolj pa smo o tem lahko prepričani spričo dejstva, da niti tistih republikanskih in demokratičnih institucij, ki veljajo za republikanske in demokratične že več kakor dve stoletji, ta oblast ni zmožna prepoznati in jih vzeti za svoje, čeprav je to storila tudi civilizirana desnica v zahodnih demokracijah.
Prav narobe, v vladi sedijo ljudje, ki so zmožni polemizirati z razsvetljenstvom, kakor da gre za sodoben pojav (kar vse preveč spominja na polemike z mrtvimi filozofi v srednjem veku in na drzno nasprotovanje na primer Platonu pri pogrošnih marksistih). Sholastični napadi na razsvetljenstvo na koncu 20. stoletja, to je nekaj za teater absurda, ne pa za vladni resor, ki bi ga smele ideologije bolj malo brigati.
Demosov bunkerski stil obrambe in njegov glasovalni stroj, zaradi katerega slovenska skupščina ni parlament, ker v njej nikomur ni mogoče nič dokazati ali koga o čem prepričati (ta ustanova si ne zasluži imena parlament, temveč prav zbor, kakor predlagajo vladni poslanci: parlament je namreč kraj, kjer se govori, zbor je bolj prikimovalska naprava; parlament sodi v tradicijo pravne države, zbor pa aludira na pevski zbor pod dirigentovim vodstvom ali na zbrane bojevnike pred bojnim pohodom) očitno kažeta na že omenjeno paranoidno psihozo, preganjavica imenovano, saj šefi koalicije očitno ne verjamejo niti tega, da so bili legalno izvoljeni (in nekateri, ki se ustopajo v imenu slovenskega naroda, tudi zares niso bili ne izvoljeni ne od skupščine imenovani).«
»Boljševiška oblast je imela v svojo konstitucijo vdelan strah pred sleherno spontano, natančneje, nenadzorovano ali njej celo neznano 'dejavnostjo ljudi, še posebej pa intelektualcev. Zato je kajpada imela tehtne vzroke: njo samo je v oblast povzdignil – res sicer nehote in nevede, pa vendarle – spontan in organiziran odpor ljudi zoper neki drug (okupacijski) režim, ta odpor pa so utemeljevali, propagirali in deloma tudi vodili kritični intelektualci. Enak proces je to oblast odnesel, vsaj pri nas.
Braco Rotar Foto Jure Eržen
Nekaj podobnega se je dogajalo z Demosovo oblastjo. Na površje jo je naplavilo ljudsko gibanje, katerega gonilo so bili intelektualci, zdaj pa v njem prevladujejo ideološki atavizmi, ki pri prizadetih zbujajo odpor. V povsem boljševiški paniki pred delitvijo oblasti ali celo pred odhodom z oblasti so Demosovi velmožje razvili teorijo domin: če pade eden izmed njih, se podere vsa vrsta. Mušketirsko geslo 'Vsi za enega, eden za vse!' sicer brumno zveni pri očetu Dumasu, v politiki, ki je menda umetnost možnega, pa se sliši nekam otročje.
V resnici gre kajpada za psihotične strahove: če Demos verjame v sistem, za katerega se je menda bojeval, se mu ni treba bati za oblast niti tedaj, če izbruhne vladna kriza. Zamenjalo bi se nekaj ljudi, vlada pa bi ostala še zmeraj Demosova. Nekaj povsem drugega pa je, če si stranke v koaliciji v resnici ne zaupajo, če jih ne druži skupen program, ampak skupno sovraštvo (denimo antikomunizem) in sla po oblasti, do katere posamič ne bi imele dostopa. O tem niti ugibati ni treba. Zakaj gre, je mogoče ugotoviti iz tistega, česar Demos ne zna (ali ne more) skriti.
Vsaj kar zadeva vlado, so si Demosovi veljaki izbrali politiko, ki jih utegne zares še pred volitvami vreči z oblasti: vedejo se, kakor da gre za tajno društvo, ki ga malone zoper voljo udeležencev povezujejo strašne kultne skrivnosti, ali za mafijsko druščino, v kateri merijo protagonisti drug drugemu s pištolo v glavo, tako da kakšno funkcionalno restrukturiranje vlade, njihove vlade, res ni mogoče. Sedeži so razdeljeni, in kdor se premakne, dobi strel v betico. Vsaj videz je tak, da je veliko pomembnejše, da Demos obdrži oblast in da hkrati ostane porazdelitev položajev v njegovem okrilju povsem enaka, kakor pa da se državljani Republike Slovenije naposled znebimo balkanskih norosti in se izognemo duhovni in materialni revščini …
Ti osebki, ki so po svojem lastnem mnenju bojevniki zoper stalinistični ali kar komunistični totalitarizem – vse prepogosto pa gre za junake zadnjih petih minut – bi kajpada najbolje storili, če bi se najprej sploh poučili o tem, kaj je to totalitarizem, stalinizem pa še nacizem, fašizem in klerofašizem, nato razčlenili svojo lastno formo mentis in njene ideološke predpostavke ter šele nato začeli vreščati, naj kdo prime tatu.
Že zgolj to, da takšne samokritične refleksije ni bilo, kaže, da nekaj škriplje v ideološki podlagi nove oblasti. Še bolj pa smo o tem lahko prepričani spričo dejstva, da niti tistih republikanskih in demokratičnih institucij, ki veljajo za republikanske in demokratične že več kakor dve stoletji, ta oblast ni zmožna prepoznati in jih vzeti za svoje, čeprav je to storila tudi civilizirana desnica v zahodnih demokracijah.
Slovenska skupščina ni parlament, ker v njej nikomur ni mogoče nič dokazati ali koga o čem prepričati, ta ustanova si ne zasluži imena parlament, temveč prav zbor: parlament je namreč kraj, kjer se govori, zbor je bolj prikimovalska naprava; parlament sodi v tradicijo pravne države, zbor pa aludira na pevski zbor pod dirigentovim vodstvom.
Prav narobe, v vladi sedijo ljudje, ki so zmožni polemizirati z razsvetljenstvom, kakor da gre za sodoben pojav (kar vse preveč spominja na polemike z mrtvimi filozofi v srednjem veku in na drzno nasprotovanje na primer Platonu pri pogrošnih marksistih). Sholastični napadi na razsvetljenstvo na koncu 20. stoletja, to je nekaj za teater absurda, ne pa za vladni resor, ki bi ga smele ideologije bolj malo brigati.
Demosov bunkerski stil obrambe in njegov glasovalni stroj, zaradi katerega slovenska skupščina ni parlament, ker v njej nikomur ni mogoče nič dokazati ali koga o čem prepričati (ta ustanova si ne zasluži imena parlament, temveč prav zbor, kakor predlagajo vladni poslanci: parlament je namreč kraj, kjer se govori, zbor je bolj prikimovalska naprava; parlament sodi v tradicijo pravne države, zbor pa aludira na pevski zbor pod dirigentovim vodstvom ali na zbrane bojevnike pred bojnim pohodom) očitno kažeta na že omenjeno paranoidno psihozo, preganjavica imenovano, saj šefi koalicije očitno ne verjamejo niti tega, da so bili legalno izvoljeni (in nekateri, ki se ustopajo v imenu slovenskega naroda, tudi zares niso bili ne izvoljeni ne od skupščine imenovani).«
