Samo še 364 dni ... do stoletnice
99 let Univerze v Ljubljani, najstarejše in največje visokošolske ter znanstvenoraziskovalne ustanove pri nas.
Odpri galerijo
Števec na pročelju sedeža Univerze v Ljubljani odšteva dneve do njenega stotega rojstnega dneva. FOTO: Jože Suhadolnik
Na pročelju sedeža Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu je že nekaj časa števec, ki odšteva dneve do stote obletnice njene ustanovitve. Na njem je bila včeraj številka 365, se pravi, da je bila univerza stara 99 let. Tretjega decembra 1919 je bilo prvo predavanje in ta dan si je univerza izbrala za svoj rojstni dan, in ne 23. julija 1919, ko je bila s podpisom regenta Aleksandra ustanovljena z zakonom.
Univerza v Ljubljani je najstarejša in največja visokošolska ter znanstvenoraziskovalna ustanova v Sloveniji. Danes jo obiskuje skoraj 40.000 študentov in zaposluje več kot 5800 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah.
Zgodovinar Jože Ciperle piše, da intenzivna prizadevanja za slovensko univerzo – bodisi v Ljubljani bodisi v Trstu – segajo v 18. stoletje, zahteva po njeni ustanovitvi pa je bila od pomladi narodov leta 1848 del slovenskega političnega programa, ki je avstrijske oblasti niso uslišale. Slovenski študenti so zato do razpada monarhije študirali na Dunaju, v Gradcu, Pragi in v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno tudi v Krakovu. Na zagrebško univerzo so odšli redki, saj so njena spričevala v Avstriji (zaradi razlik v šolskih sistemih obeh polovic monarhije) veljala za tuja. Prve Slovenke so se vpisale na dunajsko univerzo v začetku 20. stoletja.
Po nastanku jugoslovanske države je bila za Slovence na področju šolstva najpomembnejša pridobitev v Ljubljani univerza. Da je osrednja vlada v Beogradu privolila v to, je predvsem zasluga majhnega kroga vplivnih mož (Karel Verstovšek, odvetnik Danilo Majaron in profesor na praški univerzi Mihajlo Rostohar), ki so se uprli stališču politikov in znanstvenikov, naj počakajo z ustanovitvijo do ureditve povojnih razmer. V narodni vladi v Ljubljani in vseučiliški (univerzitetni) komisiji, ki so jo ustanovili novembra 1918, so se namreč sprva obotavljali in v prepričanju, da bodo Slovenci dobili Trst, še naprej razmišljali o slovenski univerzi v Trstu. Toda zagovornikom takojšnje ustanovitve je uspelo s Koroščevo podporo dobiti privolitev Beograda in avgusta 1919 je bilo za pet fakultet ljubljanske univerze – pravno, filozofsko, teološko, tehnično in medicinsko – imenovanih prvih 18 profesorjev. Večina izmed njih je do tedaj delovala na avstrijskih univerzah in strokovnih ustanovah. V prvem letu 1919/1920 se je na univerzo vpisalo 942 študentov, od tega 28 žensk in 914 moških.
V prvi generaciji ljubljanskih študentov so bila zastopana vsa slovenska področja z izjemo Prekmurja. Redki so bili študenti s Koroškega. V primerjavi s predvojnim časom se je po ustanovitvi ljubljanske univerze občutno povečalo zanimanje za študij medicine in tehnike.
Ustanovitev univerze je slovenskim študentom približala visokošolsko izobrazbo, saj se je lahko vpisal marsikateri študent, ki se sicer ne bi odpravil študirat na tuje.
V tridesetih letih 20. stoletja je na univerzi poučevalo že 78 profesorjev in docentov, desetletje pozneje 95, število študentov pa se je iz leta v leto povečevalo in leta 1938 jih je bilo že 2400.
Čeprav se je ljubljanska univerza do druge svetovne vojne spopadala s finančnimi in prostorskimi težavami in so ji iz Beograda večkrat grozili z ukinitvijo posameznih fakultet (zlasti medicine, ki je imela sprva le štiri semestre, nato pa pet, pa tudi tehnike), se je naglo krepila.
Leto po stoti obletnici ustanovitve bo Univerza v Ljubljani praznovala stoto obletnico prvega podeljenega doktorata. Prvi doktorji znanosti so začeli študirati v tujini, ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919 pa jim je omogočila, da so ga končali doma. Ljubljanska univerza se lahko pohvali z nečim, s čimer se lahko le malo univerz na svetu – na njej je prva doktorirala ženska. To je bila Ana Mayer, ki je 15. julija 1920 naredila doktorat s področja kemije. Ana Mayer je v letih 1914–1918 na dunajski filozofski fakulteti študirala kemijo kot glavni in fiziko kot stranski predmet. Zaradi dogodkov, ki so napovedovali razpad avstro-ogrske monarhije, je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študenti slovanskih narodnosti zapustiti univerzo, zato je Ana Mayer leta 1918 prekinila študij na Dunaju in se vrnila v Ljubljano. Naslednje leto ga je nadaljevala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani in doktorat o učinkovanju formalina na škrob zagovarjala na filozofski fakulteti. To je bilo prvo eksperimentalno delo na ljubljanski univerzi, Ana Mayer ga je pripravljala na kemijskem inštitutu.
V Sloveniji se največ doktorjev znanosti ponaša prav z doktorsko listino Univerze v Ljubljani. Do zdaj je bilo promoviranih skoraj 12.000 doktorjev in doktoric, samo leta 2017 je od skupno 514 na Univerzi v Ljubljani doktoriralo kar 462 doktorandov.
Največ študentov na Univerzi v Ljubljani je vpisanih na doktorske programe humanistike, družboslovja, biomedicine ter bioznanosti. V letošnjem študijskem letu je na 21 doktorskih programov vpisanih 1757 študentov, od tega 778 moških in 979 žensk.
Univerza v Ljubljani je najstarejša in največja visokošolska ter znanstvenoraziskovalna ustanova v Sloveniji. Danes jo obiskuje skoraj 40.000 študentov in zaposluje več kot 5800 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah.
Zgodovinar Jože Ciperle piše, da intenzivna prizadevanja za slovensko univerzo – bodisi v Ljubljani bodisi v Trstu – segajo v 18. stoletje, zahteva po njeni ustanovitvi pa je bila od pomladi narodov leta 1848 del slovenskega političnega programa, ki je avstrijske oblasti niso uslišale. Slovenski študenti so zato do razpada monarhije študirali na Dunaju, v Gradcu, Pragi in v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno tudi v Krakovu. Na zagrebško univerzo so odšli redki, saj so njena spričevala v Avstriji (zaradi razlik v šolskih sistemih obeh polovic monarhije) veljala za tuja. Prve Slovenke so se vpisale na dunajsko univerzo v začetku 20. stoletja.
Slovenska univerza naj bi bila v Trstu
Po nastanku jugoslovanske države je bila za Slovence na področju šolstva najpomembnejša pridobitev v Ljubljani univerza. Da je osrednja vlada v Beogradu privolila v to, je predvsem zasluga majhnega kroga vplivnih mož (Karel Verstovšek, odvetnik Danilo Majaron in profesor na praški univerzi Mihajlo Rostohar), ki so se uprli stališču politikov in znanstvenikov, naj počakajo z ustanovitvijo do ureditve povojnih razmer. V narodni vladi v Ljubljani in vseučiliški (univerzitetni) komisiji, ki so jo ustanovili novembra 1918, so se namreč sprva obotavljali in v prepričanju, da bodo Slovenci dobili Trst, še naprej razmišljali o slovenski univerzi v Trstu. Toda zagovornikom takojšnje ustanovitve je uspelo s Koroščevo podporo dobiti privolitev Beograda in avgusta 1919 je bilo za pet fakultet ljubljanske univerze – pravno, filozofsko, teološko, tehnično in medicinsko – imenovanih prvih 18 profesorjev. Večina izmed njih je do tedaj delovala na avstrijskih univerzah in strokovnih ustanovah. V prvem letu 1919/1920 se je na univerzo vpisalo 942 študentov, od tega 28 žensk in 914 moških.
Sprva brez Prekmurcev
V prvi generaciji ljubljanskih študentov so bila zastopana vsa slovenska področja z izjemo Prekmurja. Redki so bili študenti s Koroškega. V primerjavi s predvojnim časom se je po ustanovitvi ljubljanske univerze občutno povečalo zanimanje za študij medicine in tehnike.
Ustanovitev univerze je slovenskim študentom približala visokošolsko izobrazbo, saj se je lahko vpisal marsikateri študent, ki se sicer ne bi odpravil študirat na tuje.
V tridesetih letih 20. stoletja je na univerzi poučevalo že 78 profesorjev in docentov, desetletje pozneje 95, število študentov pa se je iz leta v leto povečevalo in leta 1938 jih je bilo že 2400.
Čeprav se je ljubljanska univerza do druge svetovne vojne spopadala s finančnimi in prostorskimi težavami in so ji iz Beograda večkrat grozili z ukinitvijo posameznih fakultet (zlasti medicine, ki je imela sprva le štiri semestre, nato pa pet, pa tudi tehnike), se je naglo krepila.
Prva je doktorirala ženska
Leto po stoti obletnici ustanovitve bo Univerza v Ljubljani praznovala stoto obletnico prvega podeljenega doktorata. Prvi doktorji znanosti so začeli študirati v tujini, ustanovitev Univerze v Ljubljani leta 1919 pa jim je omogočila, da so ga končali doma. Ljubljanska univerza se lahko pohvali z nečim, s čimer se lahko le malo univerz na svetu – na njej je prva doktorirala ženska. To je bila Ana Mayer, ki je 15. julija 1920 naredila doktorat s področja kemije. Ana Mayer je v letih 1914–1918 na dunajski filozofski fakulteti študirala kemijo kot glavni in fiziko kot stranski predmet. Zaradi dogodkov, ki so napovedovali razpad avstro-ogrske monarhije, je dunajska univerza sprejela odlok, da morajo študenti slovanskih narodnosti zapustiti univerzo, zato je Ana Mayer leta 1918 prekinila študij na Dunaju in se vrnila v Ljubljano. Naslednje leto ga je nadaljevala na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani in doktorat o učinkovanju formalina na škrob zagovarjala na filozofski fakulteti. To je bilo prvo eksperimentalno delo na ljubljanski univerzi, Ana Mayer ga je pripravljala na kemijskem inštitutu.
Na Univerzi v Ljubljani je prva doktorirala ženska, kemičarka Ana Mayer. FOTO: Wikipedija
V Sloveniji se največ doktorjev znanosti ponaša prav z doktorsko listino Univerze v Ljubljani. Do zdaj je bilo promoviranih skoraj 12.000 doktorjev in doktoric, samo leta 2017 je od skupno 514 na Univerzi v Ljubljani doktoriralo kar 462 doktorandov.
Največ študentov na Univerzi v Ljubljani je vpisanih na doktorske programe humanistike, družboslovja, biomedicine ter bioznanosti. V letošnjem študijskem letu je na 21 doktorskih programov vpisanih 1757 študentov, od tega 778 moških in 979 žensk.
