Skok v digitalni svet z novo monografijo
Na Andragoškem centru Slovenije so tudi v fizični obliki izdali novo monografijo E-izobraževanje za digitalno družbo treh avtorjev.
Odpri galerijo
Predstavitev monografije E-izobraževanje za digitalno družbo je zaradi pričakovanih ukrepov za zajezitev okužb s koronavirusom potekala prek videokonference z uporabo aplikacije zoom. FOTO: arhiv ACS
Ljubljana – Izobraževanje na daljavo je nekaj drugega kot uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) v izobraževanju, so poudarili udeleženci na predstavitvi tiskane oblike monografije E-izobraževanje za digitalno družbo treh avtorjev, ki jo je organiziral Andragoški center Slovenije (ACS). Dogodek je zaradi pričakovanih ukrepov za zajezitev okužb s koronavirusom potekal prek videokonference z uporabo aplikacije zoom.
Zbornik – napisali so ga dr. Lea Bregar, mag. Margerita Zagmajster in dr. Marko Radovan in je že od marca na voljo v elektronski čitalnici, od zdaj pa tudi v fizični obliki – je nadvse aktualen v kritičnem času, ko razsaja covid-19, ko nismo bili pahnjeni v digitalni svet, ampak smo vanj skočili, je na prejšnji teden izrečene besede na spletni konferenci EPALE opozorila mag. Zvonka Pangerc Pahernik, vodja promocijskega in informacijskega središča na ACS. S tem bomo morali živeti in se hitro odzivati, s temeljitim premislekom, je še dejala.
Monografija je nadgradnja zbornika Osnove e-izobraževanja, ki je izšel pred desetletjem, z novimi vsebinami, vedenji in znanji na tem področju, in je namenjena kakovostnemu vpeljevanju e-izobraževanja v prakso, je poudaril direktor ACS Andrej Sotošek. Monografija na skoraj 400 straneh opisuje celoten življenjski cikel programa e-izobraževanja, od načrtov, razvoja do izvedbe in evalvacije. Opisuje tehnološke, pedagoške in poslovnoorganizacijske vidike e-izobraževanja ter učne pristope in metode v digitalni družbi.
Govori o odprtem izobraževanju, umetni inteligenci, učnih analitikah, inteligentnih tutorskih sistemih, mobilnem učenju, mikroučenju, igrifikaciji, simulacijah v učenju, navidezni in nadgrajeni resničnosti ter o digitalnem pripovedovanju. Namenjena je vsem, ki iščejo odgovore na vprašanja o razvojni perspektivi e-izobraževanja v zvezi s sprejemanjem odločitev o vpeljavi novih programov e-izobraževanja, o razvoju ali posodabljanju programov e-izobraževanja itd.
Direktor Sotošek je še izpostavil, da je namenjena različnim profilom osebja v izobraževanju odraslih in vsem, ki jih zanima e-izobraževanje. Odlikujeta jo celovitost in holistični pristop, na enem mestu je zbranih 430 različnih virov s tega področja, dodane so spletne povezave, veliko pa prispeva tudi na področju izrazoslovja, s prevodi izrazov z navedbami v angleščini, razvija se namreč nova terminologija, ki jo je treba posloveniti.
Aleš Ojsteršek, vodja sektorja za razvoj izobraževanja na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, je dejal, da monografija prihaja v pravem trenutku, ta čas namreč na ministrstvu nastaja informacijsko mesto za digitalno izobraževanje, proces teče tudi na evropski ravni. Do zdaj so zavlačevali, v pol leta pa pričakujejo velike premike, na ministrstvu namreč načrtujejo transformacijo, oblikovali naj bi središče za javne zavode in okrepili človeške vire za digitalno transformacijo. Treba se je dogovoriti tudi o scenariju za izobraževanje v posebnih okoliščinah. Ministrica je prejšnji teden naročila evalvacijo na področju uporabe e-učbenikov. Potrebnih pa bo še več podobnih evalvacij, je dejal Ojsteršek.
Kje je največji potencial e-izobraževanja? Kako navdušiti in motivirati odrasle in starejše, ki niso nikoli imeli stika s sodobno tehnologijo ali pa zelo malo, danes pa postaja del našega vsakdanjega življenja? Kako to znanje pripeljati do izvajalcev izobraževanja in jih najhitreje usposobiti, da bodo ta spoznanja prenesli v prakso?
Lea Bregar odgovarja, da e-izobraževanje pomeni smotrno uporabo tehnologije v izobraževanju, učenju in poučevanju. Lahko izboljšuje in renovira izobraževanje na več ravneh, omogoča na primer pedagoški proces v razmerah ločenosti, vnaša druge oblike komunikacije, razširja dostopnost izobraževalnih virov in omogoča fleksibilnost v uporabi učnih metod in pristopov. Vendar pa je pomembno, da udeleženci spoznajo osnovne koncepte e-izobraževanja in vedo, da je to kompleksna aktivnost, ki ni omejena zgolj na izvedbo ene sinhrone videokonference. Razumeti morajo, katere so specifike različnih oblik e-izobraževanja glede na klasično izobraževanje.
Kot je dejala, so bile pri neprostovoljnem izobraževanju na daljavo, v katerega so bile izobraževalne ustanove pahnjene spomladi, v prednosti tiste, ki so že imele neke izkušnje z uporabo tehnologije od prej, to pa je bilo odvisno tudi od tega, kako so bile kadrovsko podprte.
Margerita Zagmajster je menila, da bi morali biti razpisani projekti, znotraj katerih bi bilo predvideno usposabljanje in v naslednji fazi uporaba tega znanja. Problema z motivacijo pri tem ne vidi, treba pa bi bilo zagotoviti kadrovske in finančne razmere ter ponuditi brezplačna izobraževanja.
Marko Radovan je opozoril, da je poznavanje IKT-orodij šele prvi korak, zatem je potreben didaktični razmislek, kako naj izobraževalci uporabijo ta orodja, da bodo čim bolj učinkovito dosegali izobraževalne cilje. Kopiranje klasičnih pristopov, ki so jih učitelji uporabljali pri delu z dijaki in študenti v živo, v virtualno okolje namreč ne deluje. Za pridobivanje teh znanj se mu zdi najbolj učinkovito organiziranje delavnic v živo, lahko tudi po spletu. Lahko bi oblikovali tudi platformo s kratkimi usposabljanji, na področju tehnike ali vsebine. Pri tem pa bi bilo treba drugače ovrednotiti učiteljevo delo, tudi sistemsko.
O motivaciji za e-izobraževanje pa dr. Radovan pravi, da raziskave ugotavljajo, da morajo uporabniki dojeti tehnologijo kot nekaj uporabnega v življenju, biti mora enostavna, ponuditi jim je treba aplikacije in pristope, ki jih bodo intuitivno začeli uporabljati; seveda pa morajo imeti možnost dostopa do računalnika, mobilnega telefona, interneta itd. Ugotoviti je treba, kaj uporabniki potrebujejo in jim to ponuditi na prijazen način. Kot je še dejal, je bil letos marsikdo potisnjen v to situacijo in ugotavlja, da so se šole dobro znašle.
Direktorica Dobe Jasna Baloh je poudarila, da bo monografija pri njih temeljna literatura pri predmetih, ki vključujejo e-izobraževanja. Na Dobi imajo veliko izkušenj z e-izobraževanjem, kar 1200 njihovih študentov študira izključno »online«. Iščejo dobre prakse zunaj, v Sloveniji pa močno pogrešajo povezovanje in sodelovanje na tem področju, z njihovimi izkušnjami bi namreč lahko sodelovali pri takšnih projektih. Ob letošnjem uvajanju e-izobraževanja v slovenske visokošolske zavode in na druga področja Balohova ugotavlja, da študij na daljavo kar naenkrat ni več imel negativnega predznaka, kot je bilo to včasih.
Balohova pa meni, da bi morali spomladanski eksperiment temeljito spremljati in analizirati, kako so učitelji to izvajali, z njihovo drugačno vlogo, z drugačnimi pedagoškimi pristopi, z drugačno vlogo študenta, z uporabo IKT orodij, ki so bila spet različna. Ugotoviti bi morali, kaj je bilo dobro, kaj se je obneslo, kaj je bilo slabo ter to upoštevati pri nadaljnjem izobraževanju. Opozorila je, da so namreč prakse zelo različne; veliko se govori o študiju na daljavo, vendar pa uporaba zooma in snemana predavanja to niso. Pri tem ne gre samo za IKT-podporo in e-učbenike, temveč za drugačno komunikacijo in interakcijo, drugače voden in načrtovan učni proces.
Zvonka Pangerc Pahernik je na koncu razprave povzela, da je treba monografijo in e-izobraževanje čim prej spraviti v življenje, k uporabnikom. Za to je potrebno usposabljanje, ki pomeni razjasnitev osnovnih temeljnih pojmov in je osredotočeno na lastnosti udeležencev ter na vsebino, ki jo nagovarja. Ključnega pomena je povezovanje vseh, ki delujejo na tem področju. Potrebna sta čim hitrejše spremljanje in evalvacija. Ključnega pomena pa je podpora, od učne do denarja, kadrov, opreme in vsega, kar je temelj, da lahko e-izobraževanje zaživi v polni meri in pri tem ne povzroča nobene škode, temveč samo koristi.
Zbornik – napisali so ga dr. Lea Bregar, mag. Margerita Zagmajster in dr. Marko Radovan in je že od marca na voljo v elektronski čitalnici, od zdaj pa tudi v fizični obliki – je nadvse aktualen v kritičnem času, ko razsaja covid-19, ko nismo bili pahnjeni v digitalni svet, ampak smo vanj skočili, je na prejšnji teden izrečene besede na spletni konferenci EPALE opozorila mag. Zvonka Pangerc Pahernik, vodja promocijskega in informacijskega središča na ACS. S tem bomo morali živeti in se hitro odzivati, s temeljitim premislekom, je še dejala.
- Na skoraj 400 straneh o e-izobraževanju, od načrtov, razvoja do izvedbe in evalvacije.
- Uporaba zooma in snemanih predavanj ni študij na daljavo.
- Ključnega pomena je povezovanje vseh, ki delujejo na tem področju.
Razvoj novega izrazoslovja
Monografija je nadgradnja zbornika Osnove e-izobraževanja, ki je izšel pred desetletjem, z novimi vsebinami, vedenji in znanji na tem področju, in je namenjena kakovostnemu vpeljevanju e-izobraževanja v prakso, je poudaril direktor ACS Andrej Sotošek. Monografija na skoraj 400 straneh opisuje celoten življenjski cikel programa e-izobraževanja, od načrtov, razvoja do izvedbe in evalvacije. Opisuje tehnološke, pedagoške in poslovnoorganizacijske vidike e-izobraževanja ter učne pristope in metode v digitalni družbi.
Govori o odprtem izobraževanju, umetni inteligenci, učnih analitikah, inteligentnih tutorskih sistemih, mobilnem učenju, mikroučenju, igrifikaciji, simulacijah v učenju, navidezni in nadgrajeni resničnosti ter o digitalnem pripovedovanju. Namenjena je vsem, ki iščejo odgovore na vprašanja o razvojni perspektivi e-izobraževanja v zvezi s sprejemanjem odločitev o vpeljavi novih programov e-izobraževanja, o razvoju ali posodabljanju programov e-izobraževanja itd.
Direktor Sotošek je še izpostavil, da je namenjena različnim profilom osebja v izobraževanju odraslih in vsem, ki jih zanima e-izobraževanje. Odlikujeta jo celovitost in holistični pristop, na enem mestu je zbranih 430 različnih virov s tega področja, dodane so spletne povezave, veliko pa prispeva tudi na področju izrazoslovja, s prevodi izrazov z navedbami v angleščini, razvija se namreč nova terminologija, ki jo je treba posloveniti.
Ministrstvo načrtuje središče za digitalno transformacijo
Aleš Ojsteršek, vodja sektorja za razvoj izobraževanja na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, je dejal, da monografija prihaja v pravem trenutku, ta čas namreč na ministrstvu nastaja informacijsko mesto za digitalno izobraževanje, proces teče tudi na evropski ravni. Do zdaj so zavlačevali, v pol leta pa pričakujejo velike premike, na ministrstvu namreč načrtujejo transformacijo, oblikovali naj bi središče za javne zavode in okrepili človeške vire za digitalno transformacijo. Treba se je dogovoriti tudi o scenariju za izobraževanje v posebnih okoliščinah. Ministrica je prejšnji teden naročila evalvacijo na področju uporabe e-učbenikov. Potrebnih pa bo še več podobnih evalvacij, je dejal Ojsteršek.
Kje je največji potencial e-izobraževanja? Kako navdušiti in motivirati odrasle in starejše, ki niso nikoli imeli stika s sodobno tehnologijo ali pa zelo malo, danes pa postaja del našega vsakdanjega življenja? Kako to znanje pripeljati do izvajalcev izobraževanja in jih najhitreje usposobiti, da bodo ta spoznanja prenesli v prakso?
Motivacija ni problem, pač pa kadri in denar
Lea Bregar odgovarja, da e-izobraževanje pomeni smotrno uporabo tehnologije v izobraževanju, učenju in poučevanju. Lahko izboljšuje in renovira izobraževanje na več ravneh, omogoča na primer pedagoški proces v razmerah ločenosti, vnaša druge oblike komunikacije, razširja dostopnost izobraževalnih virov in omogoča fleksibilnost v uporabi učnih metod in pristopov. Vendar pa je pomembno, da udeleženci spoznajo osnovne koncepte e-izobraževanja in vedo, da je to kompleksna aktivnost, ki ni omejena zgolj na izvedbo ene sinhrone videokonference. Razumeti morajo, katere so specifike različnih oblik e-izobraževanja glede na klasično izobraževanje.
Kot je dejala, so bile pri neprostovoljnem izobraževanju na daljavo, v katerega so bile izobraževalne ustanove pahnjene spomladi, v prednosti tiste, ki so že imele neke izkušnje z uporabo tehnologije od prej, to pa je bilo odvisno tudi od tega, kako so bile kadrovsko podprte.
Margerita Zagmajster je menila, da bi morali biti razpisani projekti, znotraj katerih bi bilo predvideno usposabljanje in v naslednji fazi uporaba tega znanja. Problema z motivacijo pri tem ne vidi, treba pa bi bilo zagotoviti kadrovske in finančne razmere ter ponuditi brezplačna izobraževanja.
Kopiranje klasičnih pristopov poučevanja ne deluje
Marko Radovan je opozoril, da je poznavanje IKT-orodij šele prvi korak, zatem je potreben didaktični razmislek, kako naj izobraževalci uporabijo ta orodja, da bodo čim bolj učinkovito dosegali izobraževalne cilje. Kopiranje klasičnih pristopov, ki so jih učitelji uporabljali pri delu z dijaki in študenti v živo, v virtualno okolje namreč ne deluje. Za pridobivanje teh znanj se mu zdi najbolj učinkovito organiziranje delavnic v živo, lahko tudi po spletu. Lahko bi oblikovali tudi platformo s kratkimi usposabljanji, na področju tehnike ali vsebine. Pri tem pa bi bilo treba drugače ovrednotiti učiteljevo delo, tudi sistemsko.
O motivaciji za e-izobraževanje pa dr. Radovan pravi, da raziskave ugotavljajo, da morajo uporabniki dojeti tehnologijo kot nekaj uporabnega v življenju, biti mora enostavna, ponuditi jim je treba aplikacije in pristope, ki jih bodo intuitivno začeli uporabljati; seveda pa morajo imeti možnost dostopa do računalnika, mobilnega telefona, interneta itd. Ugotoviti je treba, kaj uporabniki potrebujejo in jim to ponuditi na prijazen način. Kot je še dejal, je bil letos marsikdo potisnjen v to situacijo in ugotavlja, da so se šole dobro znašle.
Potrebni sta spremljava in analiza
Direktorica Dobe Jasna Baloh je poudarila, da bo monografija pri njih temeljna literatura pri predmetih, ki vključujejo e-izobraževanja. Na Dobi imajo veliko izkušenj z e-izobraževanjem, kar 1200 njihovih študentov študira izključno »online«. Iščejo dobre prakse zunaj, v Sloveniji pa močno pogrešajo povezovanje in sodelovanje na tem področju, z njihovimi izkušnjami bi namreč lahko sodelovali pri takšnih projektih. Ob letošnjem uvajanju e-izobraževanja v slovenske visokošolske zavode in na druga področja Balohova ugotavlja, da študij na daljavo kar naenkrat ni več imel negativnega predznaka, kot je bilo to včasih.
Balohova pa meni, da bi morali spomladanski eksperiment temeljito spremljati in analizirati, kako so učitelji to izvajali, z njihovo drugačno vlogo, z drugačnimi pedagoškimi pristopi, z drugačno vlogo študenta, z uporabo IKT orodij, ki so bila spet različna. Ugotoviti bi morali, kaj je bilo dobro, kaj se je obneslo, kaj je bilo slabo ter to upoštevati pri nadaljnjem izobraževanju. Opozorila je, da so namreč prakse zelo različne; veliko se govori o študiju na daljavo, vendar pa uporaba zooma in snemana predavanja to niso. Pri tem ne gre samo za IKT-podporo in e-učbenike, temveč za drugačno komunikacijo in interakcijo, drugače voden in načrtovan učni proces.
Zvonka Pangerc Pahernik je na koncu razprave povzela, da je treba monografijo in e-izobraževanje čim prej spraviti v življenje, k uporabnikom. Za to je potrebno usposabljanje, ki pomeni razjasnitev osnovnih temeljnih pojmov in je osredotočeno na lastnosti udeležencev ter na vsebino, ki jo nagovarja. Ključnega pomena je povezovanje vseh, ki delujejo na tem področju. Potrebna sta čim hitrejše spremljanje in evalvacija. Ključnega pomena pa je podpora, od učne do denarja, kadrov, opreme in vsega, kar je temelj, da lahko e-izobraževanje zaživi v polni meri in pri tem ne povzroča nobene škode, temveč samo koristi.
