Sladkorne pese so se oprijeli z obema rokama
Kraljica poljščin - lani so jo pridelali na 75, letos pa posejali na 204 hektarih
Odpri galerijo
Sladkorna pesa se je vrnila kot kraljica vseh poljščin. FOTO: Franc Milošič Foto Franc Milošic
Mladi kmet Marko Prelog iz Zagojičev pri Gorišnici na Ptujskem polju je letos s sladkorno peso posejal kar deset hektarjev svojih njiv. Lani je bil s polovico manjšo površino največji pridelovalec te poljščine, ki se je po desetletju vrnila na slovenske njive. Njegov pridelek 86,4 tone čiste pese na hektar s sladkorno stopnjo 15,4 odstotke mu je na vsakem hektaru lani prinesel 2.980 evrov bruto zaslužka, kar je visoko nad donosnostjo katerekoli druge poljščine.
Po lanski prvi letini, ki je bila vremensko neugodna predvsem zaradi suše, se je kljub temu navdušenje nad "kraljico poljščin", kakor se je je prijelo ime, že potrojilo - letos že na preko dvesto hektarov. Tudi letošnji pogoji pridelave so težavni. Precej je bilo dežja, dvakrat ali celo trikrat toča, zdaj pa je zaradi vročega poletja in visoke relativne vlažnosti posevke napadla še listna pegavost ali cerkospora .
Najboljši lanski pridelovalec Sandi Hergula iz Cvetkovc na Ptujskem polju pa je letos posejal peso na nekaj manjši njivi kot lani. To pa ne pomeni, da je nad peso obupal; kako tudi bi, ko pa je lani pridelal največ biološkega sladkorja na hektarju med vsemi slovenskimi pridelovalci - kar 14.375,72 kilogramov. Za ta dosežek mu je Tvornica šečera Viro iz hrvaške Virovitice, kjer so slovensko peso predelali v sladkor, podelila najvišjo nagrado "Zlatna repa". "Veliko mi pomeni, saj sem dokazal, da je na našem območju sladkorno peso mogoče pridelovati z evropsko primerljivimi visokimi pridelki," pravi komaj tri desetletja mlad gospodar kmetije, ki pa letos zaradi vremenskih pogojev pričakuje za tretjino manjši pridelek. A prihodnja leta bo površine za peso v kolobarju povečeval, zatrjuje.
Ni boljših argumentov za ponovno setev, kakor so odlični pridelki že v prvem letu, in še to pri mladih kmetih, ki so morali vso znanje in tehnologijo pridelave osvojiti na novo. "No," poreče Sandi," naša Zadruga Kooperativa Kristal (ZKK) nam nudi pomoč na vseh področjih pridelave; zagotavlja setev, spravilo, odvoz in pravočasno plačilo".
Ni naključje, da so na enega od strokovnih srečanj na letošnjem radgonskem kmetijskem sejmu Agra posvetili prav sladkorni pesi. "Če je pri drugih pridelavah treba kmetom dopovedovati, kako pomembna sta povezanost in organiziranost in je to težko doseči, so se pridelovalci sladkorne pese sami povezali in prepoznali potrebe svojih kmetij," ocenjuje direktorica direktorata za kmetijstvo Tadeja Kvas Majer.
Profesor mariborske kmetijske fakultete Črtomir Rozman, ki je sodeloval že pri prvi študiji o možnostih ponovne setve pese v Sloveniji leta 2013, poudarja, da smo se zdaj vrnili med elitne evropske države, ki pridelujejo peso. "Čeprav je cena sladkorja zdaj zelo nizka, se pridelava pese še vedno splača. Razširila je kmetijski kolobar, zahteva pa dosledne agrotehnične ukrepe. Rezerve imamo še pri sladkornih stopnjah. Že prvo leto pa smo spoznali, da moramo nujno graditi namakalne sisteme, saj so zdaj potrebni pridelki okoli 60 ton na hektar." Izkazalo se je tudi, da je namakanje najbolj učinkovito prav pri pesi, saj se ta ob suši opomore in obnovi takoj po zalitju.
Direktor surovinskega sektorja tovarne Viro Mladen Itrak pa poudarja, da stremijo k 70-tonskemu pridelku s 17-odstotno sladkorno stopnjo, kar je torej strateški cilj za prihodnost. "Več kot zadovoljen" pa je s prvim letom sodelovanja z ormoško zadrugo pridelovalcev; pa tudi, da so se letošnje slovenske površine potrojile in pričakuje še povečevanje v naslednjih letih.
Pri ponovnem uvajanju pese na slovenske njive so pridelovalci potiho pričakovali, da bodo ob neposrednem plačilu kmetijskih subvencij na hektar dobili še kakšen dodatek, kakor ga na primer imajo kmetje za posevek pšenice (sto evrov na hektar), a minister Dejan Židan v evropskih pravilih "ni našel možnosti" za to. Jo je pa našel hrvaški kmetijski minister Tomislav Tolušić, ki je lanskoletnih 230 dodatnih evrov na hektar posejane pese letos povišal na 400 evrov.
Rok Roblek z Ministrstva za kmetijstvo pa pridelovalce potolaži, da bodo imeli možnost dobiti dodatna sredstva (do 25 tisoč evrov letno) za obdobje petih let na razpisu v Programu razvoja podeželja 2014 - 2020. namenjenih organiziranim skupinam proizvajalcev in ZKK je vzorčen primer takšnega povezovanja v slovenskem kmetijstvu.
Miroslav Kosi, ponovni pridelovalec pese in direktor ZKK iz Ormoža, pa nam razkrije, da bo nova kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, domačinka z ormoškega območja, ko bo izbrana, dobila od pridelovalcev pese iskreno čestitko in ob njej še prošnjo za sestanek, na katerem bi ji predstavili svoja prizadevanja tako za peso kot za ponovno gradnjo tovarne sladkorja. Zanimivo pa je, da na posvetu v Radgoni o tej ponovni gradnji ni bilo rečeno nič. Pa tudi nič o možnem odkupu in rezervaciji parcele bivše tovarne sladkorja v Ormožu, ki je najugodnejša lokacija, na kateri bi še kdaj v Sloveniji pridelovali lasten sladkor.
Po lanski prvi letini, ki je bila vremensko neugodna predvsem zaradi suše, se je kljub temu navdušenje nad "kraljico poljščin", kakor se je je prijelo ime, že potrojilo - letos že na preko dvesto hektarov. Tudi letošnji pogoji pridelave so težavni. Precej je bilo dežja, dvakrat ali celo trikrat toča, zdaj pa je zaradi vročega poletja in visoke relativne vlažnosti posevke napadla še listna pegavost ali cerkospora .
Najboljši lanski pridelovalec Sandi Hergula iz Cvetkovc na Ptujskem polju pa je letos posejal peso na nekaj manjši njivi kot lani. To pa ne pomeni, da je nad peso obupal; kako tudi bi, ko pa je lani pridelal največ biološkega sladkorja na hektarju med vsemi slovenskimi pridelovalci - kar 14.375,72 kilogramov. Za ta dosežek mu je Tvornica šečera Viro iz hrvaške Virovitice, kjer so slovensko peso predelali v sladkor, podelila najvišjo nagrado "Zlatna repa". "Veliko mi pomeni, saj sem dokazal, da je na našem območju sladkorno peso mogoče pridelovati z evropsko primerljivimi visokimi pridelki," pravi komaj tri desetletja mlad gospodar kmetije, ki pa letos zaradi vremenskih pogojev pričakuje za tretjino manjši pridelek. A prihodnja leta bo površine za peso v kolobarju povečeval, zatrjuje.
Ni boljših argumentov za ponovno setev, kakor so odlični pridelki že v prvem letu, in še to pri mladih kmetih, ki so morali vso znanje in tehnologijo pridelave osvojiti na novo. "No," poreče Sandi," naša Zadruga Kooperativa Kristal (ZKK) nam nudi pomoč na vseh področjih pridelave; zagotavlja setev, spravilo, odvoz in pravočasno plačilo".
Ni naključje, da so na enega od strokovnih srečanj na letošnjem radgonskem kmetijskem sejmu Agra posvetili prav sladkorni pesi. "Če je pri drugih pridelavah treba kmetom dopovedovati, kako pomembna sta povezanost in organiziranost in je to težko doseči, so se pridelovalci sladkorne pese sami povezali in prepoznali potrebe svojih kmetij," ocenjuje direktorica direktorata za kmetijstvo Tadeja Kvas Majer.
Profesor mariborske kmetijske fakultete Črtomir Rozman, ki je sodeloval že pri prvi študiji o možnostih ponovne setve pese v Sloveniji leta 2013, poudarja, da smo se zdaj vrnili med elitne evropske države, ki pridelujejo peso. "Čeprav je cena sladkorja zdaj zelo nizka, se pridelava pese še vedno splača. Razširila je kmetijski kolobar, zahteva pa dosledne agrotehnične ukrepe. Rezerve imamo še pri sladkornih stopnjah. Že prvo leto pa smo spoznali, da moramo nujno graditi namakalne sisteme, saj so zdaj potrebni pridelki okoli 60 ton na hektar." Izkazalo se je tudi, da je namakanje najbolj učinkovito prav pri pesi, saj se ta ob suši opomore in obnovi takoj po zalitju.
Direktor surovinskega sektorja tovarne Viro Mladen Itrak pa poudarja, da stremijo k 70-tonskemu pridelku s 17-odstotno sladkorno stopnjo, kar je torej strateški cilj za prihodnost. "Več kot zadovoljen" pa je s prvim letom sodelovanja z ormoško zadrugo pridelovalcev; pa tudi, da so se letošnje slovenske površine potrojile in pričakuje še povečevanje v naslednjih letih.
Pri ponovnem uvajanju pese na slovenske njive so pridelovalci potiho pričakovali, da bodo ob neposrednem plačilu kmetijskih subvencij na hektar dobili še kakšen dodatek, kakor ga na primer imajo kmetje za posevek pšenice (sto evrov na hektar), a minister Dejan Židan v evropskih pravilih "ni našel možnosti" za to. Jo je pa našel hrvaški kmetijski minister Tomislav Tolušić, ki je lanskoletnih 230 dodatnih evrov na hektar posejane pese letos povišal na 400 evrov.
Rok Roblek z Ministrstva za kmetijstvo pa pridelovalce potolaži, da bodo imeli možnost dobiti dodatna sredstva (do 25 tisoč evrov letno) za obdobje petih let na razpisu v Programu razvoja podeželja 2014 - 2020. namenjenih organiziranim skupinam proizvajalcev in ZKK je vzorčen primer takšnega povezovanja v slovenskem kmetijstvu.
Miroslav Kosi, ponovni pridelovalec pese in direktor ZKK iz Ormoža, pa nam razkrije, da bo nova kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, domačinka z ormoškega območja, ko bo izbrana, dobila od pridelovalcev pese iskreno čestitko in ob njej še prošnjo za sestanek, na katerem bi ji predstavili svoja prizadevanja tako za peso kot za ponovno gradnjo tovarne sladkorja. Zanimivo pa je, da na posvetu v Radgoni o tej ponovni gradnji ni bilo rečeno nič. Pa tudi nič o možnem odkupu in rezervaciji parcele bivše tovarne sladkorja v Ormožu, ki je najugodnejša lokacija, na kateri bi še kdaj v Sloveniji pridelovali lasten sladkor.
