Starec je nag!
Zrelejšim generacijam obvladovanje skrivnosti selfijev sem ter tja ne bi škodilo.
Odpri galerijo
Zrcalce, zrcalce, (resnice ne) povej ... FOTO: Shutterstock
Razliko med podobo, ki jo imamo o samem sebi, in ono, ki jo vidijo stotnije, tisoči, odvisno, kako svetovljanski smo, ko nas uzrejo, najlaže ponazorimo z razkorakom med dnevom in nočjo. Intenzivneje, polarnim dnevom in nočjo.
Onega dne, ko so popolnili osnovnošolsko falango in v boj proti koronavirusu, ki ga v Sloveniji že dolgo ni, poslali vse osnovnošolce, kolesarim mimo enega od hramov osnovne učenosti. Frej dan imam, pa še sončen je. Približujem se gruči čez palec četrtošolcev, ki imajo prvo pezo po več mesecih za seboj, dobre volje so, razigrani.
Ko me ugledajo, najmanj sramežljiv zakliče: »Uau, lepo kolo!« Šel sem prehitro, približno ducat na uro, da bi ga povprašal še po mnenju o kolesarju, sebi. Ampak bi bilo to v teh časih enako, kot bi mu bonbončke ponujal.
Čez deset sekund se z nezmanjšano počasnostjo približujem skupku višjestopenjskih učenjakov. Ko smo že skoraj mimobežni, zaslišim: »Čao, foter!«
Ena in ista beseda skozi tisočletja, tudi skozi desetletja spreminja pomen. Vsaj sobesedilnega, kajne? S fotrom me naslavlja prvorojenka, kadar ji že zjutraj ne zagrenim prihajajočih 24 ur. Torej redko. Zgodi pa se, da prijateljstvo traja tri dni zdržema, tedaj sem celo fotrič, če bi simbioza šla v podaljške, bi se ljubkovalnica po moje zmehčala še v fotrić.
Kaj je torej pesnik, mulčič, ki bo morda nekoč pisatelj, z vzklikom hotel povedati? Moj životec je bil odet v tkanine, barvno usklajene z enim od najpomembnejših izumov v zgodovini, kolesom, če ne biciklom. Zračnemu uporu sem se postavljal po robu poraziranega obrazčka, pametna glava je pod čelado skrivala letnice.
Zato sem se zadnjega vzpona lotil prazen elana, s spoznanjem, kako pri belem dnevu ne ločim polarnega dne od polarne noči. Sanjske samopodobice od vizualne krevljavke, ki jo prenašajo vsi okoli mene. Mogoče bi pomagalo, ako se priučim selfijev.
Onega dne, ko so popolnili osnovnošolsko falango in v boj proti koronavirusu, ki ga v Sloveniji že dolgo ni, poslali vse osnovnošolce, kolesarim mimo enega od hramov osnovne učenosti. Frej dan imam, pa še sončen je. Približujem se gruči čez palec četrtošolcev, ki imajo prvo pezo po več mesecih za seboj, dobre volje so, razigrani.
Ko me ugledajo, najmanj sramežljiv zakliče: »Uau, lepo kolo!« Šel sem prehitro, približno ducat na uro, da bi ga povprašal še po mnenju o kolesarju, sebi. Ampak bi bilo to v teh časih enako, kot bi mu bonbončke ponujal.
Čez deset sekund se z nezmanjšano počasnostjo približujem skupku višjestopenjskih učenjakov. Ko smo že skoraj mimobežni, zaslišim: »Čao, foter!«
Ena in ista beseda skozi tisočletja, tudi skozi desetletja spreminja pomen. Vsaj sobesedilnega, kajne? S fotrom me naslavlja prvorojenka, kadar ji že zjutraj ne zagrenim prihajajočih 24 ur. Torej redko. Zgodi pa se, da prijateljstvo traja tri dni zdržema, tedaj sem celo fotrič, če bi simbioza šla v podaljške, bi se ljubkovalnica po moje zmehčala še v fotrić.
Kaj je torej pesnik, mulčič, ki bo morda nekoč pisatelj, z vzklikom hotel povedati? Moj životec je bil odet v tkanine, barvno usklajene z enim od najpomembnejših izumov v zgodovini, kolesom, če ne biciklom. Zračnemu uporu sem se postavljal po robu poraziranega obrazčka, pametna glava je pod čelado skrivala letnice.
Zato sem se zadnjega vzpona lotil prazen elana, s spoznanjem, kako pri belem dnevu ne ločim polarnega dne od polarne noči. Sanjske samopodobice od vizualne krevljavke, ki jo prenašajo vsi okoli mene. Mogoče bi pomagalo, ako se priučim selfijev.
