Otrokom odkriva svet tujega jezika, najraje čez mejo

Učiteljica angleščine in nemščine na celjski Osnovni šoli Frana Kranjca vsako leto svoje najprizadevnejše učence odpelje izmenjaje v angleško in nemško govoreče dežele. To je spodbuda in nagrada za dobro delo, pri čemer ocena ni merilo, je pa angleška bralna značka, in marsikateri njen učenec bere Harryja Potterja v izvirniku. V sklepnem delu šolskega leta vsem polaga na srce, da čeprav so ocene pomembne, niso vse, otroci so še veliko več.

Aleksandra Velenšek je učiteljica že dvaindvajset let. Ko je začela poučevati, so se otroci začeli angleščino učiti v četrtem razredu, zdaj se jo že nekaj let učijo tudi prvošolčki. Zato je ne preseneča, da je znanja angleščine vedno več, a opozarja, da stvari niso črno-bele: »Ogromne razlike so med osmošolci in devetošolci. Nekateri govorijo tekoče, drugi imajo velike težave.«

Velik napredek je opazila v času epidemije: »Takrat so bili otroci več pred računalniki, na internetu in zaradi dometa tujega jezika iz vseh virov se je to poznalo. Toda, poudarjam, sta dve skrajnosti. Ogromno je dobrih učencev in tudi veliko tistih, ki znajo zelo malo. Vedno manj je tistih na sredini.« To statistiko potrjuje nacionalno preverjanje znanja, razlaga učiteljica, ki je tudi članica predmetne komisije za angleščino.

Učenci v okviru nadstandardnega programa šole vsako drugo leto odpotujejo v London. FOTO: osebni arhiv

Podobno opaža pri nemščini. Tudi tam je napredek, saj so se včasih otroci drugega tujega jezika začeli učiti šele v sedmem razredu, zdaj se ga lahko že v četrtem. »To se zelo pozna. V sedmem razredu so že v puberteti in si ne upajo veliko govoriti. Četrtošolci, petošolci res znajo, ker si upajo in drznejo več. Pri nemščini se napredek tako še bolj pozna.« Ugotavlja pa, da je skupin za drugi tuji jezik vedno manj.

Sistem drugega tujega jezika je doživel že številne vzpone, kot je bil poskus uvedbe obveznega drugega tujega jezika, in padce. Učenci ga zdaj lahko izberejo kot neobvezni izbirni oziroma obvezni izbirni predmet, a tudi začetna vnema velikokrat uplahne. »V četrtem razredu še imajo voljo, potem pa vidijo, da se je treba učiti. Vedno jim rečem, da je to brezplačen jezikovni tečaj. Tudi če bi hodili na jezikovni tečaj, bi se morali učiti, da bi znali. Do sedmega, osmega, devetega razreda jim je vsega preveč. Preveč je drugih predmetov, drugi tuji jezik težko konkurira računalništvu, športu … Je kar upad. Res se jim ne da več toliko, kot se jim je včasih.«

Učiteljica angleščine in nemščine na celjski Osnovni šoli Frana Kranjca najprizadevnejše učence odpelje v angleško in nemško govoreče dežele. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

London, Dunaj, München

Čeprav otroci znajo vedno več, doživijo šok, ko pridejo nekam, kjer sta angleščina oziroma nemščina jezik okolja. Prav zato, da slišijo, kakšni sta angleščina in nemščina »v resnici«, jih učiteljica s svojimi kolegicami v okviru nadstandardnega programa šole odpelje eno leto v London, naslednje pa ali na Dunaj ali v München.

»V Avstrijo ali Nemčijo gredo tisti, ki obiskujejo pouk nemščine. To je kot nekakšna nagrada zanje. Pri angleščini gredo osmo- in devetošolci, zato se odpravimo vsaki dve leti. Ampak imamo izdelane kriterije, kdo lahko gre. S tem nagradimo tiste, ki se trudijo. To še zdaleč ne pomeni, da lahko gredo samo tisti, ki imajo oceno pet, ampak morajo za to tudi kaj dodatnega narediti, predvsem pa morajo imeti pozitiven odnos do predmeta, učencev, učiteljev, vseh zaposlenih na šoli. Da je ta način pravi, nam pritrjuje vodnik, ki gre vsako leto z nami.«

Ravnateljica: Če se le prijazno pogovarjamo, ne vem, zakaj bi se otrok spremenil

Eden od pogojev, da lahko učenec odide na izlet v London, je angleška bralna značka. V knjižnici imajo za učence pripravljene knjige, primerne njihovi starosti in zahtevanemu znanju. A nekateri pokažejo še precej več. »Marsikateri osmošolec in devetošolec že bere Harryja Potterja ali Gospodarja prstanov v angleščini. To je res neverjetno. Prebrati morajo pet knjig, potem pa pripovedovati o njih. Ne moreš verjeti, kako debele knjige jim uspe prebrati in povedati obnovo o njih. V tem jih res spodbujam.«

Ker so ti izleti dodatno plačljivi, se učiteljica zaveda, da za vse niso dosegljivi, a kljub temu vztrajajo. »Nekateri takega izleta ne morejo privoščiti celotni družini, lahko pa poskrbijo, da bo šel vsaj otrok. Ker plačajo samo za eno osebo. Da to drži, smo videli po epidemiji. Takoj ko smo se vrnili v šolo, tega nismo načrtovali, pa so starši spodbudili vodstvo šole, da smo spet šli.«

Učiteljica s svojimi kolegicami v okviru nadstandardnega programa šole odpelje eno leto v London, naslednje pa ali na Dunaj ali v München. FOTO: osebni arhiv

Učenci ocenjujejo

V razredu uporablja formativno spremljanje. Gre za način poučevanja, kjer veliko delajo učenci sami, učiteljica pa jih usmerja. V tednu, ko smo jih obiskali, so se pripravljali na govorni nastop. Doma s tem niso imeli nobenega dela. »Prvi del pripravimo v računalniški učilnici oziroma imajo za pomoč tablice, kjer iščejo iz različnih virov podatke, ki jih potrebujejo. Potem morajo samostojno pripraviti plakat. Ko se pripravljajo na govorni nastop, eden drugemu poročajo. Eden drugega spodbujajo, popravljajo in si pomagajo. Enako vadimo pisne sestavke, spise. Najprej jih napišejo individualno, nato se usedemo v skupine in jih drug drugemu popravljajo. Po navadi so še bolj kritični kot učitelji.«

Otroku sporočamo: vreden si toliko kot tvoja ocena

Del formativnega spremljanja je tudi to, da učenec odgovarja, ko je pripravljen. »Damo sicer okvirne termine, ampak če se kdo še ne počuti sposobnega, dobi še čas za vajo, da se lahko popravi.« Učiteljica zatrjuje, da tega nihče ne izkorišča, ker tako ali tako ni namen govornega nastopa na pamet odrecitirati temo, ki je na plakatu. »Če kdo pretirano na pamet govori, mu rečem, naj opiše kakšen drug plakat. Da vidim, ali zna pripovedovati na podlagi danih podatkov.«

Preveč hitenja

Če bi v šoli lahko kar koli spremenila, bi poskrbela, da bi učitelji spet imeli vpliv, moč in zlasti spoštovanje. »Če ne bomo nečesa ukrenili, bomo zašli v tako krizo, kot je v zdravstvu. Saj že po maturantih vidimo, da ni kandidatov za učitelje.«

Sama se ne bi odločila za noben drug poklic. Pravi pa, da največji izziv v slovenskih šolah sploh ni poučevanje, ampak odnosi. »Vedno manj znajo učenci sodelovati med seboj in se pogovarjati, marsikdo ne razume sošolca na pravi način. Premalo je čustvene inteligence. Zato se s tem ogromno ukvarjam. Da se poslušajo, da razumejo eden drugega, da se postavijo v kožo drugega in mu ne naredijo česa, česar ne želijo, da bi kdo storil njim. Marsikdo sploh ne pomisli, kaj bi lahko naredil drugače. Tega je v današnjem času drvenja premalo. Da se zazremo vase in razmislimo, ali res želimo nekaj nekomu narediti oziroma mu nekaj reči. Mlajši učenci tudi radi rečejo, da je vse hec. Ni vse hec.«

Skrb vzbujajoče povečanje nasilja med mladimi

Tako se z otroki veliko pogovarja. Zlasti je to pomembno v trenutnem najbolj napornem delu šolskega leta, ko je treba pridobiti še zadnje ocene in so vsi v stiski. Učenci, njihovi starši in tudi učitelji. V tem obdobju učencem želi, da bi zaupali vase, staršem pa, da bi znali prisluhniti svojim otrokom in jim pomagali. A ne tako, da namesto njih delajo naloge in se ukvarjajo s snovjo, ki jo morajo predelati otroci. »Včasih pridejo starši na govorilno uro in rečejo, da ne morejo učencu pomagati, ker ne znajo angleško. Sploh ni treba! Ogromno pomoči imamo v šoli, samo izkoristiti jo je treba. Pomembnejša sta psihična podpora staršev in pogovor. Mogoče sploh ni tako hudo, ampak se samo njim zdi in je že kratek pogovor dovolj, da se počutijo čisto drugače.«