Umrl je Joco Žnidaršič, legendarni Delov fotograf
Umrl je Joco Žnidaršič, star je bil 84 let. Urednik fotografije na Delu je bil od leta 1974 do upokojitve in velja za ikono med slovenskimi fotografi.
Ko je sredi letošnjega junija zadnjič prišel na Trg republike, da bi s svojo prisotnostjo izrazil solidarnost z ustvarjalkami in ustvarjalci programa na RTV Slovenija, je, razumljivo, seboj prinesel fotoaparat. Tistega manjšega. Zdravje ga je zapuščalo, a vedel je, da mora biti tam, na Trgu. Na Trgu, kjer je v letih, ko je bil fotoreporter, posnel množico ikoničnih fotografij. Takih, ki so nacionalni vzpon opisovale. A hkrati so podobe zaradi ikoničnosti same postale del vzpona nacije.
Marca 1988 je nad Trgom republike, takrat še Trgom revolucije, v objektiv ujel Mihaila Gorbačova, kako z optimizmom zre v daljavo. Novembra 1988 je na zasneženem Trgu revolucije v objektiv ujel udeležence protesta, ki so nasprotovali jugoslovanski vojski, vojaškemu sodstvu, kršitvam človekovih pravic. Na istem Trgu je slikal severnokorejskega voditelja Kim Il Sunga. Pa žalovanje ob smrti Josipa Broza Tita. In veselje, ko je junija 1991 Slovenija razglasila neodvisnost. Ikonična je njegova fotografija zamišljenega Milana Kučana; skorajda bi predsedniku lahko razbrali z ust, da so danes sanje dovoljene. Fotograf, ki je junija letos prišel na Trg republike, da bi tudi sam dvignil glas proti mrcvarjenju RTV Slovenija, je bil kronist nastanka Republike. Republike Slovenije.
Iskreno sožalje družini in svojcem ter prijateljem je izrekel tudi predsednik republike Borut Pahor. »Hvala za vse njegove v fotografski objektiv ujete spomine, ki bodo za vselej del naše večnosti,« je zapisal na twitterju in spomnil, da njegovo pisarno krasi Žnidaršičeva izjemna fotografija zastave, ki je zaplapolala na Triglavu ob razglasitvi slovenske samostojnosti.
Urednik fotografije na Delu je postal leta 1974. Potem je 24 let skrbel, da so na naslovnico prišle dobre fotografije. Včasih mu je bilo hudo, ker mora biti urednik več v redakciji in ni na terenu. A je znal smukniti tja, kjer se je dogajalo. Včasih je dogajanje tudi organiziral. Z gorskimi reševalci se je dogovoril, da gredo tik pred osamosvojitvijo na zasneženi Triglav. Ikonične fotografije zastave, zametenega Aljaževega stolpa in gorskih reševalcev z baklami v roki so nastale v trenutku, ko je bilo jasno, da na novi zastavi ne bo zvezde, grb pa še ni bil določen. Ko je sonce zahajalo, se je senca Triglava podaljševala, Joco pa je v objektiv lovil čarobne trenutke in jih zamrznil za zgodovino. Tudi za čas, ko ga ne bo več.
Bil je človek Trga republike in Triglava. Na očaka je pospremil desetine ekspedicij akcije časnika TT Sto žensk na Triglav. Tudi s pohodi žensk na Triglav se je krepila nacionalna samozavest. A bil je tudi kronist smučarskih spustov z gora. Ikonične fotografije Bojana Križaja, Roka Petroviča in Mateje Svet so državljankam in državljanom v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sporočale, da smo lahko najboljši na svetu.
Za zanamce je zamrznil fotografijo Mihaila Gorbačova, ki navdušeno gleda imenitne Iskrine telefone. Tudi sam je bil v svetovni eliti. Leta 1977 je za serijo dramatičnih fotografij, ki so nastale na pobočju Triglava – konju je na ledu spodrsnilo, vodnik pa ga je reševal – dobil prestižno nagrado World Press Photo. In nagrado Prešernovega sklada. Enkrat je bil tudi mrtev. Za kratek čas. Zadela ga je strela. Zdravnik Marjan Premik ga je obudil in vrnil na ta svet.
Leta 2009 ga je predsednik republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z zlatim redom za zasluge za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane, leta 2017 pa ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge, ki ga je prejel kot soavtor v skupini ustvarjalcev akcije Slovenija, moja dežela.
Bil je tudi prvi slovenski fotograf, ki je prejel nagrado World Press Foto, to se je zgodilo leta 1976. Prav tako je prejel nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado, Puharjevo plaketo za življenjsko delo in nagrado Consortium veritatis, najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo.
In potem je spet slikal. Bohinj in Lipico. Maturantsko četvorko in gore. Razglasitev rezultatov plebiscita in vojno za Slovenijo. Življenje na ljubljanski tržnici ter Pot spominov in tovarištva. Vinograde in Himalajo. Olimpijske igre in tekme v Planici.
Lani je v Cankarjevem domu ob obletnici osamosvojitve razstavil več deset ikoničnih fotografij, ki so odslikavale vzpon te nacije. Vzpon na vrh Triglava, više in še više. Do neba.
